Nadaljevanje iz: Enciklopedija Slovenije, Slovenija, komunizem in revolucija

Še smo pri geslu Bela garda. V nadaljevanju je pisec tega gesla zapisal več izrazito netočnih in pristranskih trditev: »Ob vse močnejšem razmahu narodnoosvobodilnega gibanja se je prizadevanje teh številnih organizacij osredotočilo predvsem v boj proti OF in KPS, najprej v političnem, obveščevalnem in propagandnem, nato pa tudi vojaškem pogledu«; »Dejansko pa je vse svoje sile posvetila organiziranju in financiranju kolaboracionističnih formacij, ko je uvidela, da italijanski okupator sam ni zmožen uničiti narodnoosvobodilnega gibanja«; »Pod vodstvom klerikalnih častnikov in duhovnikov so se belogardisti zagrizeno bojevali proti narodnoosvobodilnemu gibanju.« Problematično je skoraj vse v tem izrazito ideološkem in pristranskem geslu, kjer je termin vaške straže omenil samo mimogrede.

Navedene trditve so izrazite dezinformacije. Gre za klasični obrazec, kako so naši zgodovinarji in politiki prikazovali medvojno dogajanje na Slovenskem ves čas po vojni. »Nazadnjaške stranke« so se torej hitro po »razmahu narodnoovobodilnega gibanja« tako politično kot vojaško usmerile proti temu gibanju. »Belogardisti« so se torej »zagrizeno bojevali proti narodnoosvobodilnemu gibanju«. Niti besedice pa o tistem, kar je tu najpomembnejše, alfa in omega vsega, da je KPS s pomočjo svojih ekspozitur (OF, VOS, partizani) od začetka okupacije Slovenije to okupacijo zlorabila za boj proti notranjim političnim nasprotnikom, za revolucionarno nasilje, ko so sistematično ubijali in s kupi laži blatili svoje domače nasprotnike.

Genocid pod komunistoma Edvardom Kardeljem in Josipom Brozom

Komunistično-partizanska morija leta 1942 je bila v svetovnem merilu nekaj izjemnega. Takrat (razen okupatorjev) ni nihče izvajal tako množičnih ubijanj, pravega genocida nad (lastnim) narodom. Na primer, Stalin je v 30. letih množično ubijal ljudi Sovjetske zveze (brez prisotnosti zunanjega faktorja oziroma okupatorja), komunistični republikanci so v drugi polovici leta 1936 v Španiji množično ubijali Špance (brez prisotnosti zunanjega faktorja oziroma okupatorja).

Leta 1942 nikjer v okupiranih deželah – razen v Sloveniji pod Edvardom Kardeljem in v Jugoslaviji pod Josipom Brozom – ni nihče okupacije zlorabil in ubijal svojih pripadnikov naroda, ne na Poljskem, ne v Franciji, ne v Belgiji, ne na Nizozemskem, ne na Danskem, nikjer. Kardelj in Broz sta to počela v nepopisnih številkah in načinih zločinov.

Enciklopedija Slovenije, 16 knjig v večno slavo komunistov in njihovih zločinov nad Slovenci. VIR: bolha

Če zamolčiš bistveno

Neizprosno dejstvo, da so se Slovenci zaradi komunistično-partizanskega nasilja bili prisiljeni braniti, in to v izrazito neugodnih razmerah sovražne okupacije, za ES ne obstaja. Obstajali so samo »zagrizeni belogardisti«, ki so se bojevali proti »narodnoosvobodilnemu gibanju«, proti slovenski nedotakljivi mitski ikoni torej. Prava groza, ti »zagrizeni belogardisti«. Še pesnik France Balantič je bil v geslu o njem, kot lahko beremo, tak belogardist. Če zamolčiš bistveno, potem pač lahko pišeš marsikaj. In naši zgodovinarji in politiki po tem postopku še danes pišejo ter govorijo marsikaj, skratka, hude neresnice in navadna podtikanja.

To neverjetno geslo (Bela garda) iz naše »nacionalke« se konča z naslednjimi osupljivimi besedami: »Že med narodnoosvobodilnim bojem so nekateri organizatorji b. g. odgovarjali za svoja izdajalska dejanja pred vojaškimi sodišči NOV, zaslužena kazen za vojne zločine pa jih je, kolikor niso zbežali v tujino, doletela tudi po osvoboditvi.« Danes se pisci in uredniki takšnih nesmislov verjetno zavedajo, kdo in za kaj bi v tej Sloveniji moral odgovarjati. Takrat, danes in vedno. Ali mar še vedno ne? In mi naj bi bili evropski narod? Človeka je lahko samo sram, ko to bere. Ali tistih, ki so se v Enciklopediji Slovenije podpisali pod množice tovrstnih trditev, ni prav nič sram?!

Samo za primer: Franci Strle, Tomičeva brigada, štiri zelo debele knjige. Strle je v primerjavi z večino piscev debelih monografij o partizanskih enotah imel vsaj neki osnovni odnos do resnice. In kaj v teh knjigah o Tomšičevi brigadi, verjetno vodilni partizanski brigadi na Slovenskem, beremo? Zgodbo o buldožerskem oranju po življenjih, zgodbo o eni sami komunistični revoluciji, to je komunistično-partizanskem nasilju. Ne, za naše zgodovinarje ta literatura in še množica drugih primarnih virov ne obstaja. Zanje obstajajo splošnosti o zgrajenih mitih o partizanih, o NOB, o NOG, o OF, o osvoboditvi in podobnih izmišljijah.

Šola z imenom zločinca Vita Kraigherja

Nadaljevanje teh besed o »zasluženi kazni« za »belogardiste« lahko potem preberemo v geslu Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju (ES 12). V tem geslu je pisec najprej uporabljal povsem nesprejemljive termine, kot so »MVAC« in ujeti vodje »protipartizanskega gibanja«. Pisca gesla ni prav nič zanimalo, da je šlo za šolski primer sodne farse, za izrazit montirani proces, za popolno sramoto »partizanskega gibanja«. Seveda še veliko huje: šlo je za čisti zločin. Nelegalni in nelegitimni komunistični »sodniki« so takrat uprizorili pravo morijo, več kot 500 Slovencev. Pa ne da pisec vsega tega še leta 1998, ko je izšel 12. zvezek ES, ni vedel? Le kdo bi lahko ugovarjal, glede na dejstva seveda, da je bil kočevski proces tako kot mnogo drugih dogodkov v zadnjih 60. letih slovenske zgodovine izrazit zločin?

Proces je pripravil, kot piše tudi v geslu, Vito Kraigher, ki je bil med ustanovitelji in voditelji VOS, izrazite teroristične organizacije, odgovorne za stotine življenj. Tisti Vito Kraigher, ki se mu je pred meseci /ta prispevek je bil objavljen 21. februarja 2002/ v Semiču poklonil sam vrh slovenskega tožilstva. To, da osnovna šola za Bežigradom še vedno nosi ime po izrazitem vojnem zločincu, menda o tej Sloveniji veliko pove. Ne, ti ljudje, ki so s tem pisanjem zaznamovani, se bodo zdaj kot vedno naredili »Francoze« in s prstom kazali na podpisanega. Takšni smo ljudje v Sloveniji. Takšna sta naša strokovnost in dostojanstvo.

Za Kardeljem drugemu vodji komunističnega nasilja nad Slovenci, Borisu Kidriču, so postavili velik spomenik v Mariboru. Še 33 let po demokratizaciji, kar naj bi pomenilo, urejenem odnosu do resnice in zločincev, še vedno stoji. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični narobe svet urednika ES Lana Brenka

Glede gesla Bela garda in formulacij v njem je treba zapisati, da je pisec gesla Boris Mlakar pred leti javno zanikal, da bi on v izvirniku geselskega besedila zapisal, da je »belogardiste« po »osvoboditvi« »doletela« »zaslužena kazen«. To »začimbo« je, kot je dodal, dodalo uredništvo ES, urednik za gesla, ki obravnavajo čas druge svetovne vojne, pa je bil takrat Lan Brenk (sin partizana, ki je kot izrazit privilegiranec odraščal v povojnem socializmu, starša sta bila režimska protežiranca). Brenk se je na kratko pisanje o spornosti nekaterih gesel v ES odzval dokaj arogantno. Za Demokracijo je le­ta 1990 med drugim dejal: »Kot pa je razvidno že iz do zdaj objavljenih člankov v posameznih zvezkih ES na to temo, menim, da je, kar se tiče partizanske in vaškostražarske – domobranske vojske, precejšnja razlika: prva je nastajala spontano in je z nastankom čet in bataljonov 1941, sočasno z razvojem ljudske oblasti, prerasla v večje enote; drugo je postavljal okupator: prvič (1942) italijanski (v Milizia volontaria anticomunista so bile vključene tudi vaške straže) ter drugič (septembra 1943 in naprej) nemški. Domobranstvo je bilo podrejeno vodjem SS in policije v Ljubljani ter Trstu, na Gorenjskem pa uradom gestapa – za to so dobivali plačilo, oborožitev, hrano in ukaze ...«

Torej, izrazit Brenkov molk o komunistično partizanskih zločinih. Če jih zamolčiš, lahko pišeš takšne neresnice oziroma nesmisle. Vse to glede Brenkovih Milizia volontaria anticomunista, SS in gestapa je bilo izrazito izsiljeno, z množičnimi in sistematičnimi partizanskimi zločini. In zato v celotni zgodbi nebistveno. Kot so povsem nebistveni očitki o kolaboraciji oziroma sodelovanjem z okupatorjem. Šlo je izrazito za posledico izsiljene (samo)obrambe pred komunistično-partizanskim nasiljem, zato nosijo vso odgovornost za to »kolaboracijo« in za to »sodelovanje z okupatorjem« komunisti. Takšni ljudje so, tako kot so njegovi predniki zlorabili sovražno okupacijo za izvajanje komunističnega nasilja, zlorabili državni projekt nacionalne enciklopedije za zagovor največjega zločinstva nad Slovenci v novejši zgodovini.

»Ljudska oblast« je bila sopomenka za komuniste

Urednik Lan Brenk je med drugim omenil »razvoj ljudske oblas­ti«. Tema »ljudske oblasti« med vojno je ena velikih mitskih tem, o katerih je bil na primer glavni propartizanski pisec gesel v ES Tone Ferenc sposoben napisati tudi debele knjige. V 80. letih je napisal kar tri knjige z naslovom Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. Ferenc je tudi avtor gesla Ljudska oblast (ES 6), v katerem lahko med drugim beremo o »ljudski oblasti« kot sistemu »upravljanja družbe in ohranjanja pridobitev NOB«; ter »vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu«.

To »ljudstvo« iz teh Ferenčevih, še prej Kardeljevih in Kidričevih besednih zvez so bili seveda komunisti, šlo je za sopomenko zanje. Tako kot je bil termin »osvobodilna fronta« sopomenka za komuniste, ti so se pod tem nevtralnim terminom prikrili, da so lahko varali naivne Slovence.

Ničesar pa v tem Ferenčevem geslu ne moremo prebrati o bistveni značilnosti te »ljudske oblasti«, o komunistični revoluciji in o vseh njenih strahotnih razsežnostih, kot so na primer revolucionarno nasilje s tisočimi in tisočimi ubitih, ter o posledici, o povojni polstoletni komunistično-udbovski diktaturi. Skratka tema, ta velika tema dvornega zgodovinarja, ki ji je posvetil kar tri knjige, govori o eni sami čisti revoluciji. Kje drugje po Evropi so si katera odporniška gibanja dovolila to razkošje, da bi se v razmerah okupacije in odporništva šla še vzpostavljanje nekakšne »ljudske oblasti« – in to s kakšnim nepopisnim nasiljem. Jasno, samo v Sloveniji, saj je le tu (če pri tem zanemarimo druge dele Jugoslavije) šlo za izvedbo komunistične revolucije (v pogojih okupacije).

Spomenik z imenom »Ilegalec« v Ljubljani so posvetili vosovskim atentatorjem (morilcem), ki so med vojno po ljubljanskih ulicah in stanovanjih ubijali drugače misleče Slovence. Kip stoji ob zgradbi ministrstva za notranje zadeve in je še danes zaščitni znak Udbe in slovenskih organov pregona. FOTO: Ivo Žajdela

Protirevolucija v primežu revolucije in okupacije

Vrnimo se nazaj k Brenkovi arogantni obrambi pristranskega in ideološkega diskurza v ES. Lahko, da na neki ravni podatki, ki jih je nanizal v navedenem delu, celo držijo. Toda ti podatki govorijo o izrazitih posledicah, o okoliščinah, mimo katerih protirevolucija nikakor ni mogla. Nem­ci so imeli svoje interese in mimo njih se, če si nisi hotel nakopati na glavo uničenja še s te strani (poleg glavne komunistične), preprosto ni dalo. Kdo je torej v teh »navezah« krivec, če žrtev tu zanemarimo? Ali mar res samo tisti – o čemer v tem našem mogočnem partizanskem mitu pišejo naši zgodovinarji in ES kot njihov glavni medij –, ki se je branil, potem ko se je moral odzvati na revolucionarno nasilje na eni strani ter na upoštevanje okupatorja in njegovih interesov na drugi?

Ali mar niso glavni krivci komunisti in njihovi sopotniki, potem ko so z nastopom okupacijskih in vojnih razmer prejšnjo parlamentarno politično govorico spremenili v govorico orožja in smrti? Mimogrede, »uboga« Spomenka Hribar, ki je za potrebe opravičevanja govorice orožja in smrti posegla celo po »argumentih« za celo stoletje nazaj, do Mahniča in takratnega »kulturnega boja«. Ali mar »kulturni boj« ni značilnost demokracije in parlamentarizma? Ali razprava, ki so jo za začetek konec 19. stoletja poimenovali »kulturni boj«, ni samoumevna demokratična in parlamentarna razprava tudi danes tako v Sloveniji kot povsod drugod po svetu, kjer obstajajo parlamentarne demokracije? Demonizirati »kulturni boj« in takega, ovešenega s titulami nesprejemljivega, celo nedemokratičnega, uporabljati za krčevite poskuse opravičevanja revolucionarnega nasilja oziroma medvojne in povojne govorice orožja ter vsakršnega nasilja in laži, ne bo ne naši zgodovinopisni in sociološki stroki ne politični higieni prav nič pomagalo, temveč nasprotno.

Kako je Lan Brenk branili zločinsko delovanje Kardeljevih komunistov

Uredniku Enciklopedije Slovenije Lanu Brenku je bilo leta 1990 pomembno predvsem to, kako čim bolj ohraniti komunistični značaj v ES. »Dilemo« ali vaške straže ali »bela garda« je rešil tako: »Pisci tudi v četrtem zvezku ES še vedno pišejo 'bela garda, belogardizem' saj je omenjeno poimenovanje v uporabi tako v naši kakor v tuji strokovni publicistiki.« Komunistični pristop »v naši« in »tuji strokovni publicistiki« je bil za Brenka očitno pomembnejši kot pa zaveza zgodovinopisnim normam.

Vendar navedeno Brenku ni bilo dovolj. Moral je dodati še naslednje: »Morda je 'beroča Slovenija leta 1941 natančno vedela, kaj je komunizem in kaj le-ta prinaša v naš prostor' /tu je navedel formulacijo iz vprašanja, op. p./, ravno tako pa zna biti res, da so ljudje v Slovencu leta 1933 prebrali, kako sta si fašizem in krščanstvo blizu; tako so se nekaj kasneje pač lažje odločali.« Tako se levičarji oklepajo diskvalifikacijskih prijemov, da bi ubranili svoj zagovor zločinskega delovanja Kardeljevih komunistov.

S fašizmom nad nasprotnika

Ne bo odveč, če si pri teh krčevitih konstruktih za vsako silo opravičiti revolucijo z vsem njenim nasiljem pogledamo, kaj je o tem pisala Brenkova ES v geslu Slovenska ljudska stranka. Avtor gesla Janko Prunk je napisal (ES 11, 1997, str. 413): »Tako je na primer Slovenec maja 1933 zapisal, da ima fašizem za katoličane nedvomno mnogo simpatičnih potez, ker je storil veliko za moralni dvig, za odpravo razrednega boja in za ustvarjanje korporativne države, ter da mora biti tudi fašizem del protiboljševiške koalicije.«

Zakaj se je Prunku zdelo vredno spuščati tako nizko? Z navedbo nekega povsem obskurnega zapisa iz Slovenca leta 1933 je hotel utrditi svojo trditev o »avtoritarni desničarski struji« v SLS. Ko je pisal gesla za ES, si je verjetno mislil, da smo Slovenci goveda, ki jim je vseeno, kaj pišejo naše reprezentativne knjige o naši zgodovini. Isto obskurnost je namreč uporabil že v geslu Slovenci (ES 11, str. 225). Iz povsem iste tendenciozne ihte, kako čim bolj očrniti neko politično stran, ki ni bila po njegovem (in uredniškem) ideološkem okusu.

Za kaj pri vsem tem sploh gre? Zakaj takšna ihtavost pri poskusih diskreditiranja neke pomembne politične opcije iz novejše slovenske zgodovine? Pred seboj imamo poskuse obračuna z žrtvijo. Ta žrtev je bil tisti politični pol, ki je pred drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo nastopal pod imenom Slovenska ljudska stranka. Ta pol so z medvojno revolucijo komunisti povsem porazili. Proti (komunističnemu) nasilju se je bilo težko bojevati, še zlasti med okupacijo, zato je politični pol, ki so ga hoteli komunisti odstraniti s političnega prizorišča, da bi zasedli njegovo mesto, doživel poraz. Umsko in moralno zdrav človek bi upošteval vse te okoliščine, ne pa brcal v truplo tistega, ki so ga pred tem uničili komunisti s silnim nasiljem ter vso svojo nelegitimnostjo in nelegalnostjo.

V Boljuncu pri Trstu so levičarji spomenik »NOB« okrasili kar z dvema rdečima zvezdama, s simbolom partizanskih zločinov. Letos (2023) so mu nad vasjo, na spodnjem razgledišču, dodali še eno veliko rdečo zvezdo, ki straši nad narodnim parkom Glinščica. Levičarski zamejski Slovenci so nasploh obsedeni s tem simbolom nasilja in totalitarizma. Ni čudno, da jih Italijani tako sovražijo. FOTO: Ivo Žajdela

Z zagovorom zločina v Evropo?

Zgodovinarji kot Prunk zato že leta in desetletja poskušajo zmago (zmago nasilja) in oblast komunistične revolucije opravičevati in utrjevati z diskreditacijo žrtve (tega nasilja). Pri tem jih prav nič ne zanima ali skrbi, če pri tem uporabljajo metode, ki jih bo bližnja prihodnost gotovo prepoznala in ožigosala kot zlorabo stroke za ideološko politikantstvo. Z drugimi besedami, gre za krčevite poskuse, kako opravičiti revolucijo in njene strahotne posledice, posledice, kakršnih slovenski narod v zadnjih stoletjih niti približno ni doživel. Gre za krčevit zagovor zločina, vendar ne zločina »kar tako«, ampak zločina kot politične norme. Če pogledamo, kako je zločinsko dejanje genocida formulirano v mednarodnih pravnih aktih in tudi v našem kazenskem zakoniku, potem vidimo, da gre za klasični primer genocida kot najhujšega kaznivega dejanja sploh. Ali o tem ES kot portret slovenske zgodovine kaj govori? Ali kakšen od šolskih učbenikov? Ali Ilustrirana zgodovina Slovencev (Založba Mladinska knjiga) in knjiga Slovenci skozi čas (Založba Mihelač), še en poskus takšne reprezentativne knjige (v njej je obdobje 1941–1945 napisal Tone Ferenc)? Na eni strani je za nami 12 let življenja v demokraciji /leta 2002, ko je bil prispevek prvotno objavljen/, na drugi vključevanje v evropsko civilizacijsko, pravno in politično zvezo. Naši zgodovinarji, kulturniki, učitelji, založniki in politiki pa iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov – tudi v nacionalni enciklopediji – blatijo žrtve in opravičujejo zločin(ce).

Kakšnega bralca bodo te formulacije vznemirile in celo motile. Toda dobesedno obdani smo z nekimi besedili, s partizansko literaturo, z desetinami metrov virov v arhivih, ki ne govorijo o ničemer drugem kot o revolucionarnem zločinu. Le kako naj bomo pošteni do sebe in do sveta, ki nas obdaja, če ne bomo tega tudi brali in upoštevali? Ali bomo še naprej vztrajali pri drži ignorance, pri naduti drži, ki ima sredi slovenske prestolnice postavljene mogočne »spomenike« slavljenja zločinov komunistične revolucije, tako pred parlamentom kot pred predsedniško palačo in glavnim kulturnim hramom?

Komunistično selekcioniranje resnice

Uredniki in pisci gesel ES so v posameznih geslih s tematiko »NOB« naredili vse, da bi prikazali sterilno čisto NOB. A kaj ima to početje z resnico? Prikazovanje organizacijskih struktur, navajanje nekaterih skrbno izbranih dogodkov ... in konec. Prav malo ali celo nič pa o početju in revolucionarni vlogi partizanskih enot in oseb, ki so »NOB« vodile. Predvsem pa nič o tistem, kar je bilo v medvojnem in povojnem dogajanju glavno – o revolucionarnem nasilju. Le kaj nam govorijo imena na spomeniku žrtvam revolucije na ljubljanskih Žalah in po mnogih drugih krajih po Sloveniji? Kaj so počeli naši zgodovinarji, pisci množice gesel v ES o »NOB«? Nič drugega kot skrbno odbirali podatke in jim je te konstrukte uspelo še enkrat vsiliti Slovencem.

Kakšna enciklopedija naj bo to, če je v njej predstavljena cela vrsta zločincev, in to celo kot pomembnih narodnih voditeljev? Nekateri med njimi so celo najhujši zločinci, kar jih pozna novejša slovenska zgodovina. Eni se imenujejo celo »narodni heroji«. Le kdo jim je dal ta obskurni vzdevek? Vzdevek, ki je v posmeh vsemu tistemu, kar so dali mnogi odlični Slovenci – od pisateljev, pesnikov, dramatikov, jezikoslovcev, slikarjev, arhitektov, arheologov, duhovnikov, organizatorjev, humanistov, politikov. Uredniki in založba so razmišljali, da bi s to lažnivo propagando posilili Slovence še v digitalizirani obliki.

Še enkrat, tu pišem samo o tistih vsebinah ES, ki prikazujejo čas med drugo svetovno vojno na Slovenskem in povojno komunistično-udbovsko diktaturo. Marsikdo od odgovornih bo zaradi vsega tega, o čemer tu pišem, jezen name. Kdo bo morda celo zamahnil z roko, češ, ekstremist, ki uživa v kritiki, ali – naj kar pisari. Toda za vse skupaj, tako za uporabnike ES kot za tukaj kritizirane, bi bilo bolje, da se nad tu zapisanim zamislijo.

»Izdajstva« in »junaštva« v Enciklopediji Slovenije

Zapisal sem že, da je dvakratno navajanje neke obskurnosti iz nekega časopisnega zapisa v dveh različnih, tako rekoč nosilnih geslih ES Janku Prunku pomenilo le tendenciozno sredstvo za očrnitev glavne politične sile na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Prunku menda ni treba razlagati, kaj bi se zgodilo, če bi iskali podobne sporne elemente v besedilih oziroma arhivskem gradivu, ki ga je za seboj zapustila KPS. Kaj bi ostalo od gesla o Komunistični partiji Slovenije kot tudi od mnogih drugih gesel, ki so neposredno povezana z delovanjem KPS, če bi v njih navedli le neznaten delček podobnih točk iz besedil slovenskih komunistov? Namesto tega imamo v ES geslo o KPS, ki opisuje neko povsem neznano komunistično partijo. Slovenske zagotovo ne.

Poglejmo še eno od mnogih obskurnosti, s katerimi je Prunk hotel čim bolj diskreditirati politično stran na Slovenskem, nad katero so komunisti naredili tako rekoč »popolno« morijo. Kot zelo pomembno se mu je zdelo navesti naslednje: »Ta krog politikov pod vodstvom bana M. Natlačena je od prvega dne vojne kazal popolno izgubljenost ter celo nezvestobo sklepom vodstva SLS s sestanka 30. 3. 1941 v Ljubljani, ki so zavezovali, da 'v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke, ne visok in ne nižji, nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom niti neposredno niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo pritisk še tako hud in celo življenje na tehtnici ...'«. Tudi to je »moral« ponoviti v obeh prej omenjenih geslih, najprej v geslu Slovenci (ES 11., str. 413), potem pa še v geslu Slovenska ljudska stranka (str. 232).

Življenje je pogosto zapleteno, nepredvidljivo in situacije včasih zahtevajo od ljudi, da se odločajo drugače, kot je njihova volja ali želja. Obljube in načelna stališča se lahko včasih znajdejo na hudih preizkušnjah, ko tisti, ki so jih dajali, nimajo veliko vpliva nanje. Zasedba domovine s tujimi nadutimi vojskami je bila ena od takšnih hudih preizkušenj. Do pogojev, ki jih je okupator postavljal domačim politikom ves čas s prstom na petelinu, bi se lahko ti odzvali na dva načina. Lahko bi se držali prej izrečenega sklepa o popolnem nesodelovanju z okupatorjem. Toda to bi pomenilo, da se morajo poskriti in prepustiti svoje ljudstvo na milost in nemilost okupatorju. To bi komunistom pri njihovih revolucionarnih načrtih gotovo zelo koristilo. Da ne ponavljam večkrat opisanih razmer, v katerih so se znašli mnogi Slovenci, ko so v pogojih sovražne okupacije z vso brutalnostjo nasilja in laži nanje navalili komunisti s svojimi paravojskami.

 Nadaljevanje v: Enciklopedija Slovenije, komunizem, partizani in Janko Prunk