Zapri
Iskanje

Evangeljsko oznanilo v sekularizacijski preizkušnji

Za vas piše:
Andrea Gagliarducci
Objava: 16. 10. 2021 / 06:30
Oznake: Cerkev, Družba, Škof
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.10.2021 / 13:05
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Evangeljsko oznanilo v sekularizacijski preizkušnji

Evangeljsko oznanilo v sekularizacijski preizkušnji
Nadškof Stanislav Zore se je za spletni portal www.cristosperanzaeuropa.it pogovarjal z uglednim vatikanistom Andreo Gagliarduccijem FOTO: Tatjana Splichal
»Kristus, upanje Evrope« je naslov publikacije (založba Edizioni Città Nuova), ki pripoveduje zgodbo o 50-letnici Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), povezave, ki je nastala kot sad drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Po koncilu so predsedniki trinajstih škofovskih konferenc sprožili pobudo o sodelovanju, ki se je uresničila z uradno ustanovitvijo CCEE marca 1971 in z odobritvijo vatikanske Kongregacije za škofe. Danes CCEE vključuje triintrideset evropskih škofovskih konferenc, ki jih zastopajo njihovi predsedniki, člani pa so tudi nekateri drugi (nad)škofje. Od 26. septembra letos je predsednik sveta nadškof v Vilni Gintaras Linas Grušas, predsednik Litovske škofovske konference. Zgodba CCEE je tesno povezana tudi s Slovenci, saj je bil prvi generalni tajnik sveta poznejši ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Slovensko škofovsko konferenco v CCEE predstavlja nadškof Stanislav Zore in prav pogovor z njim je bil med prvimi konec septembra objavljen na spletnem portalu, ki ga je avtor knjige Kristus, upanje Evrope, publicist Andrea Gagliarducci, vzpostavil kot spremljevalni projekt ob polstoletnem jubileju CCEE (www.cristosperanzaeuropa.it). Kakšen je torej skozi intervju z uglednim vatikanistom evropski pogled nadškofa Zoreta?

Tema evangelizacije je bila od samega začetka vedno v središču srečanj evropskih škofov. Ali je danes treba Evropo znova evangelizirati ali okrepiti vero? 

Prebivalci sodobne Evrope morajo znova odkriti svoje krščanske korenine, iz katerih je naša celina zrasla in se izoblikovala zadnjih 2000 let, in sicer v obliki in vsebinah, ki jih poznamo dandanes. Te predstavljajo prazniki, slovesnosti, običaji in navade, izročila, jezik in način razmišljanja – to, kar danes lahko označimo kot prava istovetnost Evrope. Okrepitev vere mora zato potekati istočasno z novo evangelizacijo, ko z novo govorico spregovorimo o lastni zgodovini.

Prebivalci sodobne Evrope morajo znova odkriti svoje krščanske korenine.

Katere so največje težave, s katerimi se srečuje vaše cerkveno občestvo v vaši deželi? Kako premagujete te težave? 

Slovenska družba je po 30 letih neodvisnosti od Jugoslavije začela jemati vero kot normalno stvar in neločljivi del vsakdanjega življenja. Obstajajo še številna odprta vprašanja v odnosih med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji, kljub temu opažamo izboljšanje odnosov. Kot v večini držav zahodnega sveta se tudi v Sloveniji soočamo z upadom duhovnih poklicev, zakramentalne prakse vernikov in staranjem prebivalstva, ki prinaša različne demografske izzive. Sicer je Cerkev v Sloveniji zelo dejavna na karitativnem področju, kjer je z več kot 11.000 prostovoljci na vsem območju stvarno znamenje evangeljske ljubezni. Mnogi mladi se odločajo za sodelovanje v življenju župnije, prav tako obstajajo številne pobude, da bi verniki na novo odkrili in živeli pristno vero.

Cerkev v Sloveniji je zelo dejavna na karitativnem področju.

Po 50 letih Sveta evropskih škofovskih konferenc imamo Evropo, ki diha z obema kriloma pljuč, vzhodnim in zahodnim. Kateri so izzivi za dialog med Vzhodom in Zahodom? Kaj je dala Cerkev Vzhodne Evrope Zahodni Evropi in obrnjeno? 

Slovenija je zaradi svojega zemljepisnega položaja naravni most med vzhodom in zahodom, severom in jugom Evrope, edina dežela, ki meji na vse štiri jezikovne družine: slovansko, romansko, germansko in uralsko. V svoji zgodovini se je Cerkev v Sloveniji soočala z mnogimi izzivi, zato je dozorela sposobnost za dialog in spoprijemanje z drugačnimi stvarnostmi. Cerkev v Vzhodni Evropi je dolgo obdobje doživljala zatiranje v času komunističnih diktatur, tako razvila na svoj način globljo osebno vero, ki morda manjka Zahodu, ki je bolj svoboden in materialno bolj razvit. Zahod po drugi strani lahko ponudi Vzhodu orodja, da živi vero bolj zavestno in z večjim samospoštovanjem.

Slovenija je zaradi svojega zemljepisnega položaja naravni most med vzhodom in zahodom, severom in jugom Evrope.

Pogosto se govori o prefinjenem preganjanju kristjanov v Evropi, o tem pričajo mnoga poročila – mislim na /dunajski/ Observatorij za spremljanje nestrpnosti in diskriminacije proti kristjanom v Evropi. Kako močno to preganjanje čutite v svoji deželi? Kateri so vaši največji problemi?

Slovenska škofovska konferenca redno spremlja in beleži primere preganjanja ali vandalizma proti kristjanom in/ali sakralnim objektom. Leta 2020 smo zabeležili 62 primerov kriminalnih početij na samostanskih poslopjih, v župnijah ali na cerkvah (tatvine, ropi, izsiljevanje osebja, vandalizem) in devet primerov nestrpnosti in sovraštva do vernikov (spodbujanje k sovraštvu, diskriminacije na osnovi verske pripadnosti). V desetletju od 2010 do 2020 je bilo v Sloveniji ugotovljenih 2.764 primerov preganjanja, spodbujanja k sovraštvu ali drugih oblik diskriminacije vernikov in/ali vandalizma nad objekti Katoliške cerkve. Gre torej za primere, ki jih je treba razkriti in senzibilizirati javno mnenje, da obsodi vsako obliko nasilja.

Javno mnenje bi moralo obsoditi vsako obliko nasilja.

Kako lahko ekumenski dialog prispeva (ali je prispeval) k oblikovanju evropske istovetnosti? 

Dialog med kristjani v Sloveniji se kaže kot plodovita in zelo uspešna realnost. V resnici pogosto predstavniki cerkva dajejo skupne izjave o temah velikega javnega pomena, kot je zaprtje trgovin ob nedeljah ali obramba družine. V Evropi vsaka oblika sodelovanja med cerkvami lahko prinaša samo pozitivne rezultate, ker se državljanom tako daje vidno znamenje edinosti, čeprav vedno v spoštovanju različnosti. Gre za skupno pot, ki jo morajo cerkve na evropski celini hoditi pogumno in pokazati najsi bo vernikom ali državljanom pomembnost dialoga in vzajemnega sodelovanja.

Dialog med kristjani v Sloveniji se kaže kot plodovita in zelo uspešna realnost.

Katere so današnje prioritete evangelizacije v Evropi? In katere v vaši deželi? 

Evangelizacija mora danes odgovoriti na vprašanja sodobnega človeka, ki išče duhovnost, a je nedovzeten za institucionalno in hierarhično vero. Evangeljsko oznanilo se mora soočiti z močnim procesom sekularizacije, ki teži k temu, da bi izrinil sveto iz javnega življenja in zaprl v zasebno sfero. Evropa je rasla in se razvijala s krščansko vero in po njeni zaslugi, zato jo mora danes poskušati znova zajeti v vsakdanje življenje kot nekaj naravnega in sestavni del. Evangelizirati pomeni pričevati, govoriti o dejstvih vere, ki prinaša odrešenje.

Evangelizirati pomeni pričevati.

V apostolski spodbudi Cerkev v Evropi Janeza Pavla II. najdem središčno vprašanje v Lukovem evangeliju: »Ali bo Sin človekov, ko bo prišel, našel vero na svetu?« Kako bi odgovorili na to vprašanje? 

/Nekdanji/ predsednik CCEE kardinal Bagnasco je ob različnih priložnostih v svojih nastopih poudaril vlogo novega humanizma in prihodnost vere v sodobni družbi. V resnici je kardinal Bagnasco v nagovoru ob začetku sodnega leta ligurijskega cerkvenega sodišča leta 2019 dejal, da Cerkev, predvsem škofje na evropski celini, trdno verjame v Evropo, krščansko kulturo, njeno humanistično razsežnost navkljub sencam in zamudam, ki jih beleži zgodovina. Cerkev verjame v Evropo, tudi na temelju do sedaj mnogih posredovanj papežev od Pavla VI. do Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in sedanjega Frančiška – verjame v svojo prihodnost in svoje poslanstvo, ki ni ekonomske, temveč prvenstveno duhovne in etične narave. Kristjani smo torej poklicani, da ohranimo živo vero, da bi jo Gospod mogel najti ob drugem prihodu. Vprašanje v Lukovem evangeliju je obenem vlivanje poguma in nalaganje poslanstva vernikom, naj vztrajajo na poti oznanjevanja evangelija.

Cerkev verjame v Evropo.

Pandemija je žal pokazala težnjo k odrivanju vere na rob, kot da je manj pomembna od drugih dobrin, mesece so bile skupnosti prikrajšane za mašo z ljudstvom. Kako preseči to naravnanost? 

Pastirji Cerkve so poklicani priklicati nazaj v čredo vernega ljudstva tudi tiste člane, ki so se oddaljili iz različnih motivov: pandemije, pomanjkanja upanja, preteklih slabih izkušenj … Sporočilo upanja mora podpirati življenje pričevalne vere s konkretnimi dejanji, ki so preprosta in obenem zelo učinkovita.

Sporočilo upanja mora podpirati življenje pričevalne vere s konkretnimi dejanji.

V javnih razpravah se vero odriva na rob tudi ob temeljnih, življenjskih temah. S katerimi se morate soočati v vašem narodu? In kako so se ti izzivi spreminjali skozi leta? 

Cerkev v Sloveniji je zadnjih deset let v prvi vrsti vidna v obrambi človeškega življenja, zakonske zveze med moškim in žensko in proti nadomestnemu materinstvu, s tem, da razširja svoje sporočilo s pomočjo kampanje v medijih, izjav škofov in organizacij vernih laikov. Gre za izzive današnje družbe, ki teži k zmanjšanju vloge družine in destabilizaciji ljudi z vodenjem v stanja pobitosti in stresa.

Cerkev v Sloveniji je v prvi vrsti vidna v obrambi človeškega življenja, zakonske zveze med moškim in žensko in proti nadomestnemu materinstvu.

V nedavni razpravi v časopisu Osservatore Romano je bilo zapisano, kako je sekularizacija pripeljala v nekrščansko družbo. Toda nekateri opazovalci opažajo, da problem ni v danes praznih cerkvah, ampak polnih cerkvah v sedemdesetih letih, v času vojskujoče se Cerkve, ki pa ji je manjkala trdna zgradba. Kakšna je vaša analiza problema? 

Pastoralno in duhovno navdušenje, ki je sledilo drugemu vatikanskemu cerkvenemu zboru, je pri mnogih spodbudilo močno in vidno sprejetje cerkvenega življenja, čemur je morda manjkalo teološko in pastoralno poglabljanje. Čas po koncilu je bil povezan tudi s povojno obnovo v mnogih deželah, predvsem v nekdanjem vzhodnem bloku Evrope, kjer se je začela z določenim zamikom. Navdušenje tistega obdobja se je moralo nato soočiti tudi z omembo vredno ekonomsko rastjo in blaginjo, ki sta katoličane privedli do objema gmotnih dobrin, pri tem pa do pozabe duhovnega življenja.

Objem gmotnih dobrin je katoličane privedel do pozabe duhovnega življenja.

Pogovor je prevedel Jože Potrpin; prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh