Dylan Little: Odgovor na veliki klic je mala pot

Na letošnjem srečanju mladih v Stični je Dylan Little, mladi misijonar iz ZDA, ki je obiskal Slovenijo, vodil delavnico z naslovom »Veliki klic in mala pot«. Na svoji delavnici je pričeval o tem, kaj je pomembno, ko mlade spremlja v veri ter jim oznanja Jezusa, ter govoril o Božjem klicu, ki se včasih lahko zdi velika odgovornost in nas prestraši. Odgovor nanj naj bo »mala pot«, ki jo opisuje sv. Terezija Deteta Jezusa, in ki posnema Jezusovo: tudi on si je izbral (le) dvanajst apostolov in tri izmed njih posebno ljubil – Petra, Jakoba in Janeza. Trem ljudem oznaniti vero pa ni več tako težko! Kako te je življenje pripeljalo do misijonskega poslanstva? Vzgojen sem bil v katoliški družini in počel vse, kar počnejo običajni katoliški otroci: ob nedeljah smo hodili k maši, a nisem imel osebnega odnosa z Jezusom. Na začetku srednje šole sem šel na poletni tabor, kjer smo imeli češčenje Najsvetejšega. Tam sem prvič zares srečal Kristusa. Vedel sem, da to potrebujem, in čutil, da se moram vračati. Nato sem se nekaj let vračal, a se je zanos v meni vedno znova ohladil, ko sem odšel domov. Bilo je nekako tako, kot bi se poigraval z Bogom – kot da hodim noter in ven. Zunanji svet je močan in vedno me je premamil. Šele ko sem začel študirati, sem začutil, da mi je Bog rekel: »Hočem celo tvoje srce.« Na kampusu smo imeli vsak večer mašo in vedno je bila kapela polna. Po maši smo večere preživeli skupaj: šli smo na sladoled, včasih smo igrali odbojko ali debatirali. Na enem izmed takih srečanj je do mene pristopil Zach, ki me je povabil v svojo biblično skupino in prav tam sem začel spoznavati Boga in se mu približevati: študirali smo zgodovino odrešenja in zaveze. Enkrat smo obravnavali padec človeka – zgodbo o Adamu in Evi v raju – in Zach nam je zastavil vprašanje: »Zakaj grešimo?« Zdelo se mi je, da bi moral to vedeti, če sem katoličan. Pavel v Pismu Rimljanom pravi: »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.« Zakaj to počnem? Zakaj sem tako žalosten in nesrečen? Zach je razložil: »Grešimo, ker hočemo biti ljubljeni. Iščemo ljubezen, a včasih na napačnem kraju.« To mi je seglo do srca. Zdelo se mi je preprosto in jasno: Bog je ljubezen. On me hoče ljubiti in jaz mu moram le dovoliti. In potem? Od takrat sem se vsak teden dobival z Zachom, šla sva na kavo in on je potrpežljivo odgovarjal na vsa moja vprašanja, ki so se mi porajala. Spodbudil me je, naj moja molitev postane redna: najprej sem molil pet minut na dan, kasneje pa osvojil uro tihe molitve v kapeli, rožni venec, vsakodnevno sem hodil k sveti maši, redno sem prejemal sveto spoved. Počasi je prišlo do točke, ko je bila moja vera dovolj močno usmerjena navznoter, da je lahko postala usmerjena tudi navzven. Pridružil sem se misijonarjem organizacije FOCUS Catholic. Sem laik in zaenkrat neporočen. V ekipi, s katero delam, smo štirje misijonarji – dva moška in dve ženski. Pripravljamo biblične skupine, gostimo dogodke. Če je mrzlo, pripravimo vročo čokolado ali imamo molitveni večer v cerkvi. Naš cilj je razširiti mrežo, nagovoriti ljudi in jim približati Kristusa, da bi si ga želeli spoznati in uresničiti njegovo veliko zapoved: narediti vse narode za njegove učence. Svoje prvo leto misijonarskega delovanja v tujini sem preživel na Irskem, letos pa začenjam v Avstriji, v Kremsu. Kako je v praksi videti oznanjevanje Jezusa študentom? Ko se začne študijsko leto, se dnevi med seboj razlikujejo, ampak veliko časa preživimo s študenti. Ob njih želimo hoditi v veri in v življenju – z njimi zgraditi pristna prijateljstva. To je lahko nekaj zelo preprostega: ko grem v fitnes, to sporočim fantom iz moje biblične skupine in gremo lahko skupaj. To gradi prijateljstvo, to je »mala pot«. Če se posvetim vsakemu fantu posebej, si vzamem čas zanj in se mu pridružim v njegovem življenju, se tudi oni počutijo videni, slišani, ljubljeni in to je čisto drugače, kot če bi nagovarjal množico v polni dvorani. Pristen osebni stik dela čudeže. Seveda moram ves čas ostajati v stiku z izvirom, iz katerega lahko potem črpam. Vsak dan vsaj eno uro v tišini molim, ker potrebujemo čas s Kristusom. Kako lahko govorim ljudem o Jezusu, če ga niti ne poznam? Če želim o nekom pripovedovati, ga moram dobro poznati. Se mladi odzovejo na tvoja vabila ali raje preživljajo čas na telefonu? Radi prihajajo, mladi to potrebujejo. Z razvojem pametnega telefona se povečuje število nesrečnih ljudi. Ta napravica ti hitro izsesa energijo in življenje. Mladi se žal mnogokrat ujamejo v njegovo past. Doma imam pri vhodu košarico, v katero lahko moji gostje položijo svoj telefon. Ni nujno, da ga pustijo tam, to ni pravilo, a vidim, da se jih veliko odloči za to. Želijo si, da bi se lahko znebili telefonov, ampak jim je težko, ker je to huda zasvojenost. Mladi si postavljajo vprašanja: »Kdo sem in kaj je moj smisel?« Cerkev nam ponuja odgovor: »Ti si sin, ti si hči. Tvoj smisel je odnos, po katerem vsi hrepenimo.« Kaj pa je bilo Jezusovo poslanstvo, njegov smisel? Jezusovo poslanstvo je bilo dopolniti voljo Očeta, kar se je izpolnilo s smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih. Dal nam je tudi Cerkev. Kako pa lahko mi vsakodnevno sledimo njegovemu poslanstvu? Tako, da delamo to, kar je delal on, da živimo tako, kot je živel on. »Mala pot« izvrševanja njegove volje je sestavljena iz veliko molitve, življenja po evangeliju in gradnje občestva.

Dostop do članka (47174)

Dylan Little: Odgovor na veliki klic je mala pot

Dylan Little: Odgovor na veliki klic je mala pot

Kako te je življenje pripeljalo do misijonskega poslanstva?

Invalidi proti evtanaziji

Čiščenje elektronskih naprav

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.