Leta 1968 je devetletnega Daniela Pitteta pater Joël Allaz povabil s seboj v samostan v Fribourgu v Švici. Tako se je pričelo štiriletno trpljenje zaupljivega in ranjenega dečka.

Več kot štirideset let pozneje je Daniel Pittet, danes knjižničar in poročen oče šestih otrok, javno spregovoril o boleči izkušnji, ki ga je tako močno zaznamovala za vse življenje. Zelo neposredno jo je opisal v knjigi Odpustil sem vam: Resnična zgodba o ranjenem otroštvu, za katero je predgovor napisal sam papež Frančišek. V njem je med drugim zapisal tudi to: »Zahvaljujem se Danielu, ker pričevanja, kot je njegovo, dvigujejo svinčen pokrov, ki pokriva škandale in trpljenje ter osvetljujejo strašne sence v življenju Cerkve. Takšna pričevanja odpirajo pot pravični popravi in milosti sprave.«


»Kdo bi mi verjel?«

V poglavju Spust v pekel Daniel opisuje obdobje med svojim devetim in trinajstim letom, ko ga je redno posiljeval pater kapucin Joël Allaz. Po maši, pri kateri je Daniel ministriral, ga je povabil v samostan, da bi mu pokazal kosa, ki govori. Daniel si je seveda želel videti govorečo ptico, v samostanski sobi pa se je nato zgodila spolna zloraba, ki je za Daniela prišla povsem nenadno in ni vedel, kako naj s tem ravna. »'Kdo bi mi verjel?' Ta stavek sem si nenehno ponavljal. Že takoj sem vedel, da je nekaj iztirilo. Kar sem storil, je bilo slabo, to sem takoj zaslutil. Prav tako sem takoj vedel, da sem ujetnik tega, kar se je zgodilo.«

Pater Allaz je kot kaplan skrbel za skupine otrok po vsej romanski Švici, pisal je za katoliško revijo, redno je prihajal k Pittetovim na kosilo, kjer sta ga bili mama in babica vedno veseli. »Tako me je lahko vedno prišel iskat, kadar ga je pač prijelo.« Otroka je štiri poletja jemal s seboj v kolonijo. Danielu se je zdelo, da odrasli z njim nekako sodelujejo. V tistem času so ga nastanili pri redovnicah in ena od njih je končno opazila, da redno hodi h kapucinu. Povabila ga je v pisarno in ga vprašala, kaj tako pogosto počne pri patru. »Bil sem trd od strahu, nisem mogel govoriti, in takrat ji je postalo jasno.« Prepovedala mu je hoditi k njemu in ga osvobodila pekla. Vendar patra ni naznanila.

Opisi posilstev v knjigi so grozljivi. Tudi prevajalkino delo je bilo težka tlaka. Pittet je namenoma uporabil besede, ki niso politično korektne in po avtorjevem mnenju najbolje izražajo izkušnjo posiljenega otroka. »Te besede so včasih surove, ker je posilstvo nekaj zavržnega in grdega. Po njem ima človek vedno občutek globoke umazanosti. Ostane neizbrisna sled. Za vedno.«

Boleče opise v knjigi spremljajo tudi razmisleki o ravnanju pedofila in otroka, ki je žrtev. Daniel Pittet se sprašuje, zakaj je Allaz izbral ravno njega. Zakaj je mama spregledala vse znake, iz katerih bi lahko razbrala, kaj se dogaja? Kaj storiti, da bi preprečili to zlo? »Pedofil je navzven popolnoma običajen človek. /…/ Pedofil ne išče otroka, ki se rad pretepa in bi se lahko uprl. Rad obvladuje svojo žrtev.«

»To ne pomeni, da so vsi duhovniki pokvarjeni«

Ko so trinajstletnega Daniela »umaknili hudičevim krempljem«, je za nekaj časa na svoje spomine potegnil svinčen pokrov. Po končani osnovni šoli je postal vratar v samostanu v Einsiedelnu in menihi so ga sprejeli za svojega. »Ker je nekaj duhovnikov zagrešilo zavržna dejanja, to ne pomeni, da so vsi duhovniki pokvarjeni. To lahko povem na podlagi lastne izkušnje.« Pittet je zapisal, da so mu menihi rešili življenje.

Ovadba in odpuščanje

Leta 2012 se je Daniel Pittet prvič srečal s svojim mučiteljem, ki je dokazano zlorabil več kot 20 otrok. Videl je starega človeka s praznim pogledom. Nista se pogovarjala o posilstvih. Pater ni izrazil obžalovanja. Zopet sta se srečala 16. avgusta letos, ko se je p. Allaz pokesal svojih dejanj. Daniel je zapisal: »Odpustil sem mu in na tem odpuščanju zgradil svoje življenje. /…/ Do svojega krvnika ne čutim ne spoštovanja ne sočutja. Samo odpustil sem mu. Danes sem svoboden.«

P. Joela Allaza so letos po izdaji knjige laizirali, že prej pa je imel prepoved pastoralnega delovanja.

Celoten članek si preberite v reviji Božje okolje.