Zapri
Iskanje

Ekološko spreobrnjenje

Branko Cestnik
Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 13. 11. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Papež, Svet, Vera, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 10.11.2021 / 13:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ekološko spreobrnjenje

Ekološko spreobrnjenje
Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal.
Ves svet se ubada z ekološkimi vprašanji.

Svetovna in lokalna politika, civilna družba, znanost, gospodarstvo, vzgojni sistemi poskušajo najti rešitve in doprinesti k izboljšanju zdravja našega skupnega doma, ki je planet Zemlja. 

Kljub temu vedno znova ugotavljamo, da zamujamo, da nismo resni, da eno govorimo, drugo pa delamo. Pri ekologiji se vedno znova najdemo ujeti v zanko, kakršno je okusil že apostola Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19).

Čemu smo močni v hoteti, šibki pa v storiti? Zakaj nam tudi (zaenkrat še) prikupni otroški križarski pohod zoper ekološke grehote, ki ga uprizarja Greta Thunberg, ne pomaga? Zakaj šolarji, ki hodijo v šole, na katerih visi zelena ekološka zastava, smetijo in se obnašajo ekološko neodgovorno, takoj ko umaknejo pete s šolskega dvorišča? Zakaj se je v času koranavirusnih karanten povečala onesnaženost obcestnih jarkov in potokov? 

Zato, ker v razvpiti ekološki paradigmi manjka bistvena kategorija – kategorija spreobrnjenja srca. Veliko je farizejskega formalizma, kričavih nastopov, malo pa je volje po notranji spremembi, resnični srčni spremembi, ki bi bila podlaga za zunanje delovanje.

Že pred dvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. spregovoril o potrebi po »globalnem ekološkem spreobrnjenju«, podobne pozive glede varovanja okolja najdemo pri Benediktu XVI. 

S papežem Frančiškom pa dobimo zgodovinsko pomembno okrožnico z naslovom Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), v kateri je »ekološko spreobrnjenje« natančneje obrazloženo (številke 216–221). 

Papež ugotavlja, da imeti velike in dobre ideje ne bo dovolj. Za občutno izboljšanje ekološkega stanja bo potrebna tudi »mistika, ki animira«, podobna mistika, ki je Frančiška Asiškega peljala po poti celostnega spreobrnjenja.

Takoj vidimo prvo oviro: materialistični pogled na svet. Če je svet gola materialistična mehanika, potem ga spreminjamo »mehansko«, na silo, z ideologijo in ukrepi. Materializem ne računa na moč srca. 

Če pa na svet gledamo kot na dar Stvaritelja, se pravi kot izraz in dokaz Božje ljubezni, potem je naše srce takoj vključeno in poklicano, da očiščeno in spreobrnjeno odgovori na ta dar.

Druga ovira je potrošniška miselnost, katere mnoga vodila in sugestije se da skrčiti v eno zapoved: imeti in doživeti več. 

Od človeka, ki smo ga zadnjega pol stoletja vzgajali za individualistično uživanje v potrošnji in doživetjih, ne moremo pričakovati, da se bo zaradi »malo bolj vročih poletij in malo bolj milih zim« kaj kmalu začel obnašati samoomejevalo, bolj duhovno, skorajda asketsko.

Ker je ekološko spreobrnjenje velik zalogaj, papež Frančišek toliko bolj računa na kristjane in sploh verne ljudi. Krščanstvo in druga verstva imajo namreč večtisočletno izročilo spreminjanja srca, dinamik od znotraj navzven, izčiščevanja duhovnega pogleda. 

Če verni ljudje ne bomo dali svojega deleža k ekologiji, bo slednja ostala v domeni dvoličnih obljub močnih in v domeni enodimenzionalnih performansov vedno istih aktivistov.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (46/2021). 


Nalaganje
Nazaj na vrh