Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Ernest Jazbec, Trst, Primorska, šolstvo, Zaveza [1]

Zunanje taborišče v Melku v Spodnji Avstriji

Zunanje taborišče v Melku v Spodnji Avstriji so ustanovili 21. aprila 1944 v bivši vojašnici, njegovo kodno ime je bilo zaradi tamkajšnjega kremenjaka Quarz. V njem je v teku enega leta delalo 14.390 moških, tudi čisto mladih. Umrlo jih je skoraj 5.000. Zanje so uredili krematorij. Zaradi bližanja sovjetske vojske so začeli jetnike premeščati. Od 11. do 15. aprila 1945 so preselili kakih 7.500 internirancev delno v Mauthausen (najmlajše in oslabele), večino pa po Donavi z ladjami do Linza, nato peš v Ebensee.

Preseneča me podatek, ki ga je 25. januarja 2018 poslal muzej v Ebenseeju Urši Bajt, češ da je bila selitev v dneh od 14. do 21. marca 1945 (Majda Jazbec, str. 118).

Taborišče pri kraju Ebensee pri Salzburgu

Taborišče pri kraju Ebensee pri Salzburgu je prva skupina internirancev iz 100 km oddaljenega Mauthausna začela postavljati 18. novembra 1943. Njegovo kodno ime je bilo Zement. Ko je bilo taborišče postavljeno, je sledilo kopanje dveh orjaških sistemov (A in B) podzemskih rovov. Vanje bi morali preseliti središče nemške vojske za raketne raziskave. Izdelovali naj bi rakete A4, pri katerih je sodeloval Werner von Braun, medtem ko je vojno letalstvo razvijalo svoje »leteče bombe« V1 in V2. Dejansko so v sistem rovov A nastanili naftno čistilnico, v sistemu B pa je večji del površine zasedla tovarna letalskih in tankovskih motorjev ter druge vojaške opreme.

Interniranci so po zboru za apel morali delati od 6. do 12. in od 13. do 18. ure v vsakem vremenu, pozimi s temperaturo tudi 15 stopinj Celzija pod ničlo. Za kosilo so dobivali zelenjavno juho in 250 gramov kruha. Njihova povprečna telesna teža je znašala 34 kg. Na vsakih deset internirancev je bil en kapo, večinoma surov nemški navaden kriminalec. V taborišču je bil tudi manjši krematorij.

Jazbec se je zadnje tedne internacije znašel v peklu Ebenseeja

Ernest Jazbec se je torej zadnje tedne internacije znašel v peklu Ebenseeja, kjer se je do 6. maja 1945 zvrstilo skupno 27.864 internirancev, samo moških. Smrtnih žrtev je bilo kakih 8.200. Za 7.113 izmed njih poznamo imena, ker je nacistična birokracija natančno delala skoraj do konca. Kljub temu lahko v literaturi najdemo tudi dokaj različne številke.

Zelo podrobno študijo o taborišču Ebensee je leta 1989 na Dunaju izdal prof. Florian Freund. Če ni drugače navedeno, podatke o Ebenseeju povzemam po njem. Italijanska, delno dopolnjena izdaja s seznamom italijanskih žrtev, ki jo je za združenje bivših deportirancev ANED uredil Italo Tibaldi, nosi naslov KZ Zement Ebensee, Il campo di concentramento di Ebensee, »commando« di Mauthausen – e l'industria missilistica, zal. L'artigiana (Turin 1990; dalje: Freund).

Ko je ameriška vojska 6. maja 1945 osvobodila taborišče, je bilo v njem kakih 16.000 ljudi, od tega 6.000 bolnih. Nad 700 jih je umrlo po osvoboditvi. V urah med 5. majem, ko je nemško vodstvo – ne pa straža – zapustilo Ebensee, in 6. majem, ko so dospeli Američani, je bilo tudi več kot 50 žrtev divjega linča, ker so interniranci obračunavali s kapoji in domnevnimi esesovskimi sodelavci. Vsega skupaj naj bi v Ebenseeju umrlo 552 internirancev iz Italije. Slovencev naj bi tam umrlo 91.

Seznam »jugoslovanskih ujetnikov v koncentracijskem taborišču Ebensee«, z oznako »vsi izpuščeni«, sestavljen v angleščini 18. maja 1945. VIR: Izvleček s seznamov koncentracijskega taborišča Mauthausen, 1.1.26.1 / 1304525/ ITS Digital Archive, Arolsen Archives)

Jazbeca pristojne ustanove vodijo kot osvobojenega 6. maja 1945

Od 16. maja dalje so se vrstili odhodi bivših internirancev v domače kraje. Dne 18. maja naj bi odšli prvi Slovenci (Filipič, str. 20), 20. junija je odšlo 673 internirancev v Jugoslavijo, 266 pa v Grčijo, 21. junija v Italijo 361 Italijanov in 104 Judje (Freund, str. 443). Organizirano je zapustilo taborišče 12.423 bivših internirancev, kakih tisoč jih je takrat ležalo v raznih bolnišnicah, a še leta 1946 je bilo v Ebenseeju okoli 1.400 Poljakov in 350 Judov, ki niso hoteli nazaj v domače kraje.

Dr. Ernesta Jazbeca pristojne ustanove vodijo kot osvobojenega 6. maja 1945 (Prim. op. 13, Arolsen Archives, Individuelle Unterlage des KZ Mauthausen, Jazbec Ernest, dok. 1.1.26.3/1510785). Sorodniki so od njega prejeli pismo, da se vrača domov, ki pa se ni ohranilo. To omenjajo njegovi sorodniki, povedal pa mi je tudi njegov brat Bernard Jazbec spomladi 1986 na domu v Nabrežini. Da bi pismo dospelo že 2. maja, kot se kje navaja, ni možno, saj taborišče še ni bilo osvobojeno.

Zadnji dokument v nemških arhivih, ki ga omenja, je z 18. maja 1945

Ne najdemo ga ne na seznamih italijanskih žrtev Ebenseeja (Freund, str. 488–500. Tudi v skupinskem delu Il libro dei deportati, Vol. I, I deportati politici 1943-1945, Tomo 2, G-P, Mursia, Milan 2009, str. 1122, so njegovi podatki, vendar ne o smrti. Tržaško združenje bivših deportirancev ANED nima podatkov o Jazbecu, podatkov o njem ni niti v arhivih goriškega združenja ANED in goriške Vsedržavne zveze partizanov Italije ANPI; prim. elektronski pismi, ki mi ju je poslal 6. dec. 2019 in 8. jan. 2020 Franco Cecotti.) ne na splošnem seznamu, ki ga hranijo Arolsen Archives, ne na seznamu umrlih takoj po vojni, ki so pokopani v Ebenseeju (Prim. sporočilo, ki mi ga je poslal z elektronsko pošto Wolfgang Quatember za Zeitgeschichte Museum Ebensee. Tudi občina Ebensee nima o Jazbecu nobenega podatka; prim. elektronsko pismo, ki mi ga je 10. dec. 2019 poslala Lisa Neuhuber).

Še več: zadnji dokument v nemških arhivih, ki ga omenja, je seznam preživelih jugoslovanskih internirancev v Ebenseeju z dne 18. maja 1945 (Arolsen Archives, Auszug aus Listenmaterial des KZ Mauthausen, dok. 1.1.26.1/1304525).

Staršem Ernesta Jazbeca se je rodilo dvanajst otrok, devet jih je ostalo živih. Po vrnitvi iz begunstva med prvo svetovno vojno so se skupno fotografirali. Spredaj sedijo otroci Leopold, Meri in Bernard. V drugi vrsti so Katica, Jože, mati Ivana Kavčič Jazbec, oče Vincenc Jazbec, Nina in Ernest. Zadaj stojita Cene in Ludvik. VIR: Majda Jazbec Maček, Potujemo čakamo, Ljubljana, 2023, str. 5 in 10

Da je »umrl že po koncu vojne v nepojasnjenih okoliščinah«

Na italijansko pisanem seznamu, ki se je ohranil v zapuščini Romana Pahorja, ki je za Rdeči križ v Trstu po vojni poizvedoval tudi o usodi internirancev, pa najdemo Ernesta Jazbeca na seznamu 17 prebivalcev Primorja, ki so bili 25. in 26. maja 1945 živi v Ebenseeju (Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino in etnografijo (dalje: NŠK OZ), Zapuščina Romana Pahorja, šk. 3 (Rdeči križ za Trst in okolico), mapa A, ovoj 4; Seznami jetnikov in razne izjave).

Kljub temu na več mestih lahko prebiramo trditve, da je umrl v Ebenseeju, in to na različne datume. Drago Pahor je brez navedbe vira zapisal, da je tam umrl 22. maja 1945 (Pahor, str. 35).

Primorski slovenski biografski leksikon je verjetno po njem povzel isti datum, vendar z dodatkom, da je »umrl že po koncu vojne v nepojasnjenih okoliščinah« (Martin Jevnikar, Jazbec Ernest, PSBL, 7. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1981, str. 575–576).

Jože Vidic se je v knjigi Po sledovih črne roke izrecno navezal na Draga Pahorja, spet brez navedbe vira pa dodal, da »je zaradi izčrpanosti in bolezni umrl po koncu vojne, 22. maja 1945. leta« (Po sledovih črne roke, Dokumentarno-reportažni zapis, tretja, izpopolnjena izdaja, Založba Borec, Ljubljana 1982, str. 645).

Vrsta različnih in nezanesljivih podatkov o smrti

Dejansko je oče Ernesta Jazbeca dal leta 1946 postaviti nagrobnik za ženo, ki je umrla leta 1944, nanj pa je dal napisati še tri že umrle otroke, tako tudi Ernesta, in sicer z navedbo: »dr. Ernest Jazbec, roj.16. aprila 1913, umrl v Ebensee 22. maja 1945«. Ko je umrl še oče, so potomci nagrobnik zamenjali z novim in nanj napisali le oba starša. Ko je družina Jazbec v letih 2014–2016 znova obnavljala grobove, pa je bil postavljen še nov nagrobnik, pravzaprav sedanji kenotaf, samo za Ernesta. Na njem piše »Dr. Ernest Jazbec 1913–1945« brez točnega datuma in kraja smrti (Prim. elektronski pismi, ki mi ju je Majda Jazbec Maček poslala 3. okt. 2019 in 9. jan. 2020. Navedba o nagrobniku, ki naj bi bil v Ebenseeju (Brecelj, str. 62), je sad nesporazuma zaradi dvoumno napisanega podatka v dokumentaciji v NŠK OZ.).

France Filipič, ki je bil sam interniran v Ebenseeju, je na seznamu slovenskih zapornikov v svoji knjigi – brez navedbe vira – zapisal, da je tam umrl 16. maja (Filipič, str. 487. Ta datum očitno povzema tudi nepopolni in delno zgrešeni opis Ernesta Jazbeca na seznamu žrtev II. svetovne vojne, ki ga je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani (https://www.sistory.si/zrtve/?search=Ernest+Jazbec+1913). Spet drugje beremo, da je umrl 20. maja (NŠK OZ, Biografski arhiv, Jazbec Ernest).

So ga vaški aktivisti vrgli v eno izmed jam pri Temnici?

Med sorodniki se je razširilo prepričanje, da se je Jazbec skušal vrniti domov, a ga je na Krasu doletela nasilna smrt, sad revolucionarnega nasilja. Jazbečeva nečakinja Majda Jazbec Maček je zapisala, da je Jazbečeva najmlajša sestra Katarina, ki ni mogla preboleti njegove smrti, raziskovala njegovo izginotje. Dobila je informacijo, da so ga videli v Gorici (Majda Maček Jazbec, Dr. Ernesto Jazbec, razmnoženina v njeni samozaložbi, str. 28). »Nekdo iz Rihemberka – Branika, ki mu je Ernesto zaupal, je šel ponj v taborišče in ga vso pot spremljal. Ko sta prišla v Rihemberk, ga je predal drugim, ki so ga ubili in vrgli v kraško jamo. Po vojni se o tem ni nič govorilo. Bili smo ustrahovani.«

Podobno verzijo je zapisal Katarinin sin Branko Titl (Spomini nečakov, »Branko Titl, sin pokojne Katarine Titl«): »Glede izginotja pa mi je /mati/ povedala, da je Ernesto v začetku maja 1945 sporočil domačim, da se vrača iz Ebenseeja domov. Ker ga ni bilo domov in je preteklo že več tednov, so njegovi domači začeli poizvedovati, kje je. Ugotovili so, da je prispel v Gorico. Na poti iz Gorice proti domu – Svetemu – so ga vaški aktivisti v vasi Temnica likvidirali in ga vrgli v eno izmed jam v okolici vasi.«

Spomini sorodnikov o Ernestovem umoru na Krasu

Majda Jazbec Maček o sebi piše (Spomini nečakov, »Majda 1938 – Spomini«), da je bila sicer sedemletna deklica, vendar se spominja, da so maja 1945 prihajali k Jazbečevi »sestri Nini znani in neznani ljudje in spraševali, če kaj ve o Ernestu. Videla sem jih na borjaču in so Nino spraševali po dokumentih. V tistem času smo bolj malo govorili, a vseeno sem slišala, da je nekdo povedal odločitev odločujočih: 'Kr tja v jamo ga vrzite!'«

In še njen zapis (Spomini nečakov, »Jazbec Marta, roj. leta 1940 v Svetem, mi je pripovedovala.«) o sestri Marti, ki da je od prijateljice Tilke Forčič, žene nekdanjega tigrovca, a pozneje tudi oznovca Justa Godniča, zvedela »tudi stvari, o katerih se prej ni govorilo. Tako je povedala, da je maja 1945 prišlo v Sveto vprašanje, kaj naj naredijo z Ernestom? Odgovor je bil, mi ga ne rabimo, dajte ga, kamor hočete. (Povedala je celo ime vodilnega.).«

»Po vrnitvi iz nemškega taborišča je prišel do Gorice in izginil za vedno.«

Tudi Miroslava Cencič je v svoji študiji Primorska sredina v primežu bratomorne vojne napisala (Ljubljana 2011, str. 377): »Po vrnitvi iz nemškega taborišča je prišel do Gorice in izginil za vedno.«

Da so slovenski komunistično usmerjeni interniranci po osvoboditvi taborišč umorili kakega idejnega nasprotnika, je znano. Da so iz Dachaua prisilno prepeljali v Ljubljano celo skupino sotrpinov in jo postavili pred sodišče, ki je izreklo več smrtnih kazni, je tudi znano.

V zunanjem taborišču Dachaua Allachu so poslali v smrt obveščevalca Alberta (Berta) Ilovarja; iz Dachaua prisilno prepeljani antikomunisti so se znašli na »božičnem procesu« v Ljubljani.

Preseneča pisanje strogo protikomunističnega tednika Slovenske demokratske zveze Demokracija, ki ob smrti Jazbečevega očeta Vincenca, »odličnega kraškega moža«, v članku 28. oktobra 1949 sploh ne namiguje na sum o krivdi komunistov (Smrt uglednega moža, Demokracija, 28. okt. 1949, str. 4): »V svojem delapolnem življenju je pokojni moral pretrpeti mnogo težkih preizkušenj. Ena najtežjih je bila gotovo smrt sina dr. Ernesta, ki je zginil v nacističnem taborišču.«

Zakaj ga ni na seznamih preživelih ali repatriranih?

Iz slovenskih arhivskih dokumentov se da sklepati, da Jazbec po osvoboditvi taborišča ni bil prepeljan v Slovenijo, saj je Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev natančno popisoval povratnike. Točneje povedano: v raznih popisih o taboriščnikih, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, njegovega imena začuda ni ne med mrtvimi ne med preživelimi.

Na mojo prošnjo je Polona Trobec Mlakar iz Arhiva Republike Slovenije, ki se ji za to zahvaljujem, pregledala gradivo iz zbirk Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev Ljubljana (SI AS 1822), Okupatorjevi zapori in taborišča (SI AS 1769) in drugih fondov. Dne 16. aprila 2019 je sestavila odgovor na mojo prošnjo, ki ga je podpisal takratni namestnik direktorja Arhiva Andrej Nared. V njem med drugim piše: »Na podlagi Vaše zadnje elektronske pošte smo v Arhivu RS pregledali tudi gradivo v zbirki SI AS 1769, Okupatorjevi zapori in taborišča, kjer se nahajata Seznam Slovencev, ki so bili okoli 5. maja 1945 živi in zdravi v taborišču Mauthausen in niso označeni v taboriščnih knjigah (popisna enota 230), ter Seznam v Koncentracijskem taborišču Mauthausen umrlih Jugoslovanov (popisna enota 169), na nobenem nismo našli navedenega Ernesta Jazbeca, rojenega 1913. Prav tako smo pregledali tudi popisno enoto 366 v fondu SI AS 1810, Okrajni narodnoosvobodilni odbor Komen, kjer se nahaja seznam umrlih z Goriške v koncentracijskih taboriščih Dachau, Ebensee, Weimar – Buchenwald, a tudi tu nismo naleteli na Ernesta Jazbeca.«

Kenotaf na pokopališču v Svetem, ki so ga sorodniki pred kakim desetletjem posvetili pogrešanemu dr. Ernestu Jazbecu. VIR: Ivo Jevnikar

Se je, in kako se je vrnil do Gorice?

Tudi dolgoletna raziskovalka vojnih in povojnih žrtev na Goriškem Nataša Nemec ni našla podatkov o njegovi smrti (več pogovorov, nazadnje 6. januarja 2025 v Biljah in 17. januarja 2025 po telefonu).

Njegov osebni dosje, ki ga je vodila Uprava državne varnosti in je nosil oznako 2576, pa je obsegal le 11 strani in je bil uničen. V Centralni aktivni evidenci, ki jo je v Sloveniji po vojni do konca režima vodila Služba državne varnosti in je bila nekaj časa dostopna na spletu www.udba.net, pa je imel Jazbec dva zapisa – z napakami: enega kot Ernesto, drugega kot Ernst. V prvem piše, da živi v Trstu, v drugem, da je emigrant ... V različnih drugih fondih, ki ga omenjajo, njegova povojna usoda ni zabeležena. Za podatke se zahvaljujem Tadeju Cankarju iz ARS, s katerim sem marca in aprila 2019 izmenjal več elektronskih pisem o Jazbecu.

Ostaja možnost, da se je v domače kraje vrnil z lastnimi sredstvi ali pa da se je pridružil transportom Italijanov ter dospel do Gorice, kot so slišali pripovedovati sorodniki.

Konec v: Ivo Jevnikar, Ernest Jazbec, Trst, Primorska, šolstvo, Zaveza [3]

1/4