Po koncu italijanske »prve republike«, ki je približno sovpadal z osamosvojitvijo Slovenije, je marsikatero pravilo, ki je urejalo ravnovesja kompleksnih povojnih dinamik, ki so poznala tudi terorizme različnih barv, odpovedalo, odmev avgustovskih rošad pa je ostal, tako kot budnost politike, ki se le z enim očesom prepušča sinjini morja.

S prvim avgustom je Mestna občina Nova Gorica, ki jo z avtonomno politično večino upravlja premierjeva Svoboda, ostala brez pomladnega podžupana. Razrešen je bil funkcije, za katero je odgovarjal od decembra 2022. Anton Harej je odtlej mestni svetnik Nove Slovenije, njegovo imenovanje za podžupana pa je bilo sad obdobja, ko se je šušljalo o vstopu Toninove stranke v vlado. Med opravljanjem funkcije je Harej veliko hodil med ljudi, udeleževal se je čezmejnih srečanj, v sredinah Slovencev v Italiji je bil najbolj prepoznaven. Od vsega začetka je sicer tudi tožil, da se z upravnega vidika čuti drugorazrednega.

Njegova razrešitev je bila v zraku od trenj okoli aprilske konference s slovenskimi in italijanskimi zgodovinarji, s katere je izšel nov poziv za pokop žrtev povojnih pobojev na goriškem koncu. Sledila je junijska, za ta konec slovenstva neobičajna spominska svečanost pri breznu Zalesnika, kaplja čez rob je bil njegov predčasni odhod z novogoriške proslave ob dnevu državnosti, ko so ga razkurile besede ministrskega govorca.

Harej je prepričan, da so njegovi razrešitvi botrovali razlogi ideološke narave, župan Turel pa pravi, da so bila razhajanja v pogledu na opravljanje funkcije podžupana prevelika in da je bil nezadovoljen z njegovim delom.

Polarizacija družbe, ki je akutna domala povsod, je mogoče vezana tudi na strah tistih, ki od nekdaj razpolagajo z monopolom definicij.

Če je prvi občan presodil, da si tako politično potezo lahko privošči v letu Evropske prestolnice kulture (EPK), je seveda v njegovi moči, da to tudi izpelje. Javnosti sicer tudi sporoča, da ne čuti potrebe, da bi vsaj za videz ohranjal širši konsenz ob mejniku, ki ga za Goriško predstavlja letošnje leto, in se v dejanjih drži načela izključevanja nekaterih, v glavnem katoliških sredin, ljudi in vsebin, na katerem gradi že prijavna knjiga za EPK.

»Spodbuditi prispevek kulture k dolgoročnemu razvoju mesta« je eno izmed ne ravno številnih splošnih vodil evropskih prestolnic kulture. Kakovostni razvoj, ki nosi v sebi dolgoročnost, pa sloni na soglasju in pluralizmu pristopov. Gre za načelo, ki je prirojeno demokratičnim družbam in sistemom, še več, stopnja demokratičnosti je vezana na stopnjo obsega tega soglasja, ki ima na našem koncu od nekdaj šepajoč korak.

Če razširimo pogled na čezmejno raven, pa bomo rekli, da še naprej beležimo nadgradnje protokolov tehničnih služb in glasbene dogodke, vsebinskega soočanja pa je bolj malo. Mussolini tako ostaja suvereno častni občan Gorice in Tito kraljuje s Sabotina. Iščemo predvsem to, kar nas druži, nas bodo podučili odgovorni. Že, a ker traja tak pristop že desetletja, se sicer lepo imamo, novih korakov naprej pa ni.

Premlevanje revolucionarnega nasilja pa je odveč, pri nas ga ni bilo, saj smo vendarle na Primorskem! Povezave med breznom Zalesnika in Macesnovo gorico seveda ni. In tistih, ki odpirajo take teme, v javnosti naenkrat ni (več), kar velja tudi za zamejstvo v Italiji.

A Resnica je vztrajna in si tudi na našem koncu utira pot. Polarizacija družbe, ki je akutna domala povsod, je mogoče vezana tudi na strah tistih, ki od nekdaj razpolagajo z monopolom definicij in se pred tektonskimi premiki, ki jih prinaša današnji čas, bojijo novega družbenega pozicioniranja, braniti pa se znajo le z zapiranjem, izključevanjem, brisanjem.

Mogoče pa se »senca nedokončane preteklosti« le pomika v kot.