Konec množične vere na zahodu

Silvester Gaberšček. FOTO: Igor Vojinovič

Povezovalec Silvester Gaberšček je spomnil na letošnjo, 1700. obletnico prvega Nicejskega koncila, ki povezuje različne krščanske Cerkve. Cerkveni očetje so takrat potrdili izpoved vere, ki nam je skupna. »Imamo isto vero. Imamo pa malce različne navade in oblike verovanja, ki so se razvili skozi zgodovino. Pomembno pa je, da imamo skupno dušo«. Nato je odprl temo večera in se vprašal »kako biti kristjan v nekrščanskem okolju? Ali še obstaja upanje za krščanstvo, se je spraševal Gaberšček, misleč na zahodno krščanstvo, kjer množične vere ni več.

Katoliški profesor: Vem, komu sem veroval

Dr. Bogdan Dolenc. FOTO: Igor Vojinovič

Profesor Teološke fakultete dr. Bogdan Dolenc je za izhodišče je vzel besede apostola Pavla, ki so tudi njegovo novomašniško geslo: »Vem, komu sem veroval«. Kot je pojasnil, je apostol hotel povedati: Nisem veroval na slepo. »Vera ni slepa,« je med drugim dejal prof. Dolenc in poudaril, da ne gre za vero v nekaj temveč v Nekoga: »Vera je zaupanje v osebo, v Nekoga, verujemo Nekomu. Je osebni odnos, je osebna zadeva, ni zasebna stvar, je globoko osebna,« je dejal in se pozneje dotaknil vprašanja dvoma, o katerem je pisal kardinal prof. Joseph Ratzinger v knjigi Uvod v krščanstvo. »Resničen dvom je na meji nevere. Vere se lahko znebiš, ne boš pa se znebil dvoma,« piše. Spomnil je na mnoge primere, kako težko se od življenja poslavljajo ljudje, ki so zavrnili vero. »Argumenti proti Bogu me niso prepričali,« je navedel teologa Hansa Künga, izrečeno potem, ko je prebral vsa temeljna svetovna dela proti veri. »Pri veri nam pomaga tudi teologija,« je dodal profesor.

Kdor veruje, nikoli ni sam, ker ima v nebesih Očeta, na zemlji pa veliko bratov in sester.

»Milost deluje na voljo, ki vpliva na razum, da sprejme vero, kot nas uči katekizem,« je spomnil in povzel znano filozofsko razpravo Blaisea Pascala »Pascalova stava« (fr. pari de Pascal) v kateri veliki znanstvenik ponuja argument za vero v Boga na podlagi racionalnega tehtanja tveganj in koristi. Trdi, da je smiselno "staviti" na obstoj Boga, saj je potencialna nagrada (večno življenje v raju) neskončno večja od tveganja. »Kdor veruje, nikoli ni sam,« je Dolenc navedel kardinala Ratzingerja, »ker ima v nebesih Očeta, na zemlji pa veliko bratov in sester. Zato je, že kot papež Benedikt XVI., mladim na svetovnem dnevu dejal »Jesus offers more« (Jezus ponuja več), je v bogatem predavanju med drugim povedal prof. Dolenc.

Evangeličanski pastor: Zakaj nas ljudje ne poslušajo?

Mag. Geza Filo. FOTO: Igor Vojinovič

Duhovnik Evangeličanske cerkve mag. Geza Filo je svoje predavanje naslovil »Kje je človek danes izgubil stik z Bogom?« Spraševal se je, od kod toliko nelagodja in izgubljenosti v našem času, v katerem je možnosti za spoznavanje več kot kadar koli prej v zgodovini, obenem pa namesto v veri, ljudje svoje nelagodje rešujejo v obsežni ponudbi potešitve. »Sicer mnogi iščejo vero,« je še omenil mag. Filo, ampak jo ne sprejemajo popolnoma. »O tem te bomo poslušali drugič,« kot da nam govorijo sodobniki z besedami antičnih Grkov, namenjenih apostolu Pavlu. »Razlog je ta, da vere ne moremo podpreti z materialnimi dokazi, kot bi si to oni želeli, in ostaja polna skrivnosti. Zato,« je nadaljeval, »danes potrebujemo drugo oznanilo vere, novo evangelizacijo, ker se je prvo oznanilo izpelo. Živeti je treba svoje krščanstvo brez strahu in maske ter govoriti ne o zapovedih in prepovedih, temveč o lepoti naše vere, o lepoti vsega Božjega, ki daje, da vzcveti tudi vse človeško.«

Ljudje so vse bolj naveličani samo lepih besed, ki se ne uresničujejo.

Mag. Filo je navedel teologa Dietricha Bonhoefferja, ki pravi »Več Boga v meni, več je realizacije mene samega kot človeka«. Sklenil je z evangeljskim navedkom »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,53). »Če bi danes med kristjani vladali taki odnosi kot med prvimi kristjani, bi tudi danes imeli enake ali boljše uspehe, kajti vse pogoje za to imamo. Ljudje so namreč vse bolj naveličani samo lepih besed, ki se ne uresničujejo,« je med drugim dejal.

Pravoslavni paroh: Preorati svoje srce z vero

Paroh Rade Despotović. FOTO: Igor Vojinovič

Ljubljanski paroh Srbske pravoslavne cerkve Rade Despotović je izrazil veselje, da je nadškof Zore navzoč in nato podelil svojo izkušnjo pri verouku, ki ga ima za pravoslavne študente: »Skušam jim pokazati, da je vera moje življenje. Da ne prihaja iz razuma, ampak je dar. Za vero je treba tudi moliti ... Naše krščanstvo ni 'religija', temveč je hrepenenje po Bogu, je drugačen način življenja, je boj, surovi realizem, saj človek mora z vero 'preorati' svoje srce ... To vero pa živimo v Cerkvi, ki jo je hotel sam Gospod v svojem načrtu. Kriza vere danes je velika,« je nadaljeval. »Zakaj? Ker gledamo na stvari na zunanji, površni način. Človek je izstopil iz svoje notranjosti. Vera pa se razodeva v notranjosti, v srcu. Danes pa velja 'vzemi vse, kar ti življenje ponuja' zato marsikaj protiverskega vstopa v sodobnega človeka. Naj bo naše življenje drugim 'paradigma', vzor, naj bo utemeljeno v daru vere, ki smo jo prejeli in v izročilu naše Cerkve.« 

Naša naloga je, da smo bogoljubni, obenem pa tudi človekoljubni. To pa pomeni križ, nositi svoj križ.

Nato se je vprašal: »Zakaj apostol Tomaž ni verjel apostolom, ko so mu rekli, da je Kristus vstal? Ker na njihovih obrazih verjetno ni videl pričevanja, ni videl zrele vere, kajti še niso prejeli Svetega duha,« je dejal pravoslavni župnik. Kot zanimiv most dialoga je omenil psihologijo. »Vera je neločljiva od naše psihološke resničnosti, je zdravilna. Kristus je rekel, da je zdravnik duše in telesa, ki zdravi tudi našo psiho. Zato bi se lahko med nami in s sodobniki pogovarjali tudi na tej, psihološki ravni,« je povedal in spodbudil, naj izkoristimo svoj čas življenja, da ga osmišljamo. »Kaj naj osmišljamo? Naše odnose. Da se približujemo eni drugim,« je pojasnil in sklenil: »Naša naloga je, da smo bogoljubni, obenem pa tudi človekoljubni. To pa pomeni križ, nositi svoj križ«. Omenil je še zanimiv podatek, da v ljubljanski pravoslavni cerkvi hranijo relikvije sv. Atanazija, škofa, ki je bil udeleženec Nicejskega koncila.

V drugem delu večera je potekala zanimiva razprava s komentarji navzočih in odgovori gostov na vprašanja o današnji veri in neveri, o našem osebnem pričevanju krščanstva, dvomih in spreobrnjenju.

Nadškof: Cerkve so druga drugi karizme

Nadškof Stanislav Zore. FOTO: Igor Vojinovič

Pred sklepni blagoslovom je nadškof Stanislav Zore je dejal, da »smo si različne Cerkve druga za drugo karizme, isti pa je duh in darovi so dani posamezniku za skupnost, pravi Pavel. Tudi karizme so darovi Cerkva, dane posamezni Cerkvi za Cerkve. Tako začnemo gledati z drugačno optiko«. Ozrl se je na Nicejski koncil, kjer je bil v ospredju lik Kristusa: »Kje pa so danes pogovori o Kristusu,« se je spraševal. »O vsem se pogovarjamo, samo o osebi Kristusa pa ne.« Kot tretje je spomnil, da mora vsak izmed nas vero izmolit, po znanem evangeljskem reku »Verujem, pomagaj moji neveri«. »Dolgo časa sem potreboval, da sem spoznal, da brez tega ne gre. Brez tega je Bog ideja. Potem postane uvid in potem srečanje. To je milost in za to milost vere je treba molit. Ponižno in vztrajno.«

Različne Cerkve smo si druga za drugo karizme, isti pa je duh in darovi so dani posamezniku za skupnost.

Na koncu je nadškof vsem navzočim podelil Aaronov blagoslov. Udeleženci so se še dolgo zadržali na spontanem druženju.

Na koncu je nadškof vsem navzočim podelil Aaronov blagoslov. FOTO: Igor Vojinovič