Kdo je bil dr. Ernest Jazbec? Gre za osebo, ki je že več desetletij grdo omadeževana, da je v Trstu 10. marca 1944 umorila dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in gosta dr. Draga Zajca. Za to kleveto imajo »zasluge« komunisti, predvsem pa njihov povojni publicist Jože Vidic, ki je leta 1975 v knjigi Po sledovih črne roke temu umoru in krivcih zanj namenil celo poglavje.

Uvodno besedo na študijskem srečanju o dr. Ernestu Jazbecu v Gorici 25. oktobra 2019 je imel Martin Brecelj. FOTO: Ivo Žajdela

Vidičev konstrukt, poln izmišljotin, je imel velik vpliv

»Vsekakor je dr. Ernest Jazbec pri DOS /obveščevalna služba Jugoslovanske vojske v domovini, slovenskih četnikov/ močno očrnil dr. Stanka Vuka in njegovo ženo Danico ter predlagal usmrtitev.« S temi besedami je publicist Jože Vidic, avtor številnih zelo branih knjig, v najbolj brani, Po sledovih črne roke (str. 645, Ljubljana, 1982, tretja izdaja), okrivil Ernesta Jazbeca, da je naročil umor vidnega krščanskega socialista v Trstu Stanka Vuka.

Vidičev konstrukt, poln izmišljotin, je imel velik vpliv, saj so njegovo skonstruirano zgodbo kasneje povzemali številni drugi avtorji, med najbolj znanimi pisatelj Fulvio Tomizza v romanu o zakoncih Vuk. Vidičev način pisanja je bil izrazito novinarski, pri pisanju je le tu in tam navedel kakšen vir, zelo pogosto pa govorice, vse pa je začinil z zaključki, nepodprtimi z viri in v škodo osebe, ki jo je hotel čim bolj očrniti.

Grd konstrukt, da so prikrili svoj zločin

Nekateri smo iz konteksta branja tovrstne prokomunistične literature in nasploh njihove zgodovine vedeli, da je šlo za grd konstrukt in brezobzirni očitek krivde nedolžnega človeka, da so prikrili svoj zločin. To je dokončno razkril Martin Brecelj s svojo izjemno raziskavo, ki je izšla v knjigi Anatomija političnega zločina. Trojni umor v Rossettijevi ulici med ugibanji in dejstvi (Mladika, Trst, 2016).

Martin Brecelj na osnovi zelo skrbne preučitve vse literature, predvsem pa dokumentov v arhivih, povsem ovrgel Vidičev konstrukt, za nameček pa iz množice pisnih zgodovinskih virov ugotovil, kdo so bili resnično morilci treh ljudi 10. marca 1944 v ulici Rossetti v Trstu, kot tudi motive za zločin.

Po tej izjemni Brecljevi analizi, ki ji težko najdemo para v slovenski publicistiki zadnjih let, tudi zgodovinopisni, je bilo logično, da bo potrebno podrobneje osvetliti življenje, delo in skrivnostno smrt dr. Ernesta Jazbeca. Tega zahtevnega, a hvaležnega dela so se lotili tržaški in goriški zgodovinarji in publicisti, glavni del raziskav pa so naredili Martin Brecelj, Ivo Jevnikar in Miroslava Cencič. Cencičeva, strokovnjakinja za zgodovino šolstva, je osvetlila Jazbečevo delo pri organiziranju slovenskega šolstva po kapitulaciji Italije na Tržaškem in Goriškem, Martin Brecelj je pripravil še eno izvrstno analizo gradiva in ovrgel vse očitke glede Jazbečeve odgovornosti pri trojnem umoru v Trstu 10. marca 1944, Ivo Jevnikar pa je temeljito raziskal Jazbečevo aretacijo, njegovo taboriščno pot, kot deloma tudi smrt v skrivnostnih okoliščinah že po koncu vojne.

Ne le, da dr. Ernest Jazbec ni bil morilec v tržaški ulici Rossetti, bil je velik narodnjak in organizator slovenskega šolstva v težkih medvojnih razmerah na tržaškem in goriškem (od kapitulacije Italije septembra 1943 do Jazbečeve aretacije 14. oktobra 1944, ko so ga Nemci odpeljali v taborišče), po tem ko so ga uničili italijanski fašisti.

Italijani so ga med vojno zaprli

Ernest Jazbec je bil pravnik in organizator šolstva na Primorskem, po značaju trd Kraševec, načelen, oster in zaveden Slovenec. Rodil se je 16. aprila 1913 v Svetem pri Komnu. Osnovno šolo je obiskoval doma in v Gorici, gimnazijo je končal v malem semenišču v Gorici. Na univerzi v Padovi je leta 1941 diplomiral iz prava, leta 1943 pa še iz političnih ved.

Delal je v Gorici in Trstu, kjer je imel v Ul. Commerciale 3 odvetniško pisarno. Že kot visokošolec se je pridružil goriškim politikom in bil pristaš Besednjakove in Ščekove skupine znotraj goriške krščansko-socialne skupine.

Fašistične oblasti so Ernesta Jazbeca nadzirale kot »antifašista« in Ščekovega pristaša. Oktobra 1942 so ga aretirali, od novembra 1942 do septembra 1943 je bil zaprt v goriškem zaporu.

Dr. Ernest Jazbec VIR: Odsek za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, fond Biografski arhiv, arhivska enota Ernest Jazbec

Jeseni 1943 je začel na organizirati slovensko šolstvo

Po izpustitvi iz zapora se je javil pri partizanih, a je med njimi ostal le krajši čas, saj je hitro ugotovil, za kaj se v resnici borijo. Jeseni 1943 je začel na Tržaškem s pomočjo Karla Živica, študenta prava iz Trsta, organizirati slovensko šolstvo. Ustanovil je šolski svet, ki pa je pod vplivom OF sklenil, da je treba počakati na popolno prostost. Veliko je hodil po deželi in ustanavljal šole. Osebno je s šolskih stavb odstranjeval italijanske table z napisi Scuola. Brat Bernard je pričeval, da ni bil nikjer organiziran, ampak je vse delal iz narodne zavesti. Hodil je tudi k škofu Santinu in se potegoval za slovenske maše in pridige. Bil je preveč krščansko vzgojen, da bi delal kaj slabega, in tudi v taborišču je vlival pogum drugim, čeprav je sam trpel. Brat Bernard je pričeval, da ni bil nikjer organiziran, ampak je vse delal iz narodne zavesti.

Ko je gestapo odkril tržaško podružnico Vauhnikove obveščevalne organizacije, ki jo je vodil časnikar Jože Golec, so Nemci 14. oktobra 1944 zaprli tudi Jazbeca, zato nekateri oba dogodka povezujejo. Odpeljali so ga v taborišče Mauthausen, nato v njegovo podružnico Ebensee. Umrl je že po koncu vojne maja 1945 v nikoli pojasnjenih okoliščinah.

Posvet je vodila publicistka iz Gorice Erika Jazbar (levo). FOTO: Ivo Žajdela

Ernest Jazbec, domoljub zunaj kalupov

Tako je 25. oktobra 2019 v Trgovskem domu v Gorici na študijskem srečanju z naslovom Ernest Jazbec – domoljub zunaj kalupov šest gospa in gospodov prikazalo, kdo je bil dr. Ernest Jazbec, njegovo domoljubno delo, tragično smrt. Dokončno so ga rehabilitirali. Srečanje, ki so ga pripravili Goriška Mohorjeva družba, Študijski center za narodno spravo (Ljubljana), Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič (Gorica) in Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček (Trst), je vodila publicistka iz Gorice Erika Jazbar.

Najprej je Martin Brecelj v daljšem uvodnem nagovoru pod naslovom Ernest Jazbec, domoljub zunaj kalupov, prikazal, kdo je bil Ernest Jazbec.

Študijsko srečanje o Ernestu Jazbecu, Gorica, 25. oktobra 2019Predavatelji na posvetu so prikazali Ernesta Jazbeca, okoliščine, v katerih je živel in deloval, kot tudi njegovo delo, življenje in smrt v zadnjem letu in pol življenja. Sorodnica Ernesta Jazbeca Majda Jazbec Maček je prikazala družino, iz katere je izhajal. Spremljala ga je skozi življenje po lastnem spominu ter po spominu sorodnikov in vaščanov. Uporabila je tudi navedbe iz literarnih del, tako naklonjenih kot nenaklonjenih piscev. Za večjo razumljivost je poskušala prikazati tudi takratne družbene razmere, ki so močno vplivale na življenjske poti tistega časa.

 Sorodnica Ernesta Jazbeca Majda Jazbec Maček (desno) je prikazala družino, iz katere je izhajal. FOTO: Ivo Žajdela

Glavne dileme slovenskih katoličanov na Primorskem

Ernest Jazbec, dijak malega semenišča v Gorici in pozneje študent prava v Padovi, je med leti 1928 in 1938 bolj ali manj redno pisal dnevniške zapiske, ki so se do danes ohranili v družinskem arhivu. Renato Podbersič ml., ki jih je analiziral, je ugotovil, da iz njih lahko razberemo stiske mladega človeka, ki je iskal svoj prostor v družbi. V zapiske je prelival svoja intimna razmišljanja in hrepenenja, medtem ko je zunanji svet precej neopazno brzel mimo njega. V mestnem okolju, proč od doma, je hrepenel po ljubezni, slovenstvu in prijateljstvu ter hkrati kazal zaupanje v moč katoliške vere.

Peter Černic je predstavil glavne dileme slovenskih katoličanov na Primorskem od ukinitve slovenskega parlamentarnega predstavništva v Rimu do padca fašizma leta 1943. V delovanje, od leta 1929 že tajne krščansko-socialne organizacije, ki je omahovala med uporom ter iskanjem diplomatskih rešitev za izboljšanje stanja slovenske narodne skupnosti v Italiji, je skušal umestiti delo tedaj zelo mladega in politično še neizkušenega Ernesta Jazbeca.

Študijsko srečanje o dr. Ernestu Jazbecu v Gorici 25. oktobra 2019: Renato Podbersič ml., Erika Jazbar in Jože Možina. FOTO: Ivo Žajdela

Predstavitev brutalnega revolucionarnega modela

Jože Možina je predstavil brutalen revolucionarni model, spočet v osrednji Sloveniji, ki ga je Komunistična partija Slovenije z zamikom vsilila tudi na Primorsko, kjer so komunisti posledično zakrivili umore številnih primorskih domoljubov in zadali uničujoč udarec narodni enotnosti. Prvenstveno spoznavamo ozadja, taktiko in počelo ekstremnega delovanja KPS, od obdobja tik pred vojno do izbruha revolucionarnega nasilja v Ljubljanski pokrajini po napadu na Sovjetsko zvezo.

Spomnil je, da so slovenski komunisti vzpostavili Varnostno-obveščevalno službo za izvajanje atentatov ter s smrtjo zagrozili vsakomur, ki bi odpor proti okupatorju organiziral izven OF. Poglavitni orodji, s katerima so se fanatično borili za prevlado, sta bili do tedaj nevidena propaganda in brezkompromisna uporaba nasilja predvsem proti sorojakom drugačnega nazora.

Miroslava Cencič (desno) je osvetlila prizadevanje dr. Ernesta Jazbeca za obnovo slovenskega šolstva na Tržaškem. FOTO: Ivo Žajdela

Organizator šolstva na Primorskem med vojno

Miroslava Cencič je osvetlila prizadevanje dr. Ernesta Jazbeca in njegovih sodelavcev za obnovo in poživitev slovenskega šolstva na Tržaškem, predvsem leta 1944.

Dejala je, da je vodil Oddelek za šolstvo v Trstu. Pripravil je zaupno okrožnico z naslovom Borba za slovenski Trst, kjer je propagiral slovensko šolo, ki bo Angležem, ko pridejo v Trst, napravila vtis, da je Trst slovenski. Pomagala sta mu Karel Živic, študent prava, pod imenom prof. Žiberna, in kaplan Jože Gregor, »pater Gregor, ki je bil v odboru prosvetni referent«.

Dr. Jazbec je z Živcem veliko hodil po deželi in nagovarjala ljudi za oživitev slovenskega šolstva. Lastnoročno sta s šolskih stavb odstranjevala table z italijanskimi napisi Scuola in postavljala slovenske. V Trebčah so na pročelje napisali Slovenska narodna šola. Nekaterim šolam na podeželju je dr. Jazbec preskrbel obrazce šolskih spričeval in pečate ter jih večkrat obiskal. Prepričal je nemškega komandanta na Opčinah, da se prenesejo šolske klopi v neko gostilno, kjer naj bi bil pouk. Toda občina je protestirala pri nemški oblasti, naj zahteva klopi nazaj.

Dr. Jazbec ni posegal le v šolstvo, organiziral je tudi kulturno življenje

Organizatorja sta se trudila, da bi pridobila za šolo učence in učitelje. Pri svetoivanskemu župniku sta dobila v vpogled matične knjige, a iz njih nista mogla ugotoviti števila slovenskih otrok, ker ni bila zabeležena narodna sestava.

Učitelje sta osebno iskala ter jih nagovarjala in pridobivala s pomočjo krajevnih duhovnikov. S tistimi, ki so pokazali vsaj nekaj pripravljenosti za sodelovanje, je imel dr. Jazbec nekaj sestankov in konferenc. V Gorici in Trstu je zanje organiziral nekaj tečajev. V Trstu je v kavarni Adriatica priredil tri sestanke, kjer so govorili o šolstvu in o zahtevi po vrnitvi materialnega premoženja, pri občinskem svetniku Miklavcu s Kolonkovca in v ulici Comerciale, št. 3, torej v njegovi pisarni, kamor je prišlo tudi nekaj mlajših učiteljev. Na sestanek naj bi konec avgusta 1944 povabil tudi učiteljico v Devinu, ki je odšla s privoljenjem OF skupaj z župnikom Filejem iz Mavhinj, a na sestanek nista prišla zaradi ovir, obešanj talcev v ulici Gega.

Kjer je delovala šola so delovali tudi šolski sveti, ki naj bi skrbeli za krajevno šolo. Sestava teh je bila pestra.

Dr. Jazbec ni posegal le v šolstvo, organiziral je tudi pevski zbor, ki naj bi pel v tržaškem radiu in poskrbel, da so v Marijinem domu v Rojanu prirejali razne igre v slovenskem jeziku.

Ko so 14. oktobra 1944 Nemci Ernesta Jazbeca zaprli

Delovanje te prizadevne ekipe je trajalo le eno šolsko leto. Končalo se je, ko so 14. oktobra 1944 Nemci Ernesta Jazbeca aretirali, prav v času velike proti anglofilske ofenzive s strani KPS, 10. januarja 1945 pa še Karla Živica.

Toda, kot je na študijskem srečanju v Gorici opozorila Miroslava Cencič, so v istem času radikalno in sistematično posegli v šolstvo komunistični NOO OF (Narodnoosvobodilni odbori Osvobodilne fronte). Narodno-osvobodilni svet za Primorsko je od oktobra 1943 do februarja 1944 izdal vrsto ukazov: naj NOO začno odpirati šole po vaseh in poiščejo primerne učitelje, naj se pri vsaki šoli ustanovi roditeljski svet, da na osvobojenem ozemlju ne more poučevati noben učitelj, če nima dovoljenja upravne komisije, kjer je stalen okupator pa ne sme delovati »naš učitelj«.

Spopad za šole med narodnjaki in komunisti

Poseben udarec za že delujoče šole je bilo odprto pismo slovenskim učiteljem, ki ga je podpisal France Bevk, kjer je pojasnjeval, da naloga šole ni učiti samo abecede, temveč naj vse preveva borbeni duh, odklanjal je sredinske šole, branje in pisanje, posebno pa okupatorske in ukazal, da morajo take šole izginiti, »šole morajo biti naše, popolnoma naše, ali pa jih ne bo«.

Poleg tega se je v zadnjem letu vojne pojavil še en organizator šolstva, domobranci, SNVZ, ki je imel nalogo vplivati na protikomunistično miselnost ter pomagati primorskim Slovencem do političnih in kulturnih pravic. Nalogo ustanavljati šole je prevzel Alojzij Geržinič, ki je prišel v Trst šele januarja 1945. Na Goriškem so delovale šole s privoljenjem nemške oblasti že leto prej. Organizirali so jih pristaši Kraljeve skupine, najbolj uspešen je bil Anton Kacin.

Na Opčinah so komunisti narodni šolski odbor prijavili Nemcem

V tem času boja za slovensko šolo so, zlasti v bližini mesta Trst, nastopali še Italijani. Ti so skušali slovenske starše prepričati, da italijanske oblasti ne bodo nikoli priznale slovenskih šol. Zato so nekatere družine všolale otroke v italijanske šole in zraven, če je bilo le mogoče, še v slovenske. Predstavniki OF se za to niso dosti vznemirjali.

Kot je pojasnila Cencičeva so v teh silno zapletenih razmerah v letih 1943–1945 delovale na Primorskem sredinske, partizanske, protikomunistične in še italijanske šole. Tekmovalnost je bila velika in nasilna, zmeda popolna.

Na Opčinah npr. sta se oblikovala dva šolska odbora, komunistični in sredinski. Pouk se je začel. Komunisti so nemški oblasti prijavili, da je oni, drugi odbor, komunistični in Nemci so ga z učiteljem vred zaprli.

Partizani niso priznavali tistih šol, ki jih niso nadzorovali

Cencičeva je ugotovila, da partizanske oblasti niso priznavale tistih šol, ki jih niso nadzorovale. Njihovi ukrepi proti nevtralni šoli so bili postopni in vedno ostrejši. Z ustrahovanjem so preprečevali, da bi učitelji na njih poučevali. Duhovnike so na različne načine izrivali iz šol in nameščali svoje zaupne ljudi.

Dr. Ernest Jazbec je bil sredinec, zvest, vodilni in aktivni sodelavec Tajne krščanske organizacije oziroma Gibanja narodne enotnosti. Cencičeva je spomnila, da je dr. Jazbec s sodelavci uresničeval program duhovnega voditelja krščanskih socialcev Virgila Ščeka, ki obsega vse tisto delo, ki pospešuje »duševno in tvarno blaginjo večjemu delu naroda«.

Zgovoren je podatek, ki ga je navedla: Statistični izračun nam pove, da so 66 % ali 2/3 šol na Tržaškem in delu Krasa obudili v življenje dr. Jazbec in duhovniki.

Kdor ima šolstvo v rokah ima oblast

Miroslava Cencič je zaključila, da je bil dr. Ernest Jazbec očitno res nepopravljiv sredinec, ker se ni premaknil ne na levo ne na desno. Komunisti pa so si prizadevali nepopravljive in zagrizene sredince »razkrinkati« in onemogočiti med ljudmi, zato so mu prilepili oznake »zloglasni, propadli, vodja izdajalske bande« in mu podtaknili zločin v ulici Rossetti. Kar je prilepljeno se človeka drži, zato so se podobne klevete ponavljale do današnjega časa.

Miroslava Cencič, avtorica več knjig na to temo, je ugotovila: »Partizanska šola ni imela le naloge kultiviranja in izobraževanja, ampak je bila politično sredstvo za prevrednotenje vrednot in oblikovanje novega človeka. Zato je bilo zelo pomembno v čigavih rokah je šola in kdo obvladuje učiteljstvo. Mladina je taka kot je šola. Kdor ima šolstvo v rokah ima oblast. Zato še traja ta neizprosni boj za šolstvo.«

Martin Brecelj (desno) je ovrgel očitke na Jazbečev račun in pokazal na glavne krivce in zločince. FOTO: Ivo Žajdela

Vosov zločin v Trstu, ki so ga naprtili Ernestu Jazbecu

Martin Brecelj je v svoji temeljiti analizi najprej spomnil, da je bil Ernest Jazbec v primorskem in širše slovenskem zgodovinskem spominu dokaj negativno zapisan. Na njegov lik je posebno temno senco vrgla obtožba, češ da je bil vpleten v zločin 10. marca 1944 v Rossettijevi ul. v Trstu, v katerem so bila uničena mlada in obetajoča življenja dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič ter njunega ljubljanskega gosta dr. Draga Zajca.

V svojem prispevku je navedel razloge, zaradi katerih smemo trditi, da je bila ta huda obtožba na Jazbečev račun neosnovana. Pri tem se je v veliki meri oprl na izsledke, do katerih se je dokopal v svoji knjigi izjemni Anatomija političnega zločina iz leta 2016.

Komunisti so Jazbečeve šole klevetali kot »lažislovenske šole«

Kot je ugotovil Brecelj, se je obtožba proti Jazbecu prvič pojavila v javnosti kmalu po zločinu, in sicer v nekrologu z naslovom Dr Stanko Vuk, ki ga je v Kmečkem glasu 28. marca 1944 objavil tedanji podpredsednik Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (POOF) za Primorsko Slovenijo dr. Joža Vilfan. Potem ko je v njem opisal, kako se je dr. Stanko Vuk, mladi primorski književnik in krščansko-socialni politični voditelj, po izpustitvi iz zapora z ženo Danico pripravljal na odhod v partizane, je nadaljeval: »V svoji vnemi dr. Stanko Vuk svojega načrta ni skrival niti pred ljudmi, ki bi tega ne smeli nikdar vedeti. Po potih, za katere bo prišel čas, da jih odkrijemo do zadnjega, so za njegov načrt zvedeli s sredino pomešani belo-plavi agenti. Ti so takoj spoznali, da bi jim pomenjal javni nastop dr-a Stanka Vuka, znanega in že priznanega katoliškega ideologa, takojšnji konec njihovega izigravanja vere. Propadli dr. Jazbec, vodja z gestapom zvezane izdajalske bande, mu je zagrozil s smrtjo, njemu in ženi – ter svojo grožnjo tudi izpolnil. Dne 10. marca t. l. so belo-plavi morilci pobili na domu v Trstu Stanka in ženo Danico.«

Konec marca 1944 se je enaka obtožba na Jazbečev račun pojavila na letaku POOF za Primorsko Slovenijo. V razglasu med drugim beremo: »Kupljeni hlapec okupatorja, prosluli organizator lažislovenskih šol, izdajalec dr. Jazbec je še pred kratkim grozil dr. Vuku s smrtjo. Sedaj je s pomočjo gestapa svojo grožnjo tudi izvršil.« Brecelj meni, da je tudi to besedilo napisal Vilfan. V nadaljevanju je Martin Brecelj s skrbno analizo virov ugotovil, od kod Vilfanu takšne trditve.

Komunisti so tesno nadzorovali Jazbeca do njegove aretacije oktobra 1944

Je Jazbec res grozil Vuku in njegovi ženi zaradi njunega načrtovanega odhoda v partizane, kakor trdi glavnina njegovih obtoževalcev, se je vprašal Brecelj. Po dokaj zanesljivem viru je Jazbec v resnici rekel Vuku naslednje: »Ako se bo meni kaj zgodilo, sta vidva z ženo določena za talca.« To je ugotovil Franc Špacapan - Črt, glavni obveščevalec OF iz tistega obdobja v Trstu. Brecelj je tu navedel tudi vir iz arhiva, in ugotovil: Če je to res, potem Jazbečeve grožnje ne pridejo v poštev za obrazložitev zločina v Rossettijevi ul., saj se mu dotlej ni še nič »zgodilo«. Takšna razlaga njegovih groženj je vsekakor smotrna in osnovana, kajti Jazbec je bil res na črnem seznamu OF in ga je Vos večkrat poskusila ubiti.

Nadalje je Brecelj ugotovil, da ko so komunistični obveščevalci iz Trsta poročali svojemu vodstvu o trojnem umoru v Rossettijevi ul., zanj nikakor niso obtoževali Jazbeca. Ugotovili so le, da je likvidacija »okrepila desničarske elemente v krščansko-socialističnih krogih in obrnila politiko v desno«. Ob tem je Brecelj dodal, da so vosovci oz. oznovci tesno nadzorovali Jazbeca do njegove aretacije oktobra 1944 in poznejše deportacije ter da so se z njim ukvarjali tudi povojni analitiki slovenskih varnostno-obveščevalnih služb, kot potrjujejo njihovi ohranjeni elaborati.

Glavna tarča Vosove morilske akcije je bil Stanko Vuk

Svojo analizo je končal z naslednjimi ugotovitvami: »Nanizani argumenti temeljito spodkopavajo obtožbe, po katerih naj bi bil dr. Ernest Jazbec član morilske trojke ali kako drugače vpleten v umor dr. Stanka Vuka, Danice Tomažič in dr. Draga Zajca. Toda do istega zaključka lahko pridemo tudi po čisto drugačni poti. Danes namreč razpolagamo z logično konsistentno ter empirično zadostno podprto razlago, ki trojni umor v Rossettijevi ulici pripisuje komunistom znotraj OF.

V svoji knjigi Anatomija političnega zločina sem navedel več kot 20 natančnih in tehtnih posrednih dokazov, ki se med seboj ujemajo in dopolnjujejo, po katerih so zločin izvršili trije pripadniki VOS. Na osnovi raznolikega empiričnega dokaznega gradiva in širše zgodovinske analize v svojem delu odgovarjam tudi na vprašanja, kdo je zločin navdahnil, kdo je sprejel odločitev o umorih in zakaj. Glavna tarča morilske akcije je bil Stanko Vuk, katerega so se komunisti hoteli znebiti, da ne bi kot predstavnik krščanskih socialcev načel njihovega političnega monopola v OF na Primorskem. Šlo je za vodilne slovenske komuniste, ki so nadzorovali VOS na primorski in centralni ravni ...«

Ivo Jevnikar je šel po sledi nemške aretacije Ernesta Jazbeca, taboriščnih poti in smrti takoj po vojni. FOTO: Ivo Žajdela

Zaprli so ga Italijani, komunisti so ga poskušali večkrat umoriti

Ivo Jevnikar je šel po sledi nemške aretacije Ernesta Jazbeca, taboriščnih poti in smrti takoj po vojni. Ugotovil je, da so Jazbeca iz goriškega bogoslovja leta 1935 začasno izključili, ker je z vrat in sten semenišča odstranil vse zgolj italijanske napise, leta 1936 pa dokončno izključen zaradi anonimnih pisem nadškofu Margottiju. Fašistična policija ga je nadzirala kot antifašista, slovanofila ter sodelavca duhovnika in politika Virgila Ščeka. V Komnu so ga 15. oktobra 1942 aretirali. Zaprli so ga v goriškem zaporu od 19. novembra 1942 vse do prvih dni po kapitulaciji Italije 10. septembra 1943.

Po prelomu z Osvobodilno fronto in s partizani, pri katerih je septembra 1943 zdržal le nekaj dni, so ga goriški vosovci v letih 1943 in 1944 skušali večkrat umoriti.

Dr. Ernesta Jazbeca so Nemci zaprli 14. oktobra 1944

V zaporniški knjigi tržaških koronejskih zaporov se je njegovo ime pojavilo 14. oktobra 1944. Dobil je zaporniško številko 15.656, označen je bil kot doktor prava in je na razpolago esesovcem. To pomeni, da so ga oni spravili v zapor in odločajo o nadaljnji usodi.

28. novembra je bila zabeležena Jazbečeva izročitev esesovcem, in tega dne je krenil iz Trsta transport 239 zapornikov proti koncentracijskemu taborišču Mauthausen. Nato mu je Jevnikar na osnovi temeljite raziskave sledil na osnovi nemških dokumentov: 30. novembra je dospel v taborišče Mauthausen, 5. decembra so ga poslali v zunanje taborišče Melk, nato v Ebensee, kjer so ga Američani 6. maja 1945 osvobodili.

Kdaj je dr. Ernest Jazbec umrl?

Jevnikar je ugotovil, da so ga pristojne ustanove vodile kot osvobojenega 6. maja 1945. Sorodniki pa so od njega prejeli pismo, da se vrača domov, ki pa se ni ohranilo.

Ni ga našel ne na seznamih italijanskih žrtev Ebenseeja, ne na splošnem seznamu, ki ga hranijo Arolsen Archives, ne na seznamu umrlih takoj po vojni, ki so pokopani v Ebenseeju. Še več: zadnji dokument v nemških arhivih, ki ga omenja, je seznam preživelih jugoslovanskih internirancev v Ebenseeju z dne 18. maja 1945.

Našel pa je italijansko pisan seznam, ki se je ohranil v zapuščini Romana Pahorja, ki je za Rdeči križ v Trstu po vojni poizvedoval tudi o usodi internirancev. Na njem je Ernest Jazbec naveden v seznamu 17 prebivalcev Primorja, ki so bili 25. in 26. maja 1945 živi v Ebenseeju. Kljub temu so več mestih navajali, da je umrl v Ebenseeju, in to na različne datume. Drago Pahor je brez navedbe vira napisal, da je tam umrl 22. maja 1945. Primorski slovenski biografski leksikon je verjetno po njem povzel isti datum, vendar dodal, da je »umrl že po koncu vojne v nepojasnjenih okoliščinah«. Jože Vidic se je v knjigi Po sledovih črne roke izrecno skliceval na Draga Pahorja, spet brez navedbe vira pa dodal, da »je zaradi izčrpanosti in bolezni umrl po koncu vojne, 22. maja 1945. leta«. France Filipič, ki je bil sam interniran v Ebenseeju, je v seznamu zapornikov v svoji knjigi zapisal, da je tam umrl 16. maja. Spet drugje piše, da je umrl zaradi izčrpanosti in bolezni 20. maja, na tamkajšnjem grobu – za katerega pa, je ugotovil Ivo Jevnikar, nemški arhivisti niso slišali – naj bi bil kot datum smrti zabeležen 22. maj.

Nadvse zgovorni »molk« o dr. Ernestu Jazbecu

Ivo Jevnikar je spomnil, da je znano, da so slovenski komunistično usmerjeni interniranci po osvoboditvi taborišč umorili kakega idejnega nasprotnika. Kot tudi, da so iz Dachaua prisilno prepeljali v Ljubljano celo skupino in jo postavili pred sodišče, ki je izreklo več smrtnih kazni.

Čudi ga pisanje strogo protikomunističnega tednika Slovenske demokratske zveze Demokracija, ki ob smrti Jazbečevega očeta, »odličnega kraškega moža«, v članku 28. oktobra 1949 sploh ni namignilo na sum o krivdi komunistov: »V svojem delapolnem življenju je pokojni moral pretrpeti mnogo težkih preizkušenj. Ena najtežjih je bila gotovo smrt sina dr. Ernesta, ki je zginil v nacističnem taborišču.«

Ugotovil je tudi, da se iz slovenskih arhivskih dokumentov da sklepati, da Jazbec po osvoboditvi taborišča ni bil prepeljan v Slovenijo, saj je Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev natančno popisoval povratnike. Točneje povedano: v raznih popisih o taboriščnikih, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, njegovega imena začuda ni ne med mrtvimi ne med preživelimi. Njegov osebni dosje, ki ga je vodila Uprava državne varnosti in je nosil oznako 2576, je obsegal le 11 strani in je bil uničen. V različnih drugih fondih, ki ga omenjajo, njegova povojna usoda ni bila zabeležena.

Ostaja možnost, je dodal Ivo Jevnikar, da se je v domače kraje vrnil z lastnimi sredstvi, ali pa da se je pridružil transportom Italijanov, ter dospel do Gorice, kot so slišali pripovedovati sorodniki.

So ga komunisti umorili v breznu?

Med sorodniki se je razširilo prepričanje, da se je Jazbec skušal vrniti domov, a ga je na Krasu doletela nasilna smrt, sad revolucionarnega nasilja. Jazbečeva nečakinja Majda Jazbec, por. Maček, je zapisala, da je Jazbečeva najmlajša sestra Katarina, ki ni mogla preboleti njegove smrti, raziskovala njegovo izginotje. Dobila je informacijo, da so ga videli v Gorici. »Nekdo iz Rihemberka – Branika, ki mu je Ernesto zaupal, je šel ponj v taborišče in ga vso pot spremljal. Ko sta prišla v Rihemberk, ga je predal drugim, ki so ga ubili in vrgli v kraško jamo. Po vojni se o tem ni nič govorilo. Bili smo ustrahovani.«

Ivo Jevnikar je navedel tudi podobno verzijo, ki jo je zapisal Katarinin sin Branko Titl: »Glede izginotja pa mi je /mati/ povedala, da je Ernesto v začetku maja 1945 sporočil domačim, da se vrača iz Ebenseeja domov. Ker ga ni bilo domov in je preteklo že več tednov, so njegovi domači začeli poizvedovati, kje je. Ugotovili so, da je prispel v Gorico. Na poti iz Gorice proti domu – Svetemu – so ga vaški aktivisti v vasi Temnica likvidirali in ga vrgli v eno izmed jam v okolici vasi.«

Ivo Žajdela, Ernest Jazbec, Reporter, 9. 12. 2019Ivo Žajdela, Končno rehabilitiran, Reporter, 16. 12. 2019

Ivo Žajdela, Rehabilitacija Ernesta Jazbeca, Slovenski čas, št. 115, 24. 11. 2020Nadaljevanje v: Ivo Jevnikar, Ernest Jazbec, Trst, Primorska, šolstvo, Zaveza [1]

1/10