Ko sem v zadnjih letih iskala pričevalce o dveletju javnega prebujanja slovenstva, do katerega je prišlo v Gorici pod nemško upravo (1944–1945), sem prišla v stik s štirimi sestrami Saksida. Pripadam generaciji Goričanov, ki njihove družinske zgodbe ni poznala, saj se je glavnina njenih članov že zgodaj v povojnih letih razkropila po svetu. Ko se mi je izrisala slika te izvorno goriške družine, ki je nastala in dve desetletji živela v Ljubljani ter se nato preselila oz. vrnila v Gorico, pa sem si večkrat rekla, da je to zgodba, ki bi si zaslužila pozornost zaradi števila njenih članov, življenja, ki jih je raztreslo na različne konce, zaradi pokončnosti, vernosti, formacije, kakovosti, ki sem jo občutila ob vsakokratnem pogovoru.

Družina Saksida v Ljubljani v tridesetih letih z devetimi otroki. Cveta (1934) in Marjeta (1936) se še nista rodili. Vir: Saksida

Enajst otrok družine Saksida

V družini Saksida se je rodilo 16 otrok, odraslo jih je 11. Osem je bilo sester, bratje so bili trije. Najstarejšega, Bogdana, je ubila slovenska komunistična roka, od desetih, ki so preživeli fašistične in komunistične zapore, sta le dve sestri ostali v Gorici, ostale in ostala dva so se preselili v ZDA, Kanado, Avstralijo.

Leta 1944 so Ana, Cirila, Lojze in Franci obiskovali slovensko gimnazijo pod Kapelo (Mladika, 2024, št. 1, 2–3, 4), Sonja je bila uradnica v Katoliški knjigarni in je bila na različne načine dejavna v takratnem javnem življenju, Zora je bila računovodkinja pri poltedniku Goriški list. Pravo bogastvo informacij o takratnem dogajanju, torej, predvsem pa o duhu časa, ki me je zanimal. Zazrta v omenjeno obdobje sem spregledala zgodbo družine kot take, jo zamudila, mogoče pa le ne povsem. S pomočjo drobcev, ki so mi jih v daljših pogovorih zaupale Zora, Ana, Sonja in Marjeta, jo bom skušala za rep ujeti, jo skicirati in rešiti pred anonimnostjo.

Dom Marije Kraljice na Korzu v Gorici, kjer od leta 1964 domujejo Marijine sestre Čudodelne svetinje. Foto: Erika Jazbar

Marjeta Saksida (1936) – sestra Veronika 

23. junija 2025 sem se podala do doma Marijinih sester čudodelne svetinje na goriškem Korzu, kjer od leta 2012 domuje sestra Veronika oz. Marjeta Saksida, ki bo prihodnje leto dopolnila 90 let. V družini se je rodila kot zadnja, ob Marjeti je živa le še predzadnja in poldrugo leto mlajša sestra Cveta, por. Mahnič, ki živi v Kanadi. Marjeto sem že obiskala leta 2023, ko mi je odprla družinski album, iz katerega črpam fotografije.

S. Veroniko sem pričakala v sprejemnici, v kateri v omarah in nad njimi kraljuje na stotine angelčkov, ki jih zbira goriška prednica, s. Angelika oz. Anđelka Grgić. S. Veronika je v sobo prišla z odločnim korakom, pa čeprav je v zadnjih letih skorajda izgubila vid. Sobe in hodnike v domu zelo dobro poznam, tako da lahko hodim sama, mi je povedala. Življenjsko preizkušnjo sprejema vdano, z vero v smiselnost Božjega načrta.

Marjeta Saksida, mlada punca, ko se je s sestrami preselila v ZDA. Vir: Saksida

S. Veronika, spregovorite mi o svoji družini, prosim!

Mama Ana Kumar je bila Brika iz Kojskega, oče Franc pa iz Saksida pri Dornberku. Starša sta se spoznala v Trstu in se nato preselila v Ljubljano, kjer si je oče, ki je bil v Trstu v policijski službi, uredil daleč naokrog znano vrtnarijo.

Živeli smo v Trnovem, mama je rodila 16 otrok, preživelo nas je 11. Takratni župan Ljubljane Juro Adlešič je mami vročil tudi posebno priznanje, ni pa bila edina v Ljubljani, ki je rodila toliko otrok in dobila priznanje. Vse nas je krstil trnovski župnik Fran Saleški Finžgar, pogosto smo srečevali tudi njegovega soseda, arhitekta Jožeta Plečnika. Izmed 11 otrok sva živi dve sestri, jaz v Gorici in Cveta, ki živi v Kanadi.

Dom Saksidovih na Rafutu v Gorici. Foto: Erika Jazbar

Kdaj ste se preselili v Gorico? 

Novembra leta 1941, stara sem bila pet let. Očetova sestra je menda zelo silila, da bi se brat vrnil na Goriško, očitno je imela nanj velik vpliv. Na Rafutu je oče kupil stavbo in odprl gostilno oz. oštarijo, ki je bila v pritličju. Niso pripravljali hrane, prodajali so samo pijačo, za stavbo na dvorišču gostilne pa so balinali.

Šole sem obiskovala v Gorici, najprej italijanske, nato slovenske, med Marijine sestre čudodelne svetinje sem vstopila, ko sem bila stara 28 let, posvečena sem bila v naši kapeli tu v Gorici, posvetil me je mons. Rudolf Klinec. Nato sem delovala predvsem v Kanadi, v slovenski skupnosti v Torontu, kjer od leta 1988 deluje slovenski dom za starejše Lipa, pred tem sem bila v Montrealu, kjer so ameriške sestre skrbele za vrtec. V ZDA pa sem pred tem šla še kot punca z ostalimi rodnimi sestrami, šest nas je šlo takrat šle čez lužo, živele smo v New Yorku, v Ridgewoodu, od koder smo se ob nedeljah vozile k maši na Osmo cesto, kjer je slovenska cerkev sv. Cirila.

Ko sem se upokojila, sem se pred dobrimi desetimi leti iz Kanade vrnila v Gorico, kjer sem še danes. Do pred nekaj leti sem v domu še kaj pomagala, zaradi vida je zdaj to nemogoče.

Vhod v slovenski dom za starejše Lipa v Torontu. S. Veronika je tu delovala več let. Vir: Saksida

Kapela na vrtu slovenskega doma za starejše Lipa v Torontu. Vir: Saksida

Marjeta Saksida, s. Veronika: v Kanadi, kjer je njen red skrbel tudi za otroke. Vir: Saksida

Kako pa je bilo z Vašimi sestrami in brati?

Bilo nas je osem sester, bratje so bili trije. Najstarejši je bil Bogdan, ki so ga partizani ubili v Brdih leta 1944, druga dva brata sta se kmalu po vojni preselila v Avstralijo, Franci, ki je bil mlajši, je kmalu umrl v prometni nesreči, Lojze pa si je v Avstraliji ustvaril družino. Žena ni bila Slovenka, priimek Saksida se vsekakor nadaljuje na tem koncu sveta.

Zora je bila najstarejša med sestrami, živela je na našem domu na Rafutu, danes tam ni več nikogar in je ta velika stavba zaprta. Za njo so se rodile Silva, ki se je poročila z Alfredom Blažičem in je ostala na Goriškem, Sonja, ki je poročila profesorja Otona Muhra in sta se preselila v ZDA, Cirila in Ana sta bili neporočeni, Mirjam je bila poročena Pezdirc in Cveta, ki se je poročila s profesorjem Janezom Mahničem in živi v Kanadi. Sonja in Cveta sta bodoča moža, ki sta bila v šolskem letu 1944/1945 mlada profesorja na slovenski gimnaziji pod Kapelo, spoznala v Gorici.

Ker smo bili vsi otroci rojeni v Ljubljani, nismo imeli italijanskega državljanstva. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, ni bilo veliko možnosti za službo, zato smo se razkropili po svetu. Leta 1956 se je šest sester, med njimi sem bila tudi jaz, preselilo v ZDA, mama je prosila, da bi se slikale, češ da se ne bomo več videle. Cveta, ki je bila izučena šivilja, nam je sešila enake obleke in smo se nastavile za sliko, razporejene smo po starosti, prva sem jaz, ki sem najmlajša, sledijo Cveta, Mirjam, Ana, Cirila in Sonja. V Gorici sta takrat od 11 otrok ostali le Zora in Silva.

Šest sester Saksida se je leta 1956 preselilo v ZDA. Pozirale so za fotografijo za mamo, razporejene od najmlajše do najstarejše: z leve Marjeta, Cveta, Mirjam, Ana, Cirila in Sonja. Vir: Saksida

Kako bi opisali svoje otroštvo v tako številni družini? 

Imeli smo srečno otroštvo, pa čeprav so bila to težka vojna leta. Tudi bogati nismo bili, spominjam se, kako je nekega dne mama, ki ni imela kaj dati na mizo, rekla: »Bog vidi, Bog previdi.« In v tistem trenutku je vstopil dolžnik, ki je redno obiskoval gostilno, in nam odplačal svoj dolg.

Z brati in sestrami smo se razumeli, bili smo po skupinah, gledali smo eden na drugega, eden od drugega smo nosili obleke, starejši so nato počasi začeli odhajati in hiša se je izpraznila.

V domu v Torontu, od leve sestri Teodozija in Kristina ter Mirjam in Marjeta Saksida. Vir: Saksida

Ste edina od otrok v družini, ki je izbrala pot posvečene osebe, je bila to želja Vaših staršev? 

Niti ne, bili smo sicer verna družina, a brez presežkov, molili smo pred obedom, redno smo hodili k maši, s sestrami smo bile članice Marijine družbe, zato smo obiskovale mašo v stolnici.

V najstniških letih sem iskala svojo pot. Ko sem bila v ZDA, sem začutila klic in našla svoj smisel, odgovor na številna vprašanja. Marijine sestre čudodelne svetinje pa sem izbrala zaradi Brezmadežne, ki mi je posebno draga.

Če pogledam nazaj, moram reči, da sem imela bogato življenje, zadovoljna sem, veliko sem delala z bolniki. Življenje v samostanu je lepo, živiš v skupnosti, kjer so vsi enaki, si zaščiten in tudi svoboden.

Marjeta Saksida, s. Veronika. Vir: Saksida

Ste bili vedno prepričani, da je bila to prava pot? 

Gotovo, kaj hočeš lepšega!

Oton Muhr in Sonja Saksida sta se spoznala leta 1944, ko je mlademu profesorju Sonja nesla dekret za poučevanje na gimnaziji pod Kapelo. Vir: Saksida

Sonja Saksida, por. Muhr (1925–2019) 

Sonjo sem spoznala 24. februarja 2014, obiskala sem jo na domu Saksidovih na Rafutu, kjer je živela. Ko se je družina leta 1941 preselila v Gorico, je v Ljubljani že doštudirala trgovsko šolo, s hvaležnostjo se je spominjala Filipa Terčelja, ki ga je srečevala v Ljubljani, kjer je učil. Bodočega moža Otona Muhra, štajerskega klasičnega filologa, profesorja, Ehrlichovega stražarja in zagovornika samostojne slovenske države, je spoznala leta 1944, ko mu je nesla dekret za poučevanje na goriški gimnaziji pod Kapelo. Stara je bila 19 let, zaposlena je bila v Katoliški knjigarni.

Brez državljanstva, v ZDA in nazaj domov

V Gorici sta z Muhrom ostala do razmejitve. Ker sta bila brez državljanstva, sta se preselila v Trst, kjer je še bila zavezniška uprava, poročila sta se leta 1949, poučevala do odhoda zaveznikov. Ko je Trst prešel pod Italijo, sta se preselila v ZDA, v Michigan. Leta 1966 sta se zaradi moževega doktorata vrnila v Evropo, v Gradec. Pri tem se je Sonja spominjala tudi obiska štajerskega rojaka, ki je kot begunec živel v Trstu, Franca Jeze, in vnetih diskusij z Muhrom o samostojni Sloveniji. Tudi Oton Muhr je bil odločen zagovornik slovenske državnosti, nekaterim dijakom goriške gimnazije je ostal v spominu tudi zaradi prepričanih izvajanj že leta 1944.

Zakonca Muhr sta se nato vrnila v ZDA, mož je kmalu zbolel, v začetku sedemdesetih let sta se vrnila v Gorico, kjer je Muhr umrl leta 1972 in počiva v eni od treh grobnic Saksidovih na goriškem pokopališču.

Kako se spominjate goriških let?

Oče je bil zaveden Slovenec in pokončen katoličan. Ko smo se preselili v Gorico, smo se držali bolj zase, nismo občutili kakega posebnega nasprotovanja, le enkrat se je zgodilo, da nam je italijanska mularija prišla kričat, naj se vrnemo v Ljubljano. Leta 1943 sem bila skupaj z Zoro zaprta v fašističnem zaporu v samostanu na Kostanjevici. Doma smo imeli Poročevalca, Zora je bila kurirka, zato so nas zaprli, oče o vsem tem ni nič vedel.

Po kapitulaciji Italije sem bila pod nemško upravo soudeležena pri slovenskem kulturnem dogajanju. Bili so to najlepši in zelo slovenski časi. Takrat so bili Slovenci zelo upoštevani, bili so ponosni, da imajo slovenske korenine. Kakšne predstave smo takrat imeli! In potem še za časa zaveznikov! Takrat je v Gorici deloval režiser Vilko Čekuta, ki smo ga poznali še iz Ljubljane, kjer je bil režiser v Šentjakobskem gledališču. Publika je bila navdušena. Pri predstavah sem bila koreografinja, učila sem plese, če je bilo treba, tudi suflerka. Obiskovala sem slovenske trgovce po Gorici in jih prosila za podporo, sicer takih podvigov ne bi zmogli.

Arhitekt, režiser in kulturni delavec Vilko Čekuta (1915–2014) je deloval v Ljubljani, Gorici in naposled Kanadi. Vir: Erika Jazbar

V vojnem času ste bili zaposleni v Katoliški knjigarni.

Bila sem uradnica, imela sem manjši urad pri skladišču, službo mi je uredil Dušan Černe. Spominjam se tistega nedeljskega bombardiranja, ko so leteli tudi papirji iz našega skladišča. V knjigarni smo imeli slovenske knjige, prodajali smo tudi slike, kulturnih dogodkov ni bilo. S posebnim dovoljenjem, ki mi ga je uredila Zora, sem zahajala v Ljubljano, nabavljala knjige in drug material. Ljudje so v knjigarno radi prihajali, se tu srečevali, ni pa bilo veliko prometa.

Po vojni sem pred dokončno razmejitvijo poučevala v Biljah, v razredu je visela velika Titova slika, bil je še čas zaveznikov, a so komunisti že vse obvladovali. Po razmejitvi sem nato skoraj deset let poučevala v Trstu.

Kaj veste o tragični usodi brata Bogdana?

Bogdan je bil kuhar v hotelu Union v Ljubljani. Leta 1941 ni hotel slediti družini v Gorico. Oče mu je obljubil, da mu bo v Gorici našel hotel, kjer bo še naprej kuhar. Šel je pogledat hotel Unione v ulici Garibaldi, a je tam našel toliko stenic, da ni iskal naprej. Naposled so Bogdana le prepričali, da je prišel v Gorico.

Ko smo bile sestre Saksidove pod fašizmom zaprte na Kapeli, so na našem domu aretirali tudi Bogdana, njega so poslali v taborišče v Zdravščine. Tu se je navdušil za partizanstvo, po kapitulaciji Italije je šel v ilegalo v gozd, a je kmalu dojel, kdo ima pri partizanih glavno besedo, zato jim je ušel in se vrnil domov. Da je nato stopil v vrste Slovenskega narodnega varnostnega zbora, ga je verjetno prepričal Miro Pfeifer, ki ga je poznal iz Ljubljane in je bil v Gorici pri domobranski policiji, pred tem pa je bil tudi on zaprt v Zdravščinah.

Kaj veste o njegovi smrti? 

Partizani so ga ujeli v Brdih aprila 1944, menda nekje pri Števerjanu, ko je nosil antikomunistično literaturo. Bil je v civilu, z njim je bil tudi Lojze Burjes, ki je bil v Gorici pri domobranski policiji. Njemu je uspelo zbežati, kasneje je pravil, da v življenju ni nikoli tako hitro tekel. Nanj niso streljali, pustili so ga, da je ušel, verjetno tudi zato, ker jim Bogdan ni utekel. Gnali so ga v Kojsko, kjer je bil mamin brat, verjetno je računal, da mu bo kako pomagal, pa ni.

Mama ga je doma čakala s kosilom, a o njem ni bilo več sledu. Punci sta nato šli na komando v Kojsko poizvedovat, v kotu sta zagledali njegove škornje, rekli so jima, naj odideta, sicer bosta slabo končali, tako kot on.

Že takoj smo torej vedeli, da Bogdana ne bo več nazaj, da so ga umorili v maminem rojstnem kraju. Pred nekaj leti so nam tudi povedali, da so ga mučili, ga skoraj razkosali. Kje počiva, ne vemo, rekli so, da so ga peljali v gozd in ga zakopali.

Na grobnici staršev na goriškem pokopališču so vpisani tudi Bogdan, ki so ga med vojno umorili partizani in počiva neznano kje, ter Franci in Lojze, ki sta pokopana v Avstraliji. Foto: Erika Jazbar

Nagrobnik: V spomin – Bogdan, Franci, Lojze

Bogdanova smrt je družino zelo prizadela. Na nagrobniku grobnice na glavnem goriškem pokopališču, v kateri sta pokopana starša ter sestri Cirila (1927–2002) in Ana (1930–2016), je Bogdan napisan, pa čeprav ga tam ni, saj počiva neznano kje. Kasneje so vpisali tudi brata Lojzeta in Francija, ki sta umrla v Avstraliji in tam počivata. Na nagrobniku je cementna ploščica, na kateri piše V spomin Bogdan, Franci, Lojze. Zora je svojemu sinu dala ime Bogdan.

Nadaljevanje v: Erika Jazbar, družina Saksida, Zora Saksida, Gorica, Mladika [2]

1/13