Ko je bila Evlalija, doma iz Emerite (sedaj Merida v Španiji), stara komaj dvanajst let, je rimski cesar Dioklecijan ukazal, da morajo vsi prebivalci, ne glede na starost ali stan, javno počastiti rimska božanstva. Evlalijina mati je svojo hčer želela zaščititi pred brutalnim mučenjem, ki so ga Rimljani izvajali nad kristjani, zato jo je odpeljala na podeželje. Toda Evlalija je imela drugačne načrte. Sredi noči je pobegnila od doma na podeželju in odhitela v mesto, naravnost pred sodišče krajevnega sodnika Daciana. Tam je Evlalija pričevala za Boga Jezusa Kristusa s silovito ognjevitostjo, značilno za dvanajstletnico. Posmehovala se je rimskim božanstvom in pljuvala na sodnika. Zavrnila je, da bi opravila tudi najmanjši del rimskega verskega obreda. Ko je Evlalija odločno zavrnila vse sodnikovo dobrikavo prepričevanje in tudi podkupnino, jo je ukazal sleči in mučiti. Železni kavlji so razmesarili njeno telo. Nato so ji rane žgali še z ognjem. Kljub mukam je vztrajno zavračala možnost, da se pokloni poganskim rimskim božanstvom. Zadušila se je z dimom. Evlalijino mladostno pričevanje so častili že zgodnji kristjani leta 350. Njene relikvije častijo v Oviedu v Španiji.

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Evlalije mi podari modrost, da zaznam lažnive bogove, ki me obkrožajo, in pogum, da jih zavrnem.