Pri tržaški založbi Mladika je to poletje izšla knjiga S Svetimi Višarjami v srcu. Kot avtor je podpisan Martin Kranner (Žabnice, 1918–Pevma, 2017), uredila pa jo je goriška časnikarka in publicistka Erika Jazbar. Ponuja vpogled v bogato življenjsko zgodbo zavednega Slovenca in katoličana, ki se je rodil pod Svetimi Višarjami, odraščal v Ljubljani, kjer je preživel vojna leta, po vojni pa je deloval v Gorici. Knjigo sestavljajo obsežni pogovori, ki jih je Erika Jazbar imela s prof. Krannerjem v letih 2013–2016 in jih je objavila v Novem glasu in Mladiki. Objavila je tudi referate in prispevke, ki jih je napisal sam Kranner.

Kako je prišlo do te pomembne knjige s pričevanji prof. Martina Krannerja?

Urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar mi je to pomlad predlagal, da bi pogovore, ki sem jih v prejšnjih letih pripravila s profesorjem Martinom Krannerjem in so izšli v tedniku Novi glas in reviji Mladika, zbrala v celoto ter jim dodala besedila, ki jih je sam napisal. Zbirka, ki izhaja pri tržaški založbi Mladika, je pravi biser med objavami z našega konca, tako da nisem kaj dosti razmišljala, če bi šla v to. Objave so nastajale tudi zato, da bi našo javnost spomnile na nekatere osebnosti, ki so jih prekrile izbire prejšnjih desetletij, da bi pokazale, kako se poudarki naše katoliške strani nedaleč nazaj niso omejili le na Kocbeka, da smo bili v bolj zapletenih časih na enakopravni relaciji z Ljubljano, da so bile tri Slovenije živa zadeva, mi pa del nje.

Prof. Kranner je bil izredno zanimiv sogovornik, njegova življenjska zgodba med Kanalsko dolino, Ljubljano in Gorico bi si zaslužila roman. Med najtežjimi preizkušnjami, ki jih ni manjkalo, se je vedno priporočal Višarski Mariji, na Svete Višarje je ostal navezan do smrti. Povod za moje obiske na njegovem domu v Pevmi je bil pokop posmrtnih ostankov škofa Gregorija Rožmana v ljubljanski stolnici leta 2013. Po maši mi je pred cerkvijo sv. Ivana v Gorici povedal, da je škofa osebno poznal, naslednji dan pa me je poklical in mi dejal, da se je spomnil dveh srečanj z njim, o katerih še ni pisal. Podala sem se v Pevmo, razvil se je večurni pogovor, nisem se mogla načuditi nad dragocenostjo povedanega, in tako se je začelo.

Kdo je bil Martin Kranner, ki ste ga najprej z obširnimi pogovori, zdaj pa še s knjigo, dali na svetlo?

Bil je ponosen Žabničan, pa čeprav je v vasici pod Sv. Višarjami preživel le otroška leta in nekaj časa po vojni, zaveden Slovenec in premočrten katoličan. Odraščal je v Ljubljani, kjer je preživel tudi vojna leta, po razmejitvi leta 1947 pa je začel s poučevanjem v Gorici na slovenskih srednjih šolah. Takrat se je tudi preselil v Gorico in postal eden izmed protagonistov povojne obnove življenja katoliškega dela slovenske narodne skupnosti.

Bil je pojem športnega trenerja in organizatorja, v Gorici je razvil odbojko tudi v italijanskih krogih, med Slovenci pa je bil soustanovitelj Športnega združenja Olympia. Dejaven je bil tudi na drugih področjih, v politiki, Cerkvi, z mladimi.

V knjigi nam razgrinja ideale in doživetja v vrstah mladcev, kjer se je formiral, razloge, ki so ga v vrtincu vojne in revolucije vodili v Slovensko legijo, vaške straže, domobranstvo in probritansko ilegalo; medvojne in povojne kurirske poti med Ljubljano, Gorico, Koroško; vživljanje v manjšinske razmere, politično delo v vrstah Slovenske demokratske zveze, profesuro, podvige na športnem, skavtskem in dobrodelnem področju. V Gorici je večkrat oral ledino.

Skozi njegove spomine spoznamo tudi pomembne osebnosti, ki so posegle v narodno zgodovino, od prof. Ernesta Tomca do njegovega sovaščana dr. Lamberta Ehrlicha, stražarje in mladce, škofa Gregorija Rožmana, blaženega Lojzeta Grozdeta, dr. Janka Kralja, msgr. Stanka Staniča, dr. Jožeta Prešerna, številne duhovnike, laike, prijatelje, njegovo družino, ki je razkropljena po vsem svetu med Gorico, Mendozo, Kranjem, Livornom in Kanalsko dolino, vse do udbovca, ki ga je želel pridobiti za sodelavca. Gre za vpogled v skoraj stoletno in bogato življenjsko zgodbo, v del preteklosti, ki smo jo zlasti v zamejstvu dali na stranski tir.

Martin Kranner, podporočnik vaške straže. VIR: Zaveza

V knjigi lahko torej beremo o zelo bogatem življenju zavednega Slovenca in katoličana.

Prof. Kranner je odraščal v Ljubljani, v študentskih letih pristopil k mladcem, med vojno odgovoril na klic časa in deloval v vrstah Slovenske legije, vaških straž in domobranstva, kot obveščevalec je sodeloval tudi z zavezniki, kar odstopa od naših utečenih definicij.

V Ljubljani so ga najprej zaprli fašisti, nato gestapo, pomagal je internirancem v Gonarsu in na Rabu, sodeloval z glavnimi akterji tistega časa. Maja 1945 je bil na Vetrinjskem polju, v povojnih desetletjih in vse do smrti je živel in deloval v Gorici, tako med Italijani kot med Slovenci, vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je pri nas prišlo do generacijskega in ideološkega zasuka, ki ga je odrinil iz prvih vrst. Našel pa je način delovanja do zadnjega, do svojega devetdesetega leta je vodil rekreativno telovadbo.

Zaradi domobranstva, pa tudi ljubljanske formacije, načelnosti in zahteve po resni organizaciji, ki so pri nas bolj slabo sprejeti, ga je od vekomaj spremljala negativna mitologija, s katero sem tudi sama odraščala. Veliko pa je bilo in je še danes ljudi, ki so ga visoko cenili. V knjigi so zbrani omenjeni daljši pogovori, ki segajo na različna področja in obravnavajo različna obdobja in osebnosti, pa tudi članki, podlistki in eseji, ki jih je napisal sam in so bili objavljeni v časopisih in zbornikih.

Pogovore sta začela leta 2013 po pogrebu škofa Gregorija Rožmana v Ljubljani.

Ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana je profesor Martin Kranner spoznal, ko je vstopil v mladčevsko organizacijo, srečanja so se nato nadaljevala na univerzi, ko je prišlo tudi do trenj s sorodno organizacijo stražarjev. Med vojno so se njune poti ponovno srečale ob prizadevanjih za pomoč slovenskim internirancem v italijanskih taboriščih na Rabu in v Gonarsu. Maja 1945 se je škof Rožman umaknil na Koroško, v Celovcu ga je profesor Kranner obiskal v začetku leta 1946 in mu nesel pismo, v katerem so mu ponujali, da bi z njim ilegalno prestopil mejo in prišel v Italijo. Škof je, kot znano, to možnost odklonil in se kasneje preselil v ZDA.

Martin Kranner VIR: Mladika

Pogovor ste nadaljevali z njegovimi spomini na rojaka dr. Lamberta Ehrlicha.

Univerzitetnega profesorja in duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha je profesor Kranner spoznal v domačih Žabnicah, srečeval na Sv. Višarjah, nato na ljubljanski univerzi in v katoliških akademskih društvih. V pogovoru sva preletela desetletje, ki se je usodno zarezalo v Kanalsko dolino, Ljubljano in širši slovenski prostor, do Ehrlichovega umora 26. maja 1942.

Krannerjevi spomini na rojaka segajo od otroških let do univerze in vojnega obdobja v Ljubljani. Brata duhovnika Martin in Lambert Ehrlich sta v deževnem jutru leta 1925 sprejela kip višarske Marije, ki se je vrnil v obnovljeno cerkev po razdejanjih velike vojne. Na tem svetem kraju je dr. Lambert študente v poletnih mesecih navduševal za samostojno Slovenijo. V času opcij za Tretji rajh si je prizadeval in prof. Kranner mu je tudi pomagal, da bi Slovenci ostali v Kanalski dolini.

Na ljubljanski univerzi je vodil skupino stražarjev, zaradi odločnih protikomunističnih načel je bil trn v peti revolucionarjem, ki so ga spomladi leta 1942 umorili. Profesor Kranner mu je ravno tisto jutro prinašal pismo domačih iz Žabnic, našel pa ga je v krvi na Streliški ulici.

Ko sem bral vaše pogovore s prof. Krannerjem, sem videl, kako so pomembni, kako dober spomin je imel, kaj je vse vedel in kako ste s temi pogovori ohranili veliko podatkov, ki bi brez njih morda za vedno ostali neznani. Nadaljevala sta z goriškim rojakom dr. Jankom Kraljem.

Vsak pogovor je nastajal dalj časa in šel skozi več branj, zelo pozoren je bil tudi na slovenski jezik, ki mu je bil posebna vrednota. Dr. Janko Kralj je bil pomemben lik goriške polpreteklosti, ki je skorajda izginil iz zgodovinskega spomina, bil je pravnik, intelektualec, politik in urednik. Na Goriškem je odigral pomembno vlogo v katoliškem taboru v predvojnem in medvojnem času vse do kapitulacije Italije. 9. septembra 1943 se je umaknil v Rim, kjer je umrl konec leta 1944.

Krannerjevi spomini se nanašajo na posebno poglavje Kraljevega delovanja, in sicer na posredovanje sporočil, ki jih je Slovenska ljudska stranka iz Ljubljane preko Gorice pošiljala v Vatikan in od tam v London do jugoslovanske vlade v begunstvu, do ministra Mihe Kreka in zahodnih zaveznikov. Profesor Kranner je takrat v Ljubljani deloval v Slovenski legiji, ki je bila po okupaciji leta 1941 ilegalna organizacija SLS. Dr. Kralja je torej obiskoval predvsem zaradi prenosa poročil iz Ljubljane. Najin pogovor se je omejil na to področje, ki je le eno izmed številnih, v katerih se je Janko Kralj udejstvoval. Zaradi posebne prepustnice, ki je Krannerju omogočala prosto premikanje med Ljubljano in Primorsko, se je več sredin naslanjalo nanj.

Dr. Kralj je bil osrednja politična osebnost na Goriškem, karizmatičen, s kapilarno mrežo sodelavcev in številnimi zvezami, bil je tudi referent SLS za Primorsko. Profesor Kranner mu je od italijanskega napada na Jugoslavijo do kapitulacije Italije redno prinašal poročila iz Ljubljane.

Med postavitvijo novega nagrobnika Lambertu Ehrlichu na ljubljanskih Žalah 15. novembra 1997 je govoril tudi Martin Kranner iz Gorice. Foto: Ivo Žajdela

V knjigi si poleg pogovorov objavila tudi več pričevanjsko pomembnih prispevkov, ki jih je Martin Kranner objavil v Novem glasu, Zavezi, koledarju Goriške Mohorjeve družbe, zbornikih o Ernestu Tomcu in Lambertu Ehrlichu. Med drugim je pisal o svoji vlogi pri pomoči taboriščnikom.

Profesor Martin Kranner je bil del mreže, ki je pri odgovornih za taborišče v Gonarsu dosegla, da interniranci lahko prejemajo pakete. S pismom ljubljanskega škofa Rožmana je bil s pomočjo dr. Kralja sprejet pri goriškem nadškofu Margottiju, ki mu je pomagal prestopiti prag taborišča in se dogovoriti z odgovornim za ta kraj trpljenja tolikih Slovencev. Paketi so nato prihajali iz Goriške s pomočjo Marijine družbe, pa tudi od svojcev iz Ljubljanske pokrajine.

V Zavezi pa je leta 2003 sam Kranner pisal o prizadevanjih za reševanje internirancev, ki so bili v fašističnem taborišču na Rabu. V ospredju je skupina 700 fantov in mož, ki so jih italijanske oblasti prijele v občini Devica Marija v Polju po partizanskem napadu na karabinjersko postajo v Vevčah in požigu skladišč tamkajšnje papirnice. Besedilo zajema družbene in politične razmere v občini, kjer so Krannerjevi takrat živeli, opis racije in zgodbo o reševanju internirancev.

V 18. številki revije Zaveza, ki je izšla septembra 1995, je sooblikoval daljši članek, ki ga je napisal Tine Velikonja z naslovom Domobranski upor. 

V njem je Tine Velikonja razčlenil razloge za protikomunistični upor, pisal o zametkih domobranske vojske in povezavah s predhodnimi vaškimi stražami, o sodelovanju z okupatorjem, zapiranju domobranskih vodilnih s strani gestapa, o skupinah, ki so sodelovale v Slovenski zavezi, ter o poteku njihovega upora. Naslanjal se je tudi na nekatera pričevanja neposrednih udeležencev, ki jih je aretiral gestapo in so pripadali različnim skupinam nekomunističnega upora. Nekatera so izšla v zdomstvu, druga niso bila objavljena, posredovali pa so jih Martin Žekar, Karel Vojska in Martin Kranner, ki je Velikonji poslal daljši dopis. V njem je opisal sodelovanje domobranske obveščevalne službe z zavezniki, svojo aretacijo s strani gestapa in zapor.

Omenjena Krannerjeva pričevanja so vsebinsko bogata in dragocena, objavljena so v prvem delu knjige, v drugem delu pa imamo vpogled v povojna leta na Goriškem.

Po končani vojni se je družina Kranner vrnila v Žabnice, tu so se za profesorja Martina nadaljevale kurirske poti, ki so povezovale Slovence v taboriščih na Koroškem z begunsko pisarno v Rimu. Januarja 1947 pa se je začela zgodba poučevanja v Gorici, najprej na slovenskih in nato na italijanskih šolah. Diplomo iz tujih jezikov je zagovarjal na univerzi v Neaplju, v slovenskem jeziku jo je posvetil Ivanu Cankarju.

S poučevanjem se je začel tudi angažma športnega delavca, trenerja, atleta in športnika, ki je v Gorico prinesel odbojko, organiziral šolska tekmovanja, štafete, smučarske tekme. Najprej je deloval v italijanskih društvih, kjer je zbiral tudi Slovence, leta 1961 pa je bil med ustanovitelji društva Olympia.

Za glavnino slovenskih in italijanskih Goričanov je ime profesorja Krannerja vezano na telesno vzgojo, odbojko, atletiko, organizacijo športnih dogodkov in tekmovanj, pa tudi na rekreacijsko telovadbo, ki jo je vodil do svojega 90. leta. Slovenci pa ga na športnem področju povezujemo s športnim združenjem Olympia. Bil je namreč med pobudniki edine športne sredine na našem koncu, ki je gojila tudi katoliške vrednote, njen prvi predsednik ter vseskozi dejaven član.

V intervjuju vam je tudi zaupal, kako ga je poskušala Udba pridobiti za svojega obveščevalca.

Predstavnik jugoslovanske notranje uprave, ki je živel lučaj od meje, predstavil pa se je z lažnim imenom, ga je povabil na pogovor, do katerega je prišlo najprej v Beljaku in nato v Celovcu. Njegovo sodelovanje je hotel izsiliti z dokumentom iz vojnih let, ki naj bi ga obremenjeval. V intervjuju mi je podrobneje opisal oba večurna pogovora. Bilo je leta 1964, ko so ga povabili, da bi sodeloval z Udbo, da bi poročal o dogajanju in akterjih v različnih demokratičnih sredinah v zamejstvu, od slovenske stranke SDZ do Franca Jeze in Benečije.

Spregovorila sta tudi o delovanju goriške Slovenske demokratske zveze, politične organizacije demokratičnih Slovencev, v kateri je bil prof. Kranner dejaven skoraj od začetka pa vse do njenega razpusta leta 1975, en mandat jo je zastopal tudi v pokrajinskem svetu.

Svoje spomine na omenjeno politično stranko, ki se je predstavljala s simbolom lipove vejice in samostojno nastopala na volitvah v povojnem obdobju od leta 1948, mi je pripovedoval tudi s pomočjo zapiskov in zapisnikov. Njeno poslanstvo danes nadaljuje deželna stranka Slovenska skupnost.

Slovenska demokratska zveza (1947–1975) je bila stranka, ki je delovala na Goriškem in Tržaškem z enakim imenom, a nekoliko drugačnim ustrojem. Na Goriškem je bila to koalicija liberalnega in katoliškega krila s svojima avtonomnima odboroma, Kranner je bil zastopnik katoliške sredine. Ustanovitev SDZ, njeni protagonisti, delovanje v mestu in slovenskih občinah, interne dinamike, ideologija, prve volilne kampanje, težave ljubljansko formiranega kadra, ki je terjal organizacijo, te pa na Primorskem ni bilo, pa tudi iskanje stikov v Benečiji, razlogi za propad SDZ in nastanek njene naslednice Slovenske skupnosti, o vsem tem je pripovedoval moj sogovornik.

Profesor Kranner je v svojem večdesetletnem in vsestranskem delovanju na Goriškem posegel tudi v svet skavtizma. 

Pravzaprav je bil prvi starešina goriških skavtov, ki so nastali leta 1964. Skavtizem je spoznal le za nekaj mesecev v gimnazijskih letih v Ljubljani tik pred ukinitvijo katoliških organizacij leta 1929. V zamejstvu se je nato ponovno srečal z nekaterimi ljubljanskimi sopotniki, od duhovnika msgr. Jožeta Prešerna do profesorjev Ivana Theuerschuha in Otona Berceta, ki so bili med voditelji organizacije na Tržaškem, in spodbudil njen začetek tudi na Goriškem. S podatki iz skrbno pripravljenih in shranjenih zapiskov lahko sledimo začetku zgodbe skavtizma na Goriškem, ki se med Slovenci v Italiji nadaljuje še danes.

Med področji delovanja profesorja Krannerja v zamejstvu je bila tudi Vincencijeva konferenca, za katero je na Goriškem odgovarjal več desetletij.

Lotila sta se tudi nekaterih za zamejske Slovence pomembnih osebnosti, s katerimi je sodeloval. Med temi je bil že omenjeni duhovnik, organizator in družbeni delavec na Tržaškem dr. Jože Prešeren.

Dr. Jože Prešeren (1909–1992) je spadal v skupino političnih beguncev, ki so v drugem povojnem obdobju obudili slovenstvo na Tržaškem in na katoliški strani odigrali zelo pomembno vlogo. Več kot štiri desetletja je maševal pri Novem sv. Antonu sredi Trsta, kjer je zbiral mladino, jo formiral. Bil je zelo delaven in odličen organizator, angažiran na več področjih, pobudnik sredin, ki delujejo še danes. Vodil je Marijino družbo v Ul. Risorta, bil ustanovitelj in duhovni vodja skavtinj in pomembne skupine skavtov.

Doma je bil iz Dolenjske, kjer je tudi pokopan, med vojno je študiral v Rimu, v Trst pa se je preselil po njenem koncu in tam tudi umrl. Pred vojno je bil v Ljubljani v štiričlanskem vodstvu Dijaške Katoliške akcije skupaj z Ernestom Tomcem, Ignacijem Lenčkom in Jožetom Jagodicem. Več let je bil tajnik ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Profesor Kranner ga je spoznal še v ljubljanskih letih, saj je bil dr. Prešeren v ožjem vodstvu mladčevske organizacije, njen duhovni asistent, tudi po vojni sta našla več priložnosti za sodelovanje.

Spregovorila sta tudi o goriškem duhovniku, publicistu, družbenem delavcu, uredniku mons. Stanku Staniču. Prof. Kranner je bil poročen s Staničevo nečakinjo, spoznal ga je tudi v družinskem krogu.

Še več, z ženo sta pokopana tudi v isti grobnici v Štandrežu pri Gorici, v vasi, kjer je bil msgr. Stanič v zadnjem triletju svojega življenja dušni pastir. Nagrobni spomenik pa so izdelali po skici, ki jo je pripravil arhitekt Jože Plečnik.

Mons. Stanko Stanič (1893–1955) je bil primorski duhovnik, ki je pomembno posegel v dogajanje na Goriškem v predvojnem, medvojnem in povojnem času, bil je na vodilnih mestih ali v ožjih odborih osrednjih slovenskih ustanov, besedni ustvarjalec in urednik.

Pri Goriški Mohorjevi družbi je bil od njene ustanovitve leta 1924 do leta 1940 tajnik, nato predsednik. Bil je v vodstvu ustanov, ki so bile na Goriškem ključnega pomena, da so se na tem koščku evropskega prostora ohranili slovenska beseda, kultura in sploh duhovno bogastvo. Od ustanovitve leta 1923 je bil v odboru Katoliškega tiskovnega društva, od leta 1934 do smrti njegov predsednik. Bil je tudi predsednik zavoda Alojzijevišče, od ustanovitve je sodeloval pri Zboru svečenikov sv. Pavla, bil v uredniškem odboru Slovenskega Primorca in Katoliškega glasa, pri katerem je postal leta 1950 odgovorni urednik, kar je ostal do svoje smrti leta 1955. Kot slovenski duhovnik je bil med drugim pod fašistično oblastjo župnik v Podgori, tudi v času tragičnih dogodkov zločinskega nasilja nad glasbenikom Lojzetom Bratužem.

Besedilo v wordu: Govor Erike Jazbar ob smrti Martina Krannerja, Gorica, marec 2017Lucija Kavčič, S Svetimi Višarjami v srcu, Martin Kranner Erika Jazbar, Demokracija, 7. 12. 2023

Martin Kranner, Letošnja slovesnost v Kočevskem rogu, Novi glas, 19. 6. 2003Martin Kranner, Prijatelju Vinku Levstiku v spomin, Novi glas, 13. 11. 2003

AB, Martin Kranner – devetdesetletnik, Novi glas, 6. 11. 2008Bee, Martin Kranner, Cilj nam je zdrav duh v zdravem telesu, Novi glas, 17. 3. 2011

Martin Kranner, Življenje je zgodba ..., Novi glas, 15. 9. 2011Erika Jazbar, Martin Kranner, Spomini na dr. Lamberta Ehrlicha med Žabnicami in Ljubljano, Novi glas, 29. 8. 2013

Erika Jazbar, Martin Kranner, Spomini na dr. Janka Kralja, družbenopolitičnega delavca, Novi glas, 30. 1. 2014Erika Jazbar, Martin Kranner, Spomini na prva povojna leta, Novi glas, 25. 9. 2014

Erika Jazbar, Martin Kranner, Lahko bi bil špijon, Novi glas, 1. 1. 2015Erika Jazbar, Martin Kranner, O goriški SDZ, povojni politični organizaciji, Novi glas, 9. 4. 2015

Martin Kranner, In memoriam, Novi glas, 9. 3. 2017