Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, družina Saksida, Zora Saksida, Gorica, Mladika [1]

Ana Saksida (1930–2016) 

Ano sem spoznala 5. januarja 2015, obiskala sem jo pri Marijinih sestrah v Gorici, kjer je takrat prebivala. Veliko mi je povedala o slovenski gimnaziji, o pomenu te prve slovenske srednje šole po fašističnem zatrtju, o njenem delovanju, profesorjih, pouku, pogostih bombardiranjih. Šola je domovala nedaleč od tedanje goriške severne železniške postaje, na katero so ciljali zavezniški bombniki, z neeksplodiranimi bombami iz tistega časa se soočamo še danes ob vsakokratnem gradbenem posegu na tistem koncu. V zadnjem času se je to nekajkrat zgodilo, tudi z evakuacijami prebivalstva, pri urejanju območja današnje novogoriške postaje in gradnji novih objektov za Evropsko prestolnico kulture.

Štiri sestre Saksida: z leve Ana, Cirila, Marjeta in Cveta. Vir: Saksida

Gostilno so morali preimenovati v trattorio

Ana mi je tudi povedala, da je njihovi gostilni na Rafutu v času fašizma oče moral zamenjati napis, postala je trattoria. Gostilno so na Rafutu imeli tudi po vojni, v njej so pomagali tudi otroci, v glavnem pa je delal oče, ki bi tudi v Gorici raje imel vrtnarijo, a takrat to ni bilo več mogoče.

Starša sta gostilno imela tudi v Trstu. Spoznala sta se pred prvo svetovno vojno v Žavljah, poročila sta se v cerkvi sv. Jakoba. Gostilna je delovala tudi med prvo vojno, tik pred njenim koncem jo je oče prodal, preselila sta se v Ljubljano, kjer je bil oče še naprej policaj, kupil pa je tudi posestvo, ga uredil in imel vrtnarijo. Starša sta umrla v Gorici, oče Franc je živel 74 let (1885–1958), mama 80 (1895–1976), ni pa dočakala pokojnine.

Fašisti so v zaporu na Kostanjevici Zoro in Sonjo Saksida mučili, Zora je zaradi tega nosila tudi posledice. Foto: Ivo Žajdela

V fašističnem zaporu na Kostanjevici so Zoro in Sonjo mučili

Na domači ulici v Gorici so se vedno pogovarjali po slovensko, doma so peli slovenske pesmi, oče jih je kregal, jim pravil, da morajo peti tišje, ker je fašizem. Veliko so ostajali doma in v okolici doma, na Korzo niso hodili, tam so bili gospodje, mi je rekla Ana, oni pa so bili neprimerno oblečeni.

V fašističnem zaporu na Kostanjevici so Zoro in Sonjo mučili, Zora je zaradi tega nosila tudi posledice. Leta 1945 so Zoro še drugič zaprli, tokrat Titovi partizani, v goriškem zaporu je bila skupaj z očetom, ki pa so ga hitro izpustili, Zoro so nato odpeljali še v Idrijo in v Ajdovščino.

O predstavi V kraljestvu palčkov, ki so jo postavili na oder pod nemško upravo v Alojzijevišču, je Zora Saksida poročala v Goriškem listu.

Veliko mi je povedala tudi o slovenskem kulturnem utripu pod nemško upravo in pod zavezniki. Koliko del smo postavili na oder!, je večkrat vzkliknila. Vsi pričevalci so mi omenjali glasbeno pravljico V kraljestvu palčkov, v njej je Cveta pela, dveletna Silvina hčerka je bila palček. Ana mi je pripovedovala tudi o komediji Jožeta Vombergarja Voda, o Finžgarjevem dramskem prvencu Divji lovec, o opereti Jerka Geržinčiča Miklavž prihaja.

Predstavo Divji lovec so pod zavezniško upravo leta 1946 dvakrat uprizorili v gledališču Verdi v Gorici.

Komunistična aktivistka je v dvorani zavpila: »Dol z belo gardo!«

Na eni izmed teh predstav je v času zavezniške uprave prišlo tudi do manjšega incidenta, ko je slovenska goriška aktivistka prišla v dvorano in zavpila: »Dol z belo gardo!« Ameriška vojaka sta jo prijela in pospremila iz dvorane.

Povedala mi je tudi o Janezu Mahniču, ki je bil med mladimi profesorji, ki so poučevali na slovenski gimnaziji in je nato postal njen svak. Po vojni sta se s Cirilo preselila v Kanado. OZNA ga je zalezovala že v Ljubljani, v času jugoslovanske uprave so ga v Gorici aretirali, bil je v zaporu tudi v Idriji skupaj s kasnejšim svakom Otonom Muhrom, njega so tudi dvakrat pretepli. Ko se je preselil v Kanado, so mu še sledili, se mu približali in ga nagovorili, če bi zanje špijoniral, jim poročal o tamkajšnjih Slovencih. Odklonil je, nato so ga pustili pri miru.

Marjeta Saksida s sestro Cveto in Janezom Mahničem v Kanadi. Dijakinja Cveta in profesor Janez sta se spoznala na gimnaziji pod Kapelo. Vir: Saksida

Zora Saksida, por. Graziani (1921–2012)

Pisateljica, pesnica, pedagoginja Zora Saksida (1921–2012). Foto: arhiv GMD

Ljubljančanka, učiteljica in umetnica 

Izmed otrok družine Saksidovih je Zora Saksida na našem koncu verjetno najbolj znana. Po Bogdanu je bila druga najstarejša, prva med sestrami, skupaj s Silvo edina, ki je ostala v Gorici. Formirala se je v Ljubljani. Ko se je preselila v Gorico, je bila stara 20 let, kar izžareva tudi njen jezik, svež in dovršen, tekoč, njeno pisanje ne pozna tukajšnjega iskanja primerne besede, ker jo je že nosila v sebi. Globoko zasidrana v maternem jeziku je premogla tudi nadgradnjo njegove povednosti, kar oplemeniti predvsem njene verze.

Zora je izbrala učiteljski poklic, ki je bil brez italijanskega državljanstva zapletena zadeva, a je v njem vztrajala in se z uradnostjo meja selila iz Gorice na Tržaško in nato spet na Goriško. Učenci so jo povsod vzljubili, pa čeprav je bila stroga. Stroga je bila tudi z nami doma, mi je povedala s. Veronika.

Pisala je za mlade, najmlajše in odrasle

Otrokom se je učiteljica Zora posvetila v razredu, z radijskimi oddajami, s pravljicami, pesmicami, igrami. Bila je poliedrična umetnica, rada je tudi slikala, risala, predvsem portrete slovenskih pisateljev in pesnikov, izdelovala predmete. Njene jaslice so bile pogosto razstavljene na Sveti Gori.

Pisala je za mlade, najmlajše in odrasle, v svoji bibliografiji premore več pesniških in proznih knjig, ki so izšle tudi v samozaložbi in z opremo, ki si jo je sama zamislila. V revijah najdemo veliko drugih njenih besedil, predvsem v otroški reviji Pastirček, pa v Mladiki, kjer je v treh letnikih (1963–1965) izhajala nadaljevanka Tujci povsod, daljša in nedokončana povest, v kateri literarno opisuje selitev staršev iz Trsta v Ljubljano in nelahki začetek v novem okolju. 

Zorin krajši roman Tujci povsod je izhajal v nadaljevanjih v treh letnikih revije Mladika (1963–1965) pod psevdonimom Sara.

Zanimal me je predvsem poltednik Goriški list

Na njenem domu na Rafutu sem jo obiskala leta 2011. Zanimal me je predvsem poltednik Goriški list, ki je izhajal v Gorici od maja 1944 do konca aprila 1945, Zora je bila pri njem računovodkinja, v časopisu je tudi tu pa tam objavljala. Spregovorila mi je o uradu na goriškem Korzu, ki je gledal na občinsko gledališče, o uredniku Milanu Komarju in časnikarju Cirilu Kočevarju, o sodelavcih, razširjenosti in branosti časopisa, o takratni slovenski Gorici. Med daljšimi pogovori mi je povedala tudi marsikaj o težavah, ki jih je kasneje imela v katoliških krogih zaradi te službe, o družini, poučevanju, pisanju.

Križani pred Zorinim domom na Rafutu. Foto: Erika Jazbar

Na Rafutu, s pogledom na Križanega

Takrat je že vrsto let živela odmaknjeno, le poredko je zapuščala dom na Rafutu, živela je s pogledom na Križanega v stekleni hišni niši na drugi strani ceste, ki daje manjšemu trgu, ki je danes prevozna cesta, staro ime – Piazza Cristo, ki je tudi naslov ene izmed njenih poezij. Čudežno so ga rešili pred rušenjem stavbe za kako novo gradnjo, ohranili so le zid, v katerem domuje, že vrsto let sameva med ruševinami in rdečimi trakovi neprehodnosti. Predstavlja alfo in omego njene zadnje pesniške zbirke, ki iz časovne razdalje ponuja duhovni dnevnik njenega življenja, posejanega z ljubljenim Trnovim in Ljubljano, goriškimi zapori, otroško igrivostjo, osamljenostjo, prihajajočo pomladjo, z iskanjem, z vero.

Križani pred Zorinim domom na Rafutu – njen alfa in omega. Foto: Erika Jazbar

Štiri sestre Saksida so zaprli na Kostanjevici

Zora Saksida je v Gorico prišla nekaj mesecev kasneje kot družina, januarja 1942. V Ljubljani je leta 1940 zaključila poljansko realno gimnazijo z ravnateljem Bogumilom Remcem in odličnim profesorskim kadrom. Vpisala se je na kemijo oz. na tehniško fakulteto. Italijanske oblasti so fakulteto kmalu zaprle, študij je hotela nadaljevati v Firencah, a se je zaradi bombardiranj po nekaj mesecih vrnila v Gorico.

Najprej je bila kurirka OF, zato so jo fašistične oblasti februarja leta 1943 zaprle. Na kvesturo so z Rafuta odpeljali pet sester Saksida. Cirilo so kmalu izpustili, ostale pa so zaprli na Kostanjevici, kjer so ostale do sredine maja, Zoro pa so izpustili po kapitulaciji Italije, selili so jo tudi v zapor v Gorico.

Bila sem kurirka, ker sem delala za to, da bi Gorica prišla pod Jugoslavijo, mi je med drugim povedala, nisem vedela, da so bili za Poročevalcem komunisti. Nosila sem pošto v neko gostilno v Šempeter, v zaporu na Kostanjevici sem nato srečala tudi gospodarjevo hčerko, je še dodala. V zaporu se je naučila tudi partizanskih pesmi, najlepša ji je bila Bilečanka.

Krogla iz hiše, kjer je živela znana terenka, je oplazila mamino glavo

Službo na Goriškem listu sem dobila, ker sem govorila nemško, bil je pogoj, ostale kandidatke nemščine niso znale. Skrbela sem za račune, tu pa tam sem pod psevdonimom tudi kaj napisala. Pri časopisu sem bila od vsega začetka, prva številka je izšla 6. maja 1944, pa vse do zadnjega dne, 28. aprila 1945, mi je povedala.

1. maja 1945 je skupina partizanov korakala v mesto tudi po Kapelski ulici. V kaotičnem streljanju s četniki in domobranci, ki so se umikali iz mesta, je krogla iz hiše v neposredni bližini, kjer je živela znana terenka, oplazila tudi mamino glavo, na domu na Rafutu pa so še danes vidni znaki strelov.

Soseda terenka jo je hotela odgnati »v Brda«

Nekaj dni kasneje sta jo na dom prišla iskat oborožena partizana, dva slovenska goriška znanca. Aretirana je bila med prvimi, že 3. maja 1945. Zaradi službe pri propagandnem časopisu je bilo verjetno njeno ime visoko na spisku. Zaprta je bila dva meseca, na začetku skupaj z očetom, nato so jo odpeljali v Idrijo in nazadnje v Ajdovščino.

Komunisti so jo iskali še enkrat tisto leto. Ko je bila že nekaj mesecev doma, je prišla v gostilno omenjena soseda terenka, ki je pol leta prej streljala na njeno mamo, spraševala je po njej in predlagala, da bi jo pospremila v Brda, češ da išče neki kraj, ki ga Zora gotovo pozna. Odgovoril ji je oče, da Zora Brd ne pozna. Silila je vanj, a je bil oče odločen, zato je odšla. Zori pa je naročil, naj se skrije. Skrila se je v Katoliško knjigarno.

Poučevala je na Tržaškem, nato na Goriškem

Leta 1946 je opravila učiteljski tečaj in začela s poučevanjem na Goriškem, bila je tudi soudeležena pri prosvetnem življenju, ki se je začelo pod nemško upravo in razbohotilo v času zaveznikov z režiserjem Vilkom Čekuto, ki je leta 1946 opremil tudi njeno prvo knjigo Nageljčki. Večkrat mi je omenila takratnega duhovnika in glasbenika Mirka Renerja, s sestro Sonjo ter Ivanko in Mijo Velikonjo so na Placuti vodile tudi tečaje nastopanja.

Ob razmejitvi se je morala preseliti na Tržaško, ker tako kot ostali družinski člani ni imela italijanskega državljanstva. Poučevala je v Dolini, na Škofijah in v Rojanu. Leta 1954 so zavezniki zapustili Trst in se je morala spet seliti. Da ne bi zapusta domačih krajev, se je vrnila v Gorico. Službe na začetku ni bilo, pomagala je tudi v gostilni, leta 1964 so jo poklicali spet na šolo, učila je na Palkišču, nato v Rupi do upokojitve leta 1982. Na obeh šolah je tudi dosegla, da sta izšli šolski glasili.

Besedna ustvarjalka in poliedrična umetnica

Zora Saksida je prvo knjigo Nageljčki izdala, v samozaložbi, leta 1946.

Zorino prvo knjigo Nageljčki (1946) je z risbami opremil Vilko Čekuta.

Roman v dveh delih Mami (1965–1966) je izšel pri GMD.

V samozaložbi je izdala mladinske pesmi Sračje gnezdo (1984).

V samozaložbi je izdala tudi pesniško zbirko Bela tapiserija (1986).

Že zelo zgodaj je začela s pisanjem pesmi in proze, predvsem za najmlajše in mladino, a tudi za odrasle. Ob božiču leta 1946 so v Gorici izšle pripovedke za otroke Nageljčki (samozaložba), leta 1965 in 1966 povest v dveh delih Mami (Goriška Mohorjeva družba), sledile so mladinske pesmi Sračje gnezdo (samozaložba, 1984), ki jih je posvetila svojim učencem in jih sama ilustrirala, leta 1986 pesmi Bela tapiserija (samozaložba) pa Ugašajoča sonca (Pastirček, 1987), ki so posvečene vsem, oropanih lepot življenja, za predšolske otroke pa v dveh delih Skozi luknjo v knjigo (Pastirček, 1998).

Zora Saksida je za predšolske otroke izdala v dveh delih pesmi Skozi luknjo v knjigo (1998).

Njena zadnja zbirka nosi naslov Alfa in omega (GMD, 2005). Leta 2007 je izšla še zadnja proza Prisluh naravi. Zgodbe iz gozda (GMD, 2007). V knjigi pravljic Zlate slive (GMD, 1978) je zbrala zgodbe avtorjev, ki so pisali za Pastirčka, za 4. razred osnovne šole je leta 1967 sestavila in ilustrirala berilo Moja prijateljica. Več svojih zbirk je tudi sama opremila. Leta 2014 je v okviru objav prevodov slovenskih zamejskih avtorjev v režiji projekta Jezik/Lingua izšel tudi izbor pravljic Chiacchierate – Pomenki.

Zora Saksida je sodelovala skoraj od začetka izhajanja z otroško revijo Pastirček, pisala pesmice, pravljice, igre, poučne sestavke. Ko se je leta 1976 Pastirček po nekaj letih vrnil iz Trsta v Gorico, je bila dve leti tudi njegova urednica. Vrsto let je pisala tekste in pripravljala oddaje za radio, napisala je več radijskih iger, povesti je objavljala tudi v tržaški reviji Mladika in v tisku na Koroškem, v mesečniku Vera in dom oz. v prilogi Mladi rod.

Patrick Quaggiato je uglasbil 25 poezij Zore Sakside za otroški oz. mladinski zbor.

Uglasbitve njenih poezij

Več njenih pesmi so za časa njenega življenja uglasbili Zorko Harej, Stanko Jericijo, Ivo Bolčina, napisala je tudi besedilo za mašo, ki jo je uglasbil Ubald Vrabec. Še danes pa skladatelji segajo po njenih verzih, med njimi Ambrož Čopi in predvsem Patrick Quaggiato.

»Že vrsto let pišem skladbe za otroke, ki jih objavlja Pastirček, sem v nenehnem iskanju poezij za otroke,« mi je dejal Quaggiato. »Najprej sem črpal besedila iz velike zakladnice Ljubke Šorli, ki bi jih lahko ocenil za metrično perfektna. Kot protiutež tej klasičnosti sem potreboval drug način pisanja, ki bi me nagovarjal in bi mi hkrati nudil različne glasbene možnosti, in to sem našel pri Zori Saksidi. Metrika je pri njej precej prosta in zaradi tega mi je v izziv komponiranje njenih besedil, saj je težko ustvariti preprosto glasbo za otroke na nekanonični poeziji,« je še dodal. Patrick Quaggiato je uglasbil 25 poezij Zore Sakside za otroški oz. mladinski zbor, ki so objavljene v reviji Pastirček, eno pa za mešani zbor.

Zora Saksida je bila dama drugačnih časov, rojena meščanka, življenje ji je postreglo z raznovrstnimi preizkušnjami, do zadnjega pa je ohranjala gosposkost in lepoto duha, ki sta vsakokrat imponirali ob srečanju z njo. To je znala preliti v svoje verze, besedila, platna in predmete.

1/8