Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izdal knjigo Edvard Kocbek. Zbrano delo, 11. knjiga, 1. del. Zgodnji mladostni esejistični spisi.

Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v »bližini oltarja«, je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in esejistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924–1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931–1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s krščanskim eksistencializmom in personalizmom.

V tej knjigi je zbrana Kocbekova dijaška, študentska in zrela mladostna esejistika. Obsega šestdeset besedil. Prvo skupino tvorijo tista, ki jih je objavil v rokopisnem glasilu Lipica, ki so ga pisali mariborski bogoslovci vse od leta 1861, še v Slomškovem času. Sledi zgodnja esejistika iz številnih glasil: Stražnji ognji, Križ na gori, Križ, Socialna misel, Rast, Dijaški koledar, Pravica, časnik Slovenec idr. Leta 1932 se je pridružil Domu in svetu, kateremu je do kriznega obdobja 1937 prispeval petnajst zvečine zrelih in obsežnih esejev.

Edvard Kocbek: Esejistika 1938–1957

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izdal knjigo Edvard Kocbek. Zbrano delo, 11. knjiga, 2. del. Esejistika 1938–1957. Knjiga predstavi Kocbekovo esejistično ustvarjalnost iz obdobja pred vojno (1938–1941) in tistega iz najtrših let njegovega povojnega političnega pogreza (1954–1957).

Esejistika iz zadnjih predvojnih let se izkazuje s personalističnimi članki in eseji, ki se bogato razrastejo v reviji Dejanje. Revija je povezala pristaše krščanskosocialističnega gibanja, iz nje prinaša prvi del knjige 29 zrelih esejističnih besedil od 1938 do 1941, ne objavljamo pa tistih nekaj, ki jih je avtor sam vključil v svoje knjižne izbore in so že uvrščena v prejšnje knjige Zbranega dela. Po objavi Tovarišije, prvega dela vojnega dnevnika (1947), predvsem pa po zbirki novel Strah in pogum (1952) je partijski ekskluzivizem zatrl še zadnje ostanke nazorskega pluralizma in Kocbek je moral v notranji eksil in družbeno izolacijo. Objavljal je lahko le anonimno in psevdonimno v duhovniški reviji Nova pot. V na prvi pogled skromno zastavljeni stalni rubriki Svet in duh se je pogumno spustil v sistematično predstavljanje evropske krščanske filozofije, publicistike in verske prakse. Izmed tistega, s čimer se je ukvarjal sam in kar je sam duhovno spremljal, je izbiral tisto, kar se mu je zdelo splošno zanimivo.

Po številu in obsegu besedil je ta del veliko obsežnejši (80 besedil), čeprav vključuje le esejistiko iz kratkega obdobja 1955–1957.

Zbrano delo Edvarda Kocbeka pripravlja Mihael Glavan.

Božo Vodušek, Zbrano delo, 3. knjiga

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izdal knjigo Božo Vodušek. Zbrano delo, 3. knjiga. Duhovnoidejna in politična publicistika / Jezikoslovni spisi / Korespondenca.

Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori. V njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije.

V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.

Na tej podlagi je zagovarjal govorjeni oz. občevalni jezik Trubarja kot temelj slovenščine, medtem ko so slovničarji 19. stoletja vzgojili knjižni jezik, ki je nastajal politično, v duhu panslovanstva, na osnovi purizma in arhaičnega kmetskega jezika. S tega vidika je po vojni kritiziral slovenski pravopis iz leta 1950, pa tudi usmeritev odrskega govora in nesmiselno vztrajanje pri historični izreki na podlagi historične pisave.

V 50. letih je Vodušek pripravljal disertacijo o glasovno motiviranih besedah (onomatopejah), ki je ni dokončal, delne objave ključnih dognanj (v nemščini in angleščini v reviji Linguistica) pa so jezikoslovcem še danes malo znane. S praktičnim delom v leksikologiji na Inštitutu za slovenski jezik SAZU (pripravil je podlage za nastanek poznejšega Slovarja slovenskega knjižnega jezika) je postal tudi pionir sodobnega enojezičnega slovaropisja pri nas.
Zbrano delo Boža Voduška pripravlja Drago Bajt.

Gregor Pobežin: Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo

Inštitut za kulturno zgodovino je izdal knjigo Gregorja Pobežina Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo. Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah.

Rimsko zgodovinopisje se za razliko od grškega ni razvilo iz znanstvenega kriticizma, pač pa iz občega tradicionalizma, čigar spominske prakse so premoščale vrzel med zasebnim in javnim življenjem. Zato ni presenetljivo, da se je rimsko zgodovinopisje v svoji izvirni fazi (analistiki) uveljavilo kot senatorska literarna disciplina. Čeprav na prvi pogled deluje kroniško, je analistično zgodovinopisje tudi politično in državotvorno. Salustij je zgodovinopisje osamosvojil tako v političnem kakor tudi v literarnem smislu, kar so mu priznavali že v Rimu. Vendar pa je v svojih monografijah še vedno zastopal ideološko pozicijo, da je tudi zgodovinopisje stvar državotvorne drže: njegova trditev, da je »lepo z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist je vse prej kakor nekoristno«, je testament tega trdovratnega prepričanja. Vendar pa je dal Salustij rimskemu zgodovinopisju nove smernice in njegovo državotvorno držo zaprl v (nov) moralni okvir. S svojimi globoko filozofskimi prologi, ki jim je tako rekoč podredil celotno zgodovinsko pripoved, ga je preusmeril na področje filozofske proze, ki se spogleduje z literaturo in politiko.

Jožica Škofic: Krajevni govor Krope

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je izdal knjigo Jožice Škofic Krajevni govor Krope.

Monografija je dialektološka predstavitev krajevnega govora Krope, ki je točka T202 Slovenskega lingvističnega atlasa. Delo je zgrajeno iz več poglavij: uvodnemu delu z zemljepisno-upravno in družbenozgodovinsko predstavitvijo Krope ter raziskovalnih metod in informantov sledi slovnični opis krajevnega govora. Na glasovni ravnini dajejo značilen slušni vtis kroparskemu govoru zlasti fonetične lastnosti dolgih naglašenih sprednjih samoglasnikov in a-jevsko barvanje polglasnika ob uvularnem zvočniku /ʀ/ (za ta govor je značilno pogrkovanje) ter dejstvo, da govor ne pozna švapanja. Oblikoslovne značilnosti kroparski govor trdno umeščajo v gorenjsko narečje: polnopomenske besedne vrste so v monografiji opredeljene tako s svojim pomenom kot skladenjsko vlogo, slovnične besedne vrste pa predvsem s slovničnimi razmerji, ki se z njimi izražajo. Sinhroni predstavitvi pregibnostnih vzorcev samostalnika, pridevnika in glagola sledi še njihovo diahrono pojasnilo. Slovnični opis kroparskega krajevnega govora je ponazorjen z narečnimi besedili kroparskih informantov, monografijo pa zaokroža poglavje o zapisu kroparskega krajevnega govora v literarnem delu.

Občinska stavba v Novi Gorici

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta je v zbirki Umetnine v žepu (17) izdal knjigo Občinska stavba v Novi Gorici. Avtorici žepnice o občinski palači v Novi Gorici sta dr. Alenka Di Battista, zaposlena na novogoriški enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, in dr. Katarina Mohar, docentka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, obe pa sta sodelavki Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.

Alenka Di Battista je poznavalka modernistične arhitekture na Slovenskem, Katarina Mohar pa preučuje opremo javnih zgradb 20. stoletja. Knjižica, ki sta jo avtorici pripravili v okviru projekta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru. Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti (L6–8262), seznanja bralca z velikopotezno zasnovo novega primorskega mesta, ki naj »sije preko meje«, kakor se je izrazil arhitekt Edvard Ravnikar.

Avtor načrtov za novogoriško občinsko palačo, arhitekt Vinko Glanz, in slikar Slavko Pengov, ki so mu zaupali poslikavo ene od dvoran, sta bila pred drugo vojno in tudi po letu 1945 med najbolj zaželenimi izvajalci državnih naročil. Občinska palača v Novi Gorici je skupaj z opremo vrhunski umetnostni spomenik, velja za ponos mladega mesta in priča o vznemirljivem obdobju slovenske preteklosti.