Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Ernest Jazbec, Trst, Primorska, šolstvo, Zaveza [2]

Kot Ernesta Jazbeca so Nemci zaprli tudi Karla Živca

Čisto na kratko naj omenim še usodo Karla Živca, rojenega 22. oktobra 1913 v Trstu, a primorskega emigranta v Ljubljani, ki je po kapitulaciji Italije pod imenom prof. Žiberna skupaj z Ernestom Jazbecem kar na svojo roko na Tržaškem ustanavljal slovenske šole (Pahor, str. 34–35; Geržinič, str. 171).

Živica so aretirali precej pozneje kot Jazbeca, in sicer 10. januarja 1945. S transportom iz Trsta je 28. februarja 1945 dospel v koncentracijsko taborišče Dachau in dobil številko 142.387. Vodili so ga kot slovenskega(!) državljana, oženjenega z Johano Slapar in očeta dveh otrok. Tudi on je umrl po osvoboditvi taborišča, vendar v tamkajšnji bolnišnici, 8. maja 1945. Od arhiva v Arolsenu sem prejel dokumente o njem 11. aprila 2019. Vzrok smrti ni naveden, Drago Pahor je zapisal, da je umrl zaradi tifusa (str. 35).

Sočasni partizanski viri so sicer pisali, da so njega in Svetozarja Princa februarja 1945 umorili vosovci, ker da je z Jazbecem organiziral slovenske šole in pevske zbore, ki so nastopali po radiu za domobransko propagando. Takrat je bil v resnici že v zaporu, Princa pa so dejansko umorili (Martin Brecelj, Anatomija političnega zločina, Mladika, Trst, 2016, str. 100).

O vzroku za nemško aretacijo Karla Živca

O vzroku za nemško aretacijo Karla Živca v tistem času lahko samo domnevamo, kot lahko domnevamo tudi o vzroku za aretacijo Ernesta Jazbeca. Drago Pahor, ki je menda prvi pisal o Jazbečevi aretaciji zaradi sodelovanja v obveščevalni mreži Vladimirja Vauhnika in Anteja Anića, ki jo je v Trstu vodil Jože Golec - Jojo, je utemeljil to domnevo le s časovnim sovpadanjem njegove aretacije z aretacijami več Golčevih sodelavcev (Pahor, str. 35): »Čas Jazbečeve aretacije potrjuje domnevo, da je bil agent angleške obveščevalne službe.«

(Za delo Jožeta Golca gl.: Ivo Jevnikar, Obveščevalec Jože Golec in pričevanja o njegovi smrti 4. aprila 1945 v tržaški Rižarni, Leto 1945 – 70 let potem, Državni svet Republike Slovenije in Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2017, str. 172–186, žal z mojo napako, da so Jazbeca poslali v Dachau, pa še z napačnim datumom (str. 181).

Aretacije zaradi obveščevalne mreže Vladimirja Vauhnika

Za Pahorjem je trditev ponovilo več avtorjev. A takrat je bilo aretacij v vseh mogočih okoljih zelo veliko. Pravih agentov, ki so delali z Golcem, je bilo zelo malo, velik pa je bil krog njegovih občasnih sodelavcev, ki so mu posredovali informacije, ali zgolj znancev. Ko so se nacisti odločili, da uničijo njegovo skupino, v kateri so tako in tako imeli infiltriranega protiobveščevalnega agenta, ki je očitno spoznal pomembnejše zveze, so pozaprli veliko ljudi, tudi takih, ki so imeli z Golcem le bežne stike. Nekatere so umorili, druge poslali v taborišča. Posebno tragična je bila usoda družine, pri kateri je Golec živel v Trstu: Matija Šibenik, njegova žena Frančiška Lenarčič Šibenik in njuna hčerka Matilda Šibenik Razboršek so zgoreli v tržaški Rižarni, njunega sina oz. njenega brata Jožeta Šibenika so poslali v Buchenwald, Matildinega sinčka Andreja Razborška pa v tržaško zavetišče za brezdomce.

»Povsem ločena je zadeva dr. Jazbeca, ki bo verjetno izpuščen.«

Samo v Mauthausen, da se ne omenijo druga taborišča, so bili izmed Golčevih znancev in pogojno sodelavcev Vauhnikove mreže poslani še, kot rečeno, že omenjena Slavoj Slavik in Ivan Poljšak, in sicer istega dne kot Jazbec, precej pozneje, 2. februarja 1945, ker sta bila aretirana v srednji Italiji, duhovnik Anton (Tone) Duhovnik in častnik Rudolf Pogačar, iz Ljubljane pa vsaj še inž. Jože Sodja ter Ciril Belšak, Vicko Dadić, Franc Fradel in Ante Gasparini.

Zanimiva pa je informacija, ki so jo pri Nemcih pridobili Golčevi prijatelji, ki so intervenirali za aretirance in zvedeli, da nekaterih ne bodo izpustili, ker so jim dokazali obveščevalno delo za zahodne zaveznike, dodali pa so: »Povsem ločena je zadeva dr. Jazbeca, ki bo verjetno izpuščen.« (Dr. Albin Šmajd, Slovenska ljudska stranka – povezave in nasprotja, 1918–1946, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2024, str. 419. V tem, že drugem obsežnem zborniku dokumentov iz Šmajdovega arhiva je na str. 1.272 tudi Jazbečev življenjepis s fotografijo.)

Je Jazbec sodeloval z Golcem?

To sicer še ne pomeni, da se niso zveze pokazale v teku preiskave. Kakšne informacije bi lahko posredoval Golcu Jazbec, ki je ustanavljal slovenske šole? Golca so zanimala minska polja v Tržaškem zalivu, namestitev vojaških enot, sedeži ustanov in bivališča vidnih okupatorjevih predstavnikov, vojna industrija, premiki čet in blaga ipd.

Mogoče je Jazbec tudi kaj takega posredoval, da pa je bil njegov agent, bi težko verjel. K temu me nagiba tudi dejstvo, da mi ga preživeli pripadniki niso navajali med člani skupine.

Na izrecno vprašanje, ali je bil Jazbec član skupine, mi je na primer duhovnik Peter Šorli, ki je bil član skupine in zato poslan v Dachau, povedal, da je Jazbeca poznal že od prej in ga je tudi srečal v tržaškem zaporu. Ali je bil član skupine, ne bi vedel. Lahko bi bil, ker so ga zasliševali v istem času kot Golčeve sodelavce, vendar o obveščevalnih zadevah nista nikoli govorila (pogovor s Petrom Šorlijem v Trstu 22. novembra 1980). Šorli je menil, da se Jazbec ukvarja s šolstvom in ima svojo organizacijo (pogovor s Petrom Šorlijem v Trstu 24. februarja 1984).

Delo za šolstvo je bilo zelo nevarna stvar

Ali je bilo morda delo za slovensko šolstvo vzrok za aretacijo? Znan je zapis prof. Alojzija Geržiniča o Jazbecu in Živcu (Geržinič, str. 171–172): »Skoro gotovo sta pripadala četnikom. Jazbec je deloval pridno in odločno, a premalo previdno in preveč ukazovalno. Ljudje so bili nezaupni, ker niso vedeli, kdo stoji za njim. Končno so ga Nemci odvedli v internacijo. Enaka usoda je zadela tudi Živca. Škoda je bilo, da nista bila domenjena z domobranci (SNVZ). Ti so poskušali šolsko vprašanje reševati dogovorno z Nemci.«

Msgr. Jakob Ukmar in duhovnik Matija Škabar sta Geržiniča svarila, češ da Jazbečev primer dokazuje, da je delo za šolstvo zelo nevarna stvar (Geržinič, str. 187). Ko pa je po aretaciji Karla Živca Geržinič predlagal poveljniku SNVZ polkovniku Antonu Kokalju, da bi posredoval zanj pri Nemcih, je slednji to odbil (Geržinič, str. 200).

Vloga Slavka Zoviča v Trstu

Istrski hrvaški javni delavec, duhovnik Božo Milanović je v spominih, ki so v celoviti izdaji izšli šele leta 1996 (Istra u 20. stoljeću, Zabilješke i razmišljanja o proživljenom vremenu, 2. knjiga, Rat in oslobođenje, Josip Turčinović d.o.o., Pazin, 1996, str. 109–110), Jazbečevo aretacijo pripisal sklepu Nemcev, da uničijo skupino mladih istrskih Hrvatov in Slovencev, ki da so hoteli v Trstu nastopati, zlasti s propagando, proti partizanom, vendar brez nemške vednosti oz. dovoljenja, česar da Nemci niso dopuščali. Partizani so skupino izsledili in začeli napadati, zlasti Ernesta Jazbeca, ki ga je Milanović označil kot slovenskega katoliškega študenta. Skupina naj bi sklenila, da komunistom vrne milo za drago. Žrtve te borbe, piše Milanović, naj bi bili tudi Stanko Vuk, njegova žena Danica in Drago Zajc, za katere domneva, da jih je ubil kdo iz omenjene protikomunistične skupine. Nemci naj bi kasneje člane skupine aretirali in konec junija 1944 poslali v taborišča. Tam so umrli Slavko Vitasović, Slavoj Slavik in Ernest Jazbec. O članu skupine Slavku Zoviču, o katerem pravi, da je bil sin Hrvata in Slovenke ter da je zelo odločno in drzno delal proti komunizmu med Slovenci v Trstu, a je bil tudi v nemški službi, piše, da so ga komunisti zaprli, vendar je pobegnil. Pozneje so ga ugrabili na tržaški ulici, odgnali v Ljubljano, obsodili na smrt in baje polili z bencinom ter živega zažgali.

No, vse te trditve, začenši z datumi, kot je lahko ugotoviti, niso zanesljive, a jih navajam kot še eno razlago za Jazbečevo aretacijo, zlasti zato, ker se njegovo ime zadnje čase veliko povezuje ravno z Zovičem, ki je bil prej pri VOS-u, nato pa je omogočil velik vdor Nemcev (»provalo«) v partizansko gibanje v Trstu ter postal član četniške Državne obveščevalne službe (DOS).

O njem veliko pišeta Patrick Karlsen in Ravel Kodrič v tržaški reviji Qualestoria (2019, št. 1, str. 94–176), Kodrič tudi v knjigi Dizionario della Resistenza alla frontiera alto-adriatica, 1941/1945 (ur. Patrick Karlsen, Gaspari editore, Udine, 2022, str. 35–36).

Zoviča je Ozna ugrabila v Trstu

V zgodovinopisju velja Slavko Zovič kot mož, ki je povzročil aretacije več kot 300 aktivistov OF in vosovcev (Ljuba Dornik Šubelj, Ozna in prevzem oblasti 1944–46, Modrijan in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2013, str. 59).

Znan je dolg zapisnik njegovega zaslišanja z datumom 3. marca 1946 (SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, t. e. 950, DOS, Izpoved Slavka Zoviča), v katerem je podrobno pripovedoval o DOS-u v Sloveniji in na Primorskem ter o svojem zadržanju, vendar je več podatkov nepopolnih in protislovnih. Na začetku pravi, da je DOS zaživel v Trstu decembra 1943 z nastopom Ernesta Jazbeca in Karla Živca, njegovo delovanje pa naj bi se končalo z aretacijami oktobra 1944. V nadaljevanju pa ni podatkov o obveščevalnem delu Jazbeca in Živca, če izvzamemo trditev, da sta napisala nekaj poročil. Zovič razlikuje med DOS-om (tajna služba), četniki (vojska) in modro gardo (četniško politično gibanje) in v glavnini zaslišanja Jazbecu pripisuje pripadnost temu gibanju. V okviru modre garde naj bi po kapitulaciji Italije nastal Nacionalni odbor za Primorsko. V njegovem odboru za Trst naj bi bila Jazbec in Živic odgovorna za propagando. Ko našteva obveščevalce DOS-a, ki so bili v stiku z angleško obveščevalno službo, Zovič Jazbeca ne navaja, o sebi pa pove, da je po nalogu nadrejenih veliko sodeloval z Jožetom Golcem.

Zoviča so po vojni res ugrabili v Trstu. Razširili so glas, da so ga ubili, dejansko pa je bil 9 let zaprt v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in na Igu. Veliko je pretrpel. Srečanja z njim v zaporu so opisali kasnejši škof Stanislav Lenič in drugi sozaporniki (Tamara Griesser Pečar, Stanislav Lenič. Življenjepis iz zapora, Mohorjeva založba, Celovec – Ljubljana – Dunaj, 1997, str. 218, 310, 314), zlasti ekonomist Ljubo Sirc. Njemu je povedal, da ga je na ulici v Trstu s pomočniki ugrabil znani oznovski, pozneje udbovski častnik Veri Winkler.

Ljubo Sirc o Slavku Zoviču

Ko so Zoviča izpustili, je že imel raka na črevesju. Umrl je 21. marca 1979 (pogovor s sorodniki v Ljubljani 14. okt. 1999), pokopan je na Žalah v Ljubljani, vendar na grobu ni njegovega imena, saj je medtem grob prešel v druge roke.

Ljubo Sirc je v prvi izdaji spominov Nesmisel in smisel (Pika Print Limited, London 1968, str. 132) Zoviča poimenoval Slavec. V angleški izdaji ga je navedel kot Slavka Zoviča (Ljubo Sirc, Between Hitler & Tito, Nazi Occupation and Communist Oppression, André Deutsch Limited, London, 1989, str. 157), v zadnji slovenski izdaji je spet samo Slavec, v kazalu povrhu pomešan s podobnimi soimenjaki (Ljubo Sirc, Dolgo življenje po smrti obsodbi, Nova obzorja, Ljubljana, 2010, str. 347). Jernej Vidmar pa je v dosjeju Verija Winklerja v nekdanjem arhivu Udbe našel podatek, do so Zoviča ugrabili v stanovanju v Ul. Salita di Gretta v Trstu člani Winklerjeve skupine Albert Dovgan - Vinko, Leopold Furlan - Dečko, Albert Gruden - Blisk in Nevo Pahor (prim.: Jernej Vidmar, Člani Winklerjeve operativne skupine v Trstu, Mladika, 2020, št. 2–3, str. 32).

Študijsko srečanje o Ernestu Jazbecu v Gorici 25. oktobra 2019. FOTO: Andrej Jazbec

Verjetno bo nekoč prišla na dan tudi resnica o Ernestu Jazbecu

Zanimivo je, da je postala Služba državne varnosti nanj spet pozorna dolgo po odsluženi zaporni kazni, saj je avgusta 1974 uvedla »predhodno obdelavo KALAR«. O njem je zapisala: »Zovič Slavko je med vojno pripadal četniškim formacijam, ob koncu vojne pa je bil agent angleške obveščevalne službe. Takoj po vojni je bil aretiran in angažiran za sodelavca. Kot sodelavec ni bil iskren. Novejši podatki utemeljujejo sum, da je angleška obveščevalna služba obnovila kontakt z njim.« Sum naj bi potrdili ali ovrgli »vir Ajdovec«, »sodelavske pozicije«, prisluškovanje in pregledovanje pošte (Roman Leljak, Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča, Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine, Radenci, 2015, str. 204–205).

»Krog se je zavrtel znova,« je o sorodnih postopkih nekoč zapisala Jerca Vodušek Starič (Slovenski špijoni in SOE 1938–1942, samozaložba, Ljubljana. 2002, str. 418).

Vrtijo pa se tudi božji mlini in verjetno bo nekoč prišla na dan tudi resnica o dejanjih in smrti Ernesta Jazbeca.