Prototip globalizacije je opisan v prvem poglavju Prve knjige Makabejcev. Selevkidi, ki so po smrti Aleksandra Velikega skoraj tristo let vladali Siriji in Palestini, so svojo ekonomsko in politično nadvlado bolj kakor z vojaško silo izvajali s svojim kulturnim modelom. Opis, kako je kralj Antioh Epifan za svojo vladavino instrumentaliziral kulturo, bi terjal poseben zapis. Ker so bili Judje napadeni v svoji verski, narodni in kulturni biti, so se silovito uprli.

Primer agresivnega kulturnega globalizma je na festivalu Štajerska jesen konec septembra 2024 doživelo avstrijsko mesto Gradec. Mestna oblast je projekt zaupala ruski kuratorki Ekaterini Degot, pred tem kustosinji v Tretjakovski galeriji v Moskvi. Njeno idejno izhodišče je bilo, da bodo na festivalu obračunavali z nacionalizmom in poveličevanjem nacionalne države, z identitarno politiko in kultom etničnih korenin.

Kuratorka vidi v teh zanjo negativnih družbenih in kulturnih pojavih popolno odsotnost univerzalnega razmisleka. Festivala, ki se je izvajal na več krajih po mestu, se je lotila z nekakšnim mehkim, pesniškim pristopom na eni strani, ter z ostro in brezkompromisno retoriko na drugi. S festivalom so v Gradcu želeli osvetliti, detektirati in reflektirati genezo nacionalizmov. Po Degotovi sodobna umetnost ne bi smela odražati duha kraja, temveč zgolj duh časa.

Kuratorski zasnutek Štajerske jeseni je hotel razkriti, da je značaj vsake nacionalne identitete umetno skonstruiran, torej neavtentičen. Degotova je svoj kulturni program zasnovala izrazito politično in družbeno angažirano, saj je želela spodbuditi razkrajanje etničnih karakteristik, ki naj bi bile po njenem le bolj ali manj fiktivne. Posebej je hotela izpostaviti kritiko fetišizacije provincialne domačnosti. V času festivala je že potekala predvolilna kampanja.

Pesnik se zazira na drugo stran, v nebo, onstran vse filozofije, saj verjame, da je tam od vekov Beseda, ki nas osmišlja in ohranja.

Degotova je bila do nje kritična, ker naj bi kampanja ljudi nagovarjala z »mehko ksenofobijo«. Verjetno je tudi agresivnost festivala nekaj pripomogla k reakciji, da se ljudje na avstrijskem Štajerskem na volitvah niso odločili za univerzalno oz. globalno, marveč za lokalno oz. za duha kraja; izvolili so »modre«.

Še posebej pa je za kulturo razdiralen radikalni sekularizem, ki Prešernu dvolično »dopušča«, ker ga ima a priori za največjega med vsemi, da se njegov duh giblje med dvema najbolj skrajnima poloma, med peklom in nebom (Pevcu), dejansko pa vsa področja življenja – filozofijo, umetnost, partnerska vprašanja, vzgojo, trpljenje … – stisne v empirično pojavnost in predvidljivost. Sekularizem filozofiji in umetnosti sicer priznava neki »več«, območje »čez«, ki pa ni drugega kot umišljena dvignjenost nad vrtince vsakdanjosti. Ta samovoljna, na ničemer utemeljena meta pozicija mnogim sodobnim umetnikom in filozofom omogoča »neodvisno in vključujoče« abstraktno mišljenje in kritičen odnos do prozaične realnosti.

In kaj dobimo iz tega brezkončnega preizpraševanja družbenih pojavov? Nekaj, čemur je Platon rekel »mnenja«. Zanj so bila nekaj nebivajočega. Nas pa množica mnenj spravlja v tesnobo.

Ko Prešeren omenja pekel, se zaveda, da je bit zla, izpričana v Gazi in projektu holokavsta, pod ravnjo, ki bi jo lahko človek kadar koli dojel in obvladal. Zato se isti pesnik zazira na drugo stran, v nebo, onstran vse filozofije, saj verjame, da je tam od vekov Beseda, ki nas osmišlja in ohranja.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (6/2025).