Popoldne prve majske nedelje. Vremenska napoved obeta plohe in nevihte. Najbolje, da vzamem v roke knjigo Metafizična poezija angleškega baroka, v kateri je, primerno mesecu maju in razcveteli naravi, tudi erotika, vendar v prvi vrsti nadčutnost, filozofija, celo Bog, Odrešenik, svetniki in angeli, Cerkev … Poezija, ob kateri si odpočiješ, se čudiš, kako so znali angleški pesniki 17. stoletja to duhovito povedati, uživaš v bogastvu izrazov, »prefinjenega razločevanja«, »ostroumnosti«, »slikovitosti in všečnosti«, »analitičnosti«, tudi izobraženosti in razgledanosti.

Manica Ferenc v imenu založbe Družina pozdravlja udeležence kulturnega dogodka. FOTO: Jožef Pavlič

Celo takšna pesem, kot je Smrt Georga Herberta (1593–1633), te ne potre; posebej ker si prej prebral pesem Življenje. Ali pa ljubezensko pesem Ljubici, ki sedi ob reki: valčica pesnika Thomasa Carewa (1595–1640).

Številni obiskovalci so hvaležno prisluhnili izjemno lepemu kulturnemu dogodku. FOTO: Jožef Pavlič

Nič tako pregrešnega, da bi na predstavitvi prevoda knjige navzoči filozof p. dr. Edvard Kovač, velik poznavalec lepega (Lepega), zmajeval z glavo, veliko prej bi ob tako »čaščenem« pisatelju Ivanu Tavčarju, katerega leto praznujemo (njegovem romanu 4000, v katerem je popljuval Cerkev), pa pesniku Karlu Destovniku Kajuhu (letos je prav tako njegovo leto), za katerega se sprašujem, ali mu je bilo res treba stopiti v vrste VOS-a; veliko bolje bi bilo, da bi ostal pri poeziji, namesto hodil z revolverjem, skritim pod plaščem, po Ljubljani. Koliko pesmi bi še lahko napisal, če ga ne bi med hajko v hribih nad Šoštanjem ustrelil nemški vojak slovenskega rodu … Zasmili se mi, čeprav je bil vosovec, ko sem nedavno gledal dokumentarni film o pesniku Kajuhu, zasmili njegova partizanska spremljevalka Brina v kulturniški skupini Štirinajste divizije, ki so ji ob zimskem pohodu na Štajersko pomrznili prsti na nogah in ni več mogla plesati. Svoj sodobni ples je odsanjala po zmrzali v belih štajerskih hribih.

Vsakdo izmed nas kdaj pomisli, kaj vse bi bil rad v življenju, je imel talente za to, pa jih ni uspel uresničiti. Prevajalki Nadi Grošelj je uspelo pri prevajanju angleške baročne metafizične poezije. Kako dobro, lahko presodi vsak bralec, malo bolj vešč angleščine, ker je v knjigi na levi strani pesem v izvirniku, na desni pa v prevodu.

Pri prevodu angleških baročnih pesnikov 17. stoletja se je odlikovala prevajalka Nada Grošelj. FOTO: Jožef PavličUgotovil bo, da zares dobro, kar so pri predstavitvi knjige 5. maja zvečer v prostorih Galerije Družina potrdile recitacije recitatorja Pavla Ravnohriba. Pomislim: ne bi bilo napak, če bi najprej pesem prebral v angleščini, nato v slovenščini, da bi jih slišali v obeh jezikih. Kot mi je svetovala občanka Milena: preberi svoj prispevek na glas, potem boš videl, kje si kaj zgrešil. Na glas oz. z glasbilom, je to na nepozabnem literarnem večeru povedal Boris Šinigoj; z glasbo, ubrano na čas, ko so nastajala prevedena dela. Ta čas in ta dela sta v pogovoru z urednikom zbirke Sidera dr. Branetom Senegačnikom predstavila prevajalka Grošljeva in docent dr. Alen Širca.

Veliko težo kulturnemu dogodku je dala beseda strokovnjaka s področja primerjalne književnosti docenta dr. Alena Širce. FOTO: Jožef Pavlič

Umetniški večer je bil kot nalašč literarni uvod za sladokusce pred kronanjem angleškega kralja Karla III. naslednjega dne. Bleščavo mu je dajala tudi polna luna, ne le zelo posrečena scena pri predstavitvi knjige z listi iz nje in že kar intimno/romantično osvetlitvijo, realnost in iztreznitev pa (pri meni) vrnitev domov in ženin: »Možek, v kuhinji te čaka še nepomita posoda. Tako sem bila utrujena, da nisem mogla več stati na nogah.« Kaj sem hotel drugega, kot lotiti se (ne)ljubega opravila. Kljub temu pa navdušenje za angleško romantično poezijo v baroku v meni ni splahnelo; celo povečalo. Me je pa minilo, da bi šel na sprehod (šel sem le na bližnji travnik, da sem naredil nekaj fotografij), saj so se bližale plohe in nevihte; sem jo ob pravem nalivu hitro ucvrl domov. Bolje in potrebneje bi bilo, da bi šel privezat k žici še krhke trtine vitice.

Poslušalci so v pravem romantičnem okolju uživali tudi v pogledih na poživljajočo sceno prireditve. FOTO: Jožef Pavlič

Čudno ali pa ne: vedno znova odpiram knjigo s prevedeno poezijo in se čudim angleškim baročnim pesnikom, kako lepe, blagozvočne in tudi bralcem všečne pesmi so pisali, prevajalki Nadi Grošelj, kako dobro jih je prevedla in recitatorju Pavlu Ravnohribu, s kakšnim čutom zanje jih je interpretiral. Nadčutno poezijo angleškega baroka, kateri njeni poznavalci, med njimi moj priljubljeni pesnik T. S. Eliot, ne pripisujejo kakšne posebne literarne vrednosti. Vendar se bom k njej še vračal, kot ljubitelj vina h čaši preizkušene starine namesto novine.

Včasih se mora človek dvigniti nad vse, kar doživlja hic et nunc. Reševati samega sebe. Posebej pod večer. Tedaj je zaželena tudi metafizična poezija, prej pa sprehod ob Pšati, občudovanje Grintovcev, ki imajo še vedno bele kučme na glavah, prve ribe v Pšati (lani jih je pomorila presahnjena struga), zakoncev srednjih let, ki ju ni sram iti skozi vas z roko v roki. To pa ni več metafizična poezija, spoznavaš, marveč dejanska ljubezen. Ko se nebeško in zemeljsko zbližata, si telo in duh (duša) sežeta v roko, mož in žena (ljubimca) postajata eno. K temu pripomore tudi maj in tako lep pesniški večer, kot ga je pripravila Založba Družina. Da smo si ljudje bolj ljudje, pozabljamo na vse hudo in se stegujemo k zvezdam. Tudi sam, ko bi bilo bolje, da bi šel zaradi vnetih oči in jemanja zdravil zanje v naravo, a človek si včasih ne da (noče) dopovedati, kaj je zanj bolje. Gotovo je dobro prebrati kakšno lepo pesem. Tudi romantično iz Anglije 17. stoletja. Vnovič prisluhniti popevki Džuli, pri kateri se je proslavil bobnar Stavros, ter se dvigniti nad vsakdanjikom. Metafizično. Ves. Cel. Enovit in celovit. Posebej v maju, mesecu ljubezni, pa tudi romantike. Metafizična poezija angleškega baroka bo dober pripomoček pri tem. Prepričajte se ob najnovejši knjigi založbe Družina.