Nadaljevanje iz: Ernest Jazbec, Trst, Primorska, šolstvo

Ernest Jazbec se je rodil 16. aprila 1913 v ugledni družini v Svetem pri Komnu. Oče je bil med drugim komenski župan. Na univerzi v Padovi je leta 1941 diplomiral iz prava, leta 1943 pa še iz političnih ved. V Trstu je odprl odvetniško pisarno. Kot narodno in krščansko opredeljen izobraženec je bil najprej v krogu Virgila Ščeka in Engelberta Besednjaka. Po skoraj enem letu fašističnega zapora v Gorici (od novembra 1942 do septembra 1943) se je približal partizanom, a se od njih prav kmalu oddaljil. Intenzivno je nato ustanavljal in obnavljal slovenske šole na Tržaškem. Nacisti so ga oktobra 1944 aretirali in poslali v taborišče. Domov se ni vrnil.

Dr. Ernest Jazbec VIR: Odsek za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, fond Biografski arhiv, arhivska enota Ernest Jazbec

Študijsko srečanje o Ernestu Jazbecu v Gorici

V Trgovskem domu v Gorici je bilo 25. oktobra 2019 študijsko srečanje z naslovom Ernest Jazbec – domoljub zunaj kalupov. Posvečeno je bilo pomembni primorski osebnosti, njeni vlogi ter nepojasnjeni usodi v zapletenem in tragičnem času vojne in revolucije.

Vrsto let je bilo njegovo ime omadeževano zaradi obtožb o soodgovornosti za umor Stanka Vuka, Danice Tomažič Vuk in Draga Zajca 10. marca 1944 v Rossettijevi ulici v Trstu. Temu vprašanju se študijsko srečanje v Gorici, ki so ga priredili Goriška Mohorjeva družba, Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane, Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice in Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta, ni izognilo, vendar je obravnavalo tudi širšo sliko Primorske med vojno, vlogo »goriške sredine«, obnavljanje šolstva itd. O tem pričajo naslovi referatov: Majda Jazbec Maček, Spomini na mojega strica Ernesta; Renato Podbersič, Mladostni dnevniški zapiski Ernesta Jazbeca; Peter Černic, Ernest Jazbec in tajna krščansko-socialna organizacija na Primorskem; Jože Možina, Revolucionarni ekstremizem KPS, ki ga je Ernest Jazbec zavračal; Miroslava Cencič, Dr. Ernest Jazbec – organizator slovenskega šolstva na Primorskem; Martin Brecelj, Neosnovano obtoževanje Ernesta Jazbeca trojnega umora v Rossettijevi ulici; Ivo Jevnikar, Aretacija, deportacija in izginotje po osvoboditvi.

Zaslužni za razkritje resnice o dr. Ernestu Jazbecu na študijskem srečanju v Gorici 25. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Prizadevanja nečakinje Ernesta Jazbeca Majde Jazbec, por. Maček

Srečanje je uvedel Martin Brecelj, povezovala ga je Erika Jazbar. Imelo je velik medijski odmev: Med drugim so referati dosegljivi v avdio arhivu Radia Ognjišče, za katerega jih je v rubriki Moja zgodba predstavil Jože Bartolj v petih delih od 12. januarja do 8. marca 2020.

V načrtu je bila tudi izdaja zbornika, do katere pa ni prišlo. Več omenjenih avtorjev je sicer to snov obdelalo tudi v svojih znanih monografijah. Širši javnosti je, žal, teže dostopno gradivo, ki ga je v samozaložbi izdala nečakinja Ernesta Jazbeca Majda Jazbec, por. Maček, ki se je z veliko ljubeznijo in natančnostjo poglobila v zgodovino svoje širše družine in še posebej v zgodbo Ernesta Jazbeca.

V nekakšnem samizdatu je objavila več spisov na to temo. Več pričevanj je zbrala v razmnoženini Spomini nečakov (dalje: Spomini nečakov). Pozneje je svoj referat iz Gorice dopolnila, obogatila s fotografijami in dokumenti ter razmnožila pod naslovom Posvet o dr. Ernestu Jazbecu.

Svoje spomine, spoznanja, raziskave, dokumentarno gradivo, povzetke iz dnevnika, ki ga je Ernest pisal v letih 1928–1938, in povzetke goriškega posveta je leta 2023 predstavila v 125 strani obsežni, bogato dokumentirani knjigi, ki jo je tudi pripravila v samozaložbi (Majda Jazbec Maček, Potujemo čakamo, samozaložba, Ljubljana 2023; dalje: Majda Jazbec).

Mogoče je lahko zanimiv referat, ki sem ga za Gorico pripravil tudi podpisani, ki pa se zaradi razdelitve snovi na omenjenem študijskem srečanju ne dotika tragedije Vuk–Tomažič–Zajc, temveč se omejuje le na zadnje obdobje Jazbečevega življenja in na nekatere manj znane okoliščine. Za to objavo sem ga nekoliko posodobil.

Sorodnica Ernesta Jazbeca Majda Jazbec Maček (desno) je prikazala družino, iz katere je izhajal. FOTO: Ivo Žajdela

Vprašanja glede Jazbečeve aretacije oktobra 1944

Tržaški šolnik in raziskovalec Drago Pahor je leta 1974 izdal knjigo Prispevki k zgodovini obnovitve slovenskega šolstva na Primorskem 1943–1945 (Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1974; dalje: Pahor). V marsičem je odgovor na spomine prof. Alojzija Geržiniča o obnavljanju slovenskega šolstva v okviru Slovenskega narodnega varnostnega zbora (»primorski domobranci«) v takratni obsežni tržaški pokrajini v času nemške zasedbe. (Alojzij Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne? Delo za slovensko šolstvo na Tržaškem v zadnjih mesecih nemške okupacije, Založba Sij, Buenos Aires 1972. Besedilo te knjižice je bilo pozneje z nekaj popravki in dopolnili vključeno v avtorjevo knjigo spominov, zato bodo navedki iz te izdaje: Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst 2015; dalje: Geržinič).

Oba sta pisala tudi o delu dr. Ernesta Jazbeca na šolskem področju, a Pahor je objavil tudi nekaj podatkov o Jazbečevi življenjski poti in aretaciji. Menda je kot prvi objavil domnevo, da so ga nacisti aretirali kot agenta angleške obveščevalne službe. Priznal mu je veliko vitalnost, obenem pa zapisal (Pahor, str. 34–37.): »Sploh je bil Jazbec kaj zagonetna oseba.«

Uganke o Ernestu Jazbecu ostajajo

Pahor ga je vsaj posredno poznal, saj je bil z njegovim bratom, nadučiteljem Ludvikom, sošolec in kolega pri vojakih, od 1. julija 1944 pa je bil Pahor partizanski šolski nadzornik srednjeprimorskega okrožja. O Pahorjevih stikih z Ernestovim bratom Ludvikom je večkrat pisala njuna nečakinja Majda Jazbec, por. Maček. Glede Draga Pahorja prim. tudi geslo Pahor Drago, ki ga je napisala Lida Debelli (pozneje: Debeljak) Turk za Primorski slovenski biografski leksikon, 11. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1985, str. 555–557 (dalje: PSBL).

Uganke ostajajo, saj so vprašanja, zakaj so Jazbeca aretirali in kdaj ter kako je umrl, še brez dokončnega odgovora.

Vosovci na Goriškem so ga leta 1944 večkrat skušali umoriti

Ernest Jazbec je imel hude težave z različnimi oblastmi (Majda Jazbec, zlasti od str. 36 dalje). Iz goriškega bogoslovja so ga leta 1935 začasno izključili, ker je z vrat in sten semenišča odstranil vse zgolj italijanske napise, leta 1936 pa dokončno izključili zaradi anonimnih pisem nadškofu Margottiju.

Fašistična policija ga je nadzirala kot antifašista, slovanofila ter sodelavca duhovnika in politika Virgila Ščeka. 15. oktobra 1942 so ga aretirali v Komnu, nato je bil v goriškem zaporu od 19. novembra 1942 vse do prvih dni po kapitulaciji Italije 10. septembra 1943. Nekaj časa je bil v celici s pisateljem Francetom Bevkom.

Po prelomu z Osvobodilno fronto in s partizani, pri katerih je septembra 1943 zdržal le nekaj dni, so ga vosovci na Goriškem leta 1944 večkrat skušali umoriti. O tem je večkrat pisal Zdenko Zavadlav, na primer v članku Nerešena uganka o uboju v ulici Rossetti (Katoliški glas, 9. maj 1991, str. 4).

Prve dni julija 1944 so ga aretirali

Iz partizanskih obveščevalnih poročil izhaja, da ga je italijanska policija na zahtevo nemških oblasti prve dni julija 1944 aretirala skupno s tremi drugimi osumljenci, ki so jih esesovci nato zasliševali in 8. julija izpustili. O tem: Martin Brecelj, Anatomija političnega zločina, Trojni umor v Rossettijevi ulici med ugibanji in dejstvi, Mladika, Trst, 2016, str. 60–62 (dalje: Brecelj), in tam navedeni zapisi Zdenka Zavadlava ter številni dokumenti iz slovenskih in italijanskih arhivov. Snov iz te knjige je avtor pozneje predstavil tudi italijanski javnosti s krajšo, a posodobljeno knjigo v italijanščini (Martin Brecelj, Il triplice omicidio di Via Rossetti, Anatomia di un delitto politico nella Trieste occupata, Gaspari editore, Udine 2024).

Zaporniški osebni karton Ernesta Jazbeca iz taborišča Mauthausen. VIR: 1.1.26.3 / 1510785/ ITS Digital Archive, Arolsen Archives)

V kompoziciji za Mauthausen naj bi bilo 64 Slovencev

V zaporniški knjigi tržaških koronejskih zaporov se je njegovo ime pojavilo 14. oktobra 1944. Dobil je zaporniško številko 15.656 in zapisali so, da je doktor prava in na razpolago esesovcem. To pomeni, da so ga oni spravili v zapor in da so oni odločali o njegovi nadaljnji usodi. Manjši del zapornikov je bil namreč na razpolago vojaški policiji Feldgendarmerie, italijanskemu Inšpektoratu javne varnosti ali spet drugim ustanovam.

Dne 28. novembra so zabeležili Jazbečevo izročitev esesovcem; tega dne je krenil iz Trsta transport 239 zapornikov proti koncentracijskemu taborišču Mauthausen (prim. zaporniške knjige tržaških zaporov: Archivio di Stato di Trieste, Coroneo, Matricola, vol. 77 (dal 7. 7. al 27. 11. 1944) in Coroneo, Registro giornaliero matricola detenuti in entrata e uscita, n. 5 (dal 20. 11. 1944 al 8. 2. 1945).

Na poti so se jim pridružili še drugi zaporniki, kajti 30. novembra 1944 jih je po podatkih, ki jih je objavil France Filipič, tja dospelo 282. Zapornike so iz koronejskih zaporov odpeljali na tovornjakih proti tržaški železniški postaji med 3. in 4. uro zjutraj. Kompozicija tovornih vagonov se je ustavila v Gorici, nato v Bad Gasteinu.

V tej skupini naj bi bilo 64 Slovencev, od katerih naj bi jih preživelo le 16. Mnogi med njimi so bili žrtve »provale« oktobra in novembra 1944, ki je močno prizadela Osvobodilno fronto v Trstu (France Filipič, Slovenci v Mauthausnu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 486–49; dalje: Filipič). Med deportiranci pa so bili tudi trije znani protikomunisti: odvetnik Slavoj Slavik, domobranski policist Ivan Poljšak in odvetnik Ernest Jazbec. Ti trije se niso vrnili domov.

Podatki o Ernestu Jazbecu v Arolsen Archives

Kot lahko beremo v dokumentih, ki jih hranijo v Nemčiji v arhivu nekdanje poizvedovalne službe Mednarodnega Rdečega križa, ki se danes imenuje Arolsen Archives (Na podlagi mednarodnega sporazuma iz leta 2011 za arhiv v nemškem mestu Bad Arolsen, ki dokumentira 17.500.000 žrtev nacizma in povojnih beguncev, zdaj skrbi nemška država, vendar pod mednarodnim nadzorom. Od 21. maja 2019 ustanova nosi novo, angleško ime Arolsen Archives, International Center on Nazi Persecution; gl. www.arolsen-archives.org), je Ernest Jazbec dospel v taborišče Mauthausen 30. novembra 1944. Dobil je zaporniško številko 111.525. Vodili so ga kot italijanskega državljana, katoliške vere, pravnika, bivajočega v Trstu v Ul. Commerciale 3, samskega. Do 4. decembra je bil v karanteni, 5. decembra so ga poslali v zunanje taborišče Melk, kasneje pa v Ebensee, torej še eno podružnico Mauthausna, kjer je ostal do ameriške osvoboditve taborišča 6. maja 1945 (Arolsen Archives, Individuelle Unterlage des KZ Mauthausen, Jazbec Ernest, dok. 1.1.26.3/1510785. Dokumente mi je ustanova prijazno poslala 1. aprila 2019. Povzetek dokumentacije pa sem na podlagi prošnje, ki jo je na mojo pobudo podpisal Jazbečev brat Bernard, prejel od te ustanove, ki je medtem dvakrat zamenjala ime, že 27. maja 1986).

Podatki o Ernestu Jazbecu iz Bad Arolsena iz leta 1986, ko je arhiv še veljal za Mednarodno poizvedovalno službo Mednarodnega odbora Rdečega križa. VIR: Ivo Jevnikar

Jazbec je bil zaprt v Melku in Ebenseeju

Koncentracijsko taborišče pri mestecu Mauthausen, 25 km vzhodno od Linza v Zgornji Avstriji, je zaživelo avgusta 1938 s prihodom 300 internirancev iz Dachaua. Če ne upoštevamo uničevalnih taborišč (Vernichtungslager), je bil Mauthausen taborišče tretje, torej najstrožje stopnje (Lagerstufe III), za »nepoboljšljive« internirance, ki jim je bila namenjena smrt zaradi izredno trdega dela ob nezadostni prehrani, obleki in zdravstveni oskrbi.

Od maja 1940 so začeli odpirati njegove podružnice ali zunanja taborišča, v katerih pa naj bi delo ne bilo le sredstvo za uničevanje internirancev, temveč naj bi z njim zgolj zdravi interniranci koristili nemški oboroževalni in drugi industriji. Matica z upravnim vodstvom, registriranjem internirancev in drugimi službami je ostala Mauthausen, a zunanjih taborišč je imela toliko (na koncu skupno 49, tudi na obeh straneh predora na Ljubelju), da je bilo na primer novembra 1944 registriranih 74.000 internirancev, a v Mauthausnu jih je bilo 13.000, v podružnicah pa dobrih 60.000. Najhujša zunanja taborišča so bila Gusen I., II. in III., Ebensee ter Melk.

Tako v Melku kot v Ebenseeju, kjer je bil zaprt Jazbec, sta bili glavni opravili internirancev najprej kopanje orjaških rovov v pobočja okoliških hribov, da bi v njih, varno pred zavezniškimi letalskimi napadi, tekla dalje vojna industrijska proizvodnja, nato pa delo v tam urejenih tovarnah. Zaradi nečloveških delovnih razmer je bila umrljivost zelo visoka. O obeh taboriščih je bilo veliko napisanega, svoji spletni strani pa imata tudi muzeja v obeh krajih (www.melk-memorial.org in www.memorial-ebensee.at).

Nadaljevanje v: Ivo Jevnikar, Ernest Jazbec, Trst, Primorska, šolstvo, Zaveza [2]

Prispevek je poobjava iz revije Zaveza, št. 135, marec, 2025.

1/6