Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in Marko Natlačen

Tako so napisali partizanski poveljniki in politkomisarji (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, dok 64; Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 87–91): »Dne 3. X. smo zvedeli, da v vaseh Blečevo /Blečji Vrh pri Polici/, Zg. in Dol. Brezovo in Leskovec ni oborožene bele garde. /.../ Od imenovanih terenskih delavcev smo zvedeli, da v vaseh Metnaj, Št. Vid in Stična ni organizirane bele garde, razen seveda v samostanu v Stični. V Stični je organizator bele garde ekonom Placit, opat pa se zadržuje nevtralno. V te vasi prihajajo belogardistične patrulje iz Primskovega in Zagorice, Bukovice in Temenice. Njih številčnost je različna, včasih tudi do 60 mož.

Dne 5. X. smo nadaljevali pot z novim vodnikom Čičkom /Franc Plankar/, po katerem smo zvedeli naslednje: vas Bukovica ima 5 oboroženih belogardistov, njihov organizator je Hruševar, v vasi Račje je 6 oboroženih b. g., v Sagajištu so 3, njihov organizator je Hauptman (po domače Prebivov); za število v Dolenji vasi nismo zvedeli nič določenega, verjetno jih bo več. Organizator tega okoliša je Špan ali Groznik. V vasi Otočji vrh sta 2 oboroženca, vodja je Dremljev, ki je tudi zbiral podpise za belo gardo. Pri njegovi hiši so prej dobivali partizani znatno podporo. Martinov z Vrha /Anton Fajdiga z Vrha pri Sobračah/ je organizator b. g. v vasi Podgaber. Navedeni je bil prej pri partizanih. Domači sin gostilničarja v Kopačiji /gostilna na Primskovem/ je vnet organizator bele garde. Vas Zagorica je v splošnem belogardistična. /.../ Grič nad Trebnjim in vse bližnje vasi nimajo oborožene bele garde. Vaščani so v splošnem za partizane in OF. Trebanjski vrh, Grmada, Pungert in Jurdanska vas so tudi brez oborožene bele garde /.../. Prosti čas smo izkoristili ter smo napisali za ZDO /Zapadnodolenjski odred/ dve okrožnici. V eni smo napisali v obliki poziva na ljudstvo 'Kaj je bela garda'. /.../ smo prišli v stik s terenskima delavcema tov. Martinom z Dol. in Matevžem. Od njiju smo zvedeli, da so vasi: Polje, Meniška vas, Toplice, Poljane, Rigelj, Srobotnik, Nova Gora, Črmošnjice in Srednja vas brez oborožene bele garde, pač pa prihajajo od časa do časa v posamezne vasi belogardistične patrulje od 15 do 200 mož. /.../«

»Narodni heroj«, to je komunistični »heroj« Jože Moškrič - Ciril. VIR: Arhiv Slovenije

Partizansko poročilo, polno neresnic

»Zanimivo je, da so belogardisti aretirali našega človeka po imenu kralja Petra. Med ljudstvo prihajajo z geslom, da jih hočejo obvarovati nasilja pred partizani. Pravijo tudi, da se borijo za svobodo slovenskega naroda in zato hočejo najprej premagati in uničiti partizane, nato pa bodo zapodili še Italijane. Med njimi se pojavljajo kar tri struje, kar seveda sklepamo po njihovih izjavah. Ena struja pravi, da se bori za Jugoslavijo, druga za srednjeevropsko katoliško 'papeško' državo, tretja pa odkrito sodeluje z Italijani in hoče imeti Slovenijo priključeno Italiji.« Zadnji primer spada v čisto komunistično propagandno laž.

»Po podatkih s terena se formira bela garda tudi v Žužemberku, med njimi je baje tudi mnogo naših ljudi. Med organizatorji bele garde so: kanonik /Franc/ Kek iz Novega mesta, duhovnik /Jakob/ Mavec /kaplan v Dolenjskih Toplicah/ in /Karel/ Wolbank /kaplan v Šmihelu pri Novem mestu/. Po izjavi komandanta C/ankarjeve/ brigade so kordunaši ubili Wolbanka /to ni bilo res, op. I. Ž./. Jenko Jože je organizator v Stični, ing. Vrhnjak pa se vozi z Italijani. Poleg teh dveh je še v Straži med vodji Vili Kulovec. V splošnem se računa, da je v okolici Novega mesta okoli 500 belogardistov, med katerimi je le 35 % borcev, ostali pa so le za število.« Iz teh nekaj daljših navedkov se lepo vidi, koliko pozornosti je partizansko glavno poveljstvo posvečalo organiziranju protirevolucije (ki so jo pred tem s svojim nasiljem sami povzročili). Naj ob tem poudarim še to, da so vse te »ugotovitve« imen organizatorjev protirevolucije samodejno pomenile že tudi smrtno »obsodbo«. K tej ugotovitvi naj dodam, da je v citiranih odlomkih veliko napačnih podatkov.

ge captionSpominska plošča »narodnega heroja« Jožeta Moškriča v Sostrem pri Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični zločinec Jože Moškrič o partizanskem uničevanju Slovencev

24. oktobra 1942 je Jože Moškrič, zaupnik CK KPS, pisal CK KPS o partizanskih napadih na enote protirevolucije v Bizoviku, Dobrunjah in Polju (Jesen 1942, str. 97–98): »Akcija se je izvršila v noči od 21. na 22. t. m. /oktober/, in sicer istočasno v Bizoviku, Dobrunjah in Polju. Povsod, razen v Bizoviku, se je ponesrečila. In sicer v Polju so hoteli napasti 'prosvetni dom', kjer je sedež bega. V njem je bilo zaprtih tudi okoli 50 ljudi, ki so jih prejšnje dni nalovili belogardisti po vaseh poljske Občine /podatek je bil skoraj v celoti neresničen, op. I. Ž./. Preden pa je prišlo do napada, je naša zaseda prijela /kakšen besednjak, »prijela«, šlo je ta ugrabitev, op. I. Ž./ človeka, ki pa je začel kričati, tako da se je začelo naenkrat streljanje iz vseh hiš, ki so okoli prosvetnega doma. Človek, ki so ga prijeli, je hotel zbežati, a je bil ubit. Bil je pa aktiven belogardist, bivši predsednik 'zelenih' v vevški papirnici Govše! (Sigurnega potrdila za to še ni, ker belogardisti tajijo /šlo je za Avgusta Govšeta, ki je poskus umora preživel/.) Ko so naši videli, da so odkriti, so se umaknili. Imamo enega ranjenca in dva pogrešana, ki pa se bosta bržkone še javila.«

Osnovna šola Jože Moškrič v Novih Jaršah v Ljubljani, kjer še 33 let po demokratizaciji izvajajo komunistično indoktrinacijo učencev. Simona Kralj 22. februarja 2019 na facebooku OŠ Jože Moškrič: »Na današnji dan, pred 80-imi leti, je bil na Polici ustreljen Jože Moškrič, pesnik, pisatelj, narodni heroj! Ponosni, da nosimo njegovo ime.« Pri Moškriču so lahko ponosni predvsem na njegove medvojne zločine, pri katerih je kot visok komunistični aktivist sodeloval na območju vzhodno od Ljubljane. FOTO: Ivo Žajdela

Pred partizanskim morilcem se je moral braniti s sekiro

Moškrič, po katerem levičarji v šolstvu še leta 2023 poimenujejo osnovno šolo v ljubljanskih Novih Jaršah: »V Dobrunjah so nameravali napasti njihov glavni stan in po domovih poloviti tiste, ki bi bili doma. Tudi tukaj so bili prekmalu odkriti. Iz prvega nadstropja in podstrehe, kjer so bili zabarikadirani, so streljali in metali bombe, tako da se ni moglo približati. Domove pa so našli prazne, razen enega, kjer se je aktiven belogardist, kovač Rožnik Anton branil s sekiro in bil ubit na mestu. Rekvirirali pa so živino, žito in obleko. Zažgali so tudi farovž pri Sv. Urhu, (ki je podružnica in nima duhovnika), kjer so se nameravali vgnezditi belogardisti.

Še najbolje je stvar uspela v Bizoviku. Tu se je posrečilo zažgati glavni stan bega. Ljudje govorijo o 20 do 40 mrtvih, oziroma zgorelih. Moralo jih je biti precej, ker so bržkone imeli neko konferenco. Luksuzni avto, s katerim se vozijo komandanti, ki po navadi spe v Ljubljani, je bil še tu, da jih odpelje, zato je zelo verjetno, da so bili tudi ti navzoči in so poginili. Bega pa so takoj zjutraj razširili vest, da so bili ubiti štirje in odpeljana ena ženska. Ta ženska je bila kurirka bega in je streljala iz hiše na naše.«

Osnovna šola Jože Moškrič v Novih Jaršah v Ljubljani, kjer še 33 let po demokratizaciji izvajajo komunistično indoktrinacijo učencev. Komunističnega »heroja« jim vsiljujejo že pri vhodu v šolo. FOTO: Ivo Žajdela

Uničujoče posledice ali: Kdo je povzročil »Urha«

Iz poročila, ki ga je Jože Moškrič napisal v zgodnji fazi razvoja protirevolucije, je jasno razvidna – kar je ključno – partizan­ska pobuda. Poročilo opisuje dogajanje, ki je imelo prav uničujoče posledice za nadaljnji potek dogodkov. Gre za opis tipične morilsko-roparske akcije partizanov. Moškrič je svojim nadrejenim v CK KPS poročal celo takšne »podrobnosti«, kot je bil brezobziren umor moža, ki se je pred zločinskimi napadalci moral braniti celo s sekiro, ropanje živine, žita in oblek, požig župnišča pri Sv. Urhu, čeprav za nič od tega ni bilo nobenega razloga. Ta del nastajanja spirale sovražnosti, poleg seveda vseh drugih pred tem dogodkom, je ključen za razumevanje kasnejših dogodkov oziroma protireakcij. Govori na primer tudi o tem, kdo je povzročil »Urha«. Ob tem naj mimogrede povem, da so pisca tega poročila in enega glavnih krivcev za opisano početje vaški stražarji ujeli v lipoglavskih hribih in ga 23. februarja 1943 na Polici ubili. Komunisti so za »podobne« primere umorov svojih nasprotnikov ves čas navajali, da so jih zaradi »protinarodnega delovanja obsodili na smrt«. Ali to, da se je do nedavnega po Moškriču imenovala ena največjih ljubljanskih tiskarn (v ljubljanskih Mostah), komu kaj pove?! Če ne bi propadla, bi se tako imenovala še naprej.

Osnovna šola Jože Moškrič v Novih Jaršah v Ljubljani, kjer še 33 let po demokratizaciji izvajajo komunistično indoktrinacijo učencev. Komunističnega »heroja« jim vsiljujejo že pri vhodu v šolo. FOTO: Ivo Žajdela

O partizanskem zločinskem napadanju na vaške skupnosti pod Urhom

Istega dne, 24. oktobra, je partizanskemu glavnemu poveljstvu poslal poročilo o napadu na protirevolucionarje v Polju in Bizoviku štab Tomšičeve brigade, podpisala sta ga Niko Šilih in Janez Hlebš (Jesen 1942, str. 99–101): »Akcijo, za katero smo dobili nalog, naj jo izvršimo, smo izvedli 22. okt. zjutraj. Načrt smo predhodno napravili skupno s terenskimi delavci, ki so bili obenem tudi vodniki in sicer tako, da I. bat. prekorači Ljubljanico s 1. četo in likvidira belogardistično posadko v Polju. Z ostalimi četami pa drži zasede proti italijanskim posadkam. II. bat. da likvidira 2 belogardistični postojanki v Bizoviku in III. bat., da likvidira belogardistično postojanko v Dobrunjah in izvrši aretacije in rekvizicije.

Akcija pa je potekala tako: Pričetek je bil ob enih. Ko je četa I. bat. poslala zasedo proti šoli, je ujela komandanta vaške straže /Avgusta Govšeta/ in ga po nalogu tov. Štefana (komandanta bataljona Gubčeve brig., ki je na bolovanju) /gre za partizanskega zločinca Egidija Severja, ki so ga čez nekaj mesecev podobno kot že prej Moškriča, 8. aprila 1943 na območju Podlipoglava ujeli vaški stražarji in »kaznovali« s smrtjo, op. I. Ž./ pripeljala v bližino prosvetnega doma, kjer je že bila četa. Pri zaslišanju je aretiranec začel vpiti, nakar se je pričelo streljanje iz prosv. doma in ostalih hiš, nato se je četa na komando tov. Štefana umaknila z brisanega prostora, na katerem je bila. V trenutku, ko je aretiranec alarmiral ostale, je odskočil in pobegnil, pri tem pa je dobil nekaj udarcev po glavi, zaradi katerih je baje kmalu nato umrl /ni umrl/. Četa se ni ponovno približa­la, ker je že pri prvem pokanju imela enega mrtvega in tri ranjene.«

Tako so komunistični učitelji na osnovni šoli v ljubljanskih Novih Jaršah, ki jo levičarstvo v našem šolstvu še leta 2023 poimenuje po komunističnem zločincu Jožetu Moškriču, leta 1981 v podobi komunističnih »pionirjev« indoktrinirali šolsko mladino in to objavili v biltenu Žito.

Partizani so »rekvirirali«, »likvidirali« in zažgali« ...

»Drugi bat. je ob dogovorjenem času napadel obe postojanki. Sicer so bili belogardisti opozorjeni zaradi strela stražarja, vendar so se naši posamezniki priplazili in zažgali z molotovkami hišo. V hiši so bili v tem trenutku tudi oče, mati in sestra komandirja Nebošmeja, katere so belogardisti poslali po napadu ven in so naši ubili očeta, ker ga niso poznali. Sestra in mati pa sta dvignili roke in je bila sestra ranjena, mati pa je ušla. Ko se je hiša razgorela, so se slišali razni obupni klici in nekateri so poskušali gasiti, vendar so vsi padli pod našimi mitraljezi, ki so obvladovali celo hišo. Mati komandirja je povedala, da je bilo v hiši okoli 40 mož in izgleda tudi voditelji, ker je bil pred hišo eleganten avto in se niso odpeljali prenočevat v Ljubljano. Stavba je pogorela do tal.

Pri drugi postojanki napad ni uspel, ker je bila enonadstropna hiša in je imela spuščene rolete, tako se z bombami ni dalo delati, pač pa so premitraljirali vsa okna. Pri preiskavi neke hiše so našli eno puško in aretirali kurirko ter jo v taboru likvidirali.

V Dobrunjah III. bat. ni uspelo likvidirati postojanke, ker je ta na popolnoma brisanem prostoru, belogardisti pa so spali na podstrešju in hiše niso mogli zavzeti. Aretacija Lenarta /Jakoba Jesiha, po domače Lenarta, cerkvenega ključarja v Dobrunjah/ se ni mogla izvesti, ker ga ni bilo doma, pač pa smo pri njem rekvirirali. Belogardista Rožnika Toneta smo našli doma in ga likvidirali. Ker smo izvedeli, da se namerava pri Sv. Urhu nad Dobrunjami naseliti večje število belogardistov, smo tudi tam rekvirirali in nato zažgali, ker je bila prava trdnjava.«

Osnovna šola Jože Moškrič v Novih Jaršah v Ljubljani, komunistična indoktrinacija učencev v obliki partizanskih pionirjev.

Mitizirana propaganda

Tudi to poročilo je zelo nazorno. Iz njega se jasno vidi, kdo so bili, kako so razmišljali in kaj so počeli Kardeljevi in Moškričevi partizani. Tisti, ki partizane idealizira kot nekakšne narodnoosvobodilne borce, ne pozna resnice. »Gora« partizanske literature je nabita s tovrstnimi besedili. Danes pa o partizanih poslušamo mitizirano propagando, ki ne zdrži temeljnega soočenja z dejstvi. Med drugim citirano poročilo opozarja na vlogo »terenskih delavcev« (terencev) in na plenjenje, požiganje in ubijanje, ne da bi za takšno početje obstajali kakršni koli razlogi. Ponazarja pa seveda tudi izvajanje komunistične revolucije s pomočjo partizanske (»narodnoosvobodilne«) vojske. Opisani napad partizanov na začetke protirevolucije v bližini Ljubljane je v številnih svojih pismih in navodilih zahteval in povzročil Edvard Kardelj.

Po drugi svetovni vojni so po Jožetu Moškriču poimenovali učiteljsko tiskarno. Po 97. letih delovanja so tiskarno na Kajuhovi cesti v Mostah aprila 2003 zaprli in čez dve stavbo porušili. Na njenem mestu je zdaj trgovina Hofer.

Jože Moškrič – koordinator partizanskih zločinov v vaseh okoli Urha

Še o Jožetu Moškriču, Kardeljevem »zaupniku« vzhodno od Ljubljane in koordinatorju partizanskih zločinov v vaseh okoli Urha. Rodil se je v Dobrunjah pod Svetim Urhom. Med drugo svetovno vojno se je pridružil »Osvobodilni fronti«, kot piše v Wikipediji, kar je, »Osvobodilna fronta«, očitno še danes maska za komuniste.

Leta 1942 se je pridružil partizanom. Postal je zaupnik Edvarda Kardelja in CK KPS ter politični »poverjenik« na partizanskem območju blizu domačega kraja – okoli Podlipoglava in Pugleda. Iz teh besed ne izvemo, kaj je počel. To vidimo šele iz njegovih dopisovanj s Kardeljem, da je spremljal in koordiniral delovanje komunistih terenskih aktivistov in paravojsk. To pomeni, da je tudi odločal o komunističnem nasilju nad Slovenci: umorih političnih nasprotnikov, ki jih je bilo na tem območju leta 1941 in 1942 veliko, kot tudi partizanskih napadih na postojanke vaških straž.

22. februarja 1943 je na partizanskem pohodu zašel v zasedo in bil ranjen. Pripadniki vaške straže so ga na Polici pri Grosupljem ustrelili. Leta 1947 so njegovo truplo prekopali v grob na Urhu blizu Zadvora (verjetno na Sv. Urhu nad Dobrunjami, ne pa v Zavoglju pri Sostrem?), leta 1951 pa proglasili za »narodnega heroja«, to je komunističnega »heroja«.

Tako so komunisti v času udbovske diktature vzdrževali svojo »tovarišijo«. 60 let »teoretika« komunizma, nepopisnega totalitarista, Borisa Ziherla v vili Podrožnik ob njegovi 60-letnici. Od leve: Franc Leskošek, Boris Ziherl, France Popit, Edvard Kardelj, Lidija Šentjurc, Sergej Kraigher ...

»Narodni heroj« Jože Moškrič je bil najbolj odgovoren za Svetega Urha

Na spletni strani Osnovne šole Jože Moškrič v ljubljanskih Novih Jaršah imajo o njem objavljen slavilni zapis. V njem še vedno uporabljajo odiozni komunistični besednjak in neresnično mitologijo. Obrambne vaške straže sovražno imenujejo »MVAC (Milizia volontaria anticomunista)«, o Moškričevi smrti pa, da so vaški stražarji »obkolili hišo v kateri je bil Jože Moškrič, ga ustrelili in hudo ranjenega zvlekli na svoje položaje na Polici, kjer so ga mučili do smrti«.

Način opisa in vsebina sta prokomunistična, to je propagandna in skoraj gotovo neresnična. Še huje, slavilci zločinca Moškriča na osnovni šoli niti z besedico ne omenjajo, kaj je Moškrič (v resnici) počel leta 1942, ko je bil vzhodno od Ljubljane (in v podurhovskih vaseh) glavni Kardeljev koordinator komunističnega početja, to je partizanske in vosovske morije. Moškrič je bil najbolj odgovoren za Svetega Urha. Dogajanje tam, kakršno koli je že bilo, je bilo izrazita posledica obrambe pred partizanskih nasiljem, bili pa so tudi povračilni ukrepi zaradi tega nasilja. Moškrič bo nastopal še v naslednjih nadaljevanjih tega besedila.

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, komunisti in genocid