Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Franc Bogovič: Pogled na Slovenijo je od zunaj lepši

Janez Porenta
Za vas piše:
Janez Porenta
Objava: 23. 01. 2023 / 14:00
Čas branja: 20 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.01.2023 / 06:07
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Franc Bogovič: Pogled na Slovenijo je od zunaj lepši

Franc Bogovič: Pogled na Slovenijo je od zunaj lepši
Franc Bogovič, poslanec Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu. FOTO: Evropski parlament
Kako na vihravo leto, ki je za nami, gledajo slovenski poslanci v Evropskem parlamentu?

Najprej smo na spletni Družini k pogovoru povabili evropskega poslanca Evropske ljudske stranke Franca Bogoviča, nekdanjega župana Krškega, ministra za kmetijstvo, poslanca in predsednika Slovenske ljudske stranke (SLS). Kakšen je pogled na Slovenijo in njene ključne izzive iz Bruslja, kako smiselni so ukrepi za pomoč gospodarstvu, kam plove slovensko kmetijstvo, kako spodbudno je naše okolje za izstopajoče mlade, ali se razkorak med razvojem mest in podeželja veča ali manjša? Besedo ima evropski poslanec Franc Bogovič.

Evropski poslanec Franc Bogovič, s katerim smo se pogovarjali po Zoomu, se je izkazal za živahnega, toda uglajenega sogovornika.

Kateri so ključni poudarki dela Evropskega parlamenta v minulem letu in pričakovanja za letos?

Leto je bilo seveda najbolj zaznamovano z vojno v Ukrajini in z njenimi posledicami. Hvala Bogu, je Evropa enotno nastopila proti neupravičeni agresiji Rusije z vojaško pomočjo Ukrajini, zelo jasno politično podporo in tudi obljubo za obnovo Ukrajine ter za odpiranje njene poti proti članstvu v EU. Kot posledice vojne je treba poudariti energetsko krizo v Evropi, ob njej se je razgalila pomanjkljivost mnogih evropskih energetskih politik, zlasti zgrešene nemške politike, ki se je na področju energetike po zapiranju jedrskih elektrarn najprej naslonila na domač premog, ko pa je prišel v veljavo prvi okoljsko-energetski paket leta 2008, se je v celoti preusmerila na ruski plin in s tem do danes zamajala celoten evropski energetski trg. Kar veliko je posledic te napačne politike. Hkrati je kriza pokazala, da je Evropa lahko ranljiva na področju prehranske varnosti, pri kateri je ena komponenta dovoljšnja količina in dostopnost hrane in druga cenovna dosegljivost – ta del je bil lani za Evropo problematičen, saj so bile podražitve hrane velike in še danes je največje gonilo inflacije ob energetiki ravno cena hrane. Veliko je bilo govora tudi o uredbah, ki so del Zelenega dogovora EU, kako Evropo približati nizkoogljični družbi do leta 2050 z vmesnimi cilji do leta 2030. Sam sem zelo aktivno deloval na področju dolgoročne vizije razvoja podeželja, ki je bila sprejeta decembra, in je del mojih prizadevanj na področju poseljenega podeželja, pametnih vasi, kar počnem že od leta 2016.

Živimo pa v turbulentnem času velikih sprememb in velikokrat doma pogrešam osredotočenost na ključne probleme, prioritete, o katerih bi se bilo treba pogovoriti, najti skupni jezik, ne pa iskati razlik in si metati polen pod noge.

Kakšno je prevladujoče mnenje v Evropskem parlamentu, se počasi bliža epilog vojne v Ukrajini?

Žal je težko predvideti in nihče ne ve, kako dolgo bo vojna še trajala. Ukrajinci so ob pomoči Evrope, ZDA in ostalih zaveznikov zapriseženi nadaljevati ta boj in ubraniti državo pred agresorjem, žal pa je na drugi strani velika vojaška sila, ki enako vztraja v vojni. Ta trenutek je težko pričakovati pogajanja, kajti za Ukrajince je nesprejemljivo, da bi se začeli pogajati v poziciji, ko bi bil velik del vzhodne Ukrajine, ki je tudi energetsko in prehransko najbogatejši del države, zaseden od Ruske federacije. Tudi sklepi, ki jih Evropski parlament obravnava na januarskem zasedanju, na katerem smo bili enotni, da je treba ustanoviti sodišče, ki bo presojalo zločine nad civilnim prebivalstvom, in tudi v podpori, da je treba Ukrajini še naprej vojaško pomagati, ne kažejo znakov, da bi bilo vojne lahko kmalu konec.

Po zgledu držav z dualnim sistemom izobraževanja – na nižji ravni je to vajeništvo, na višjih ravneh vključevanje podjetij v šolski proces prek praks, usposabljanj v podjetjih – bi morali kar nekaj popravkov narediti tudi v našem šolskem sistemu.

Kako se je Slovenija odzvala na energetsko krizo – kateri ukrepi so bili dobri in katere pogrešate?

Slovenija je bila v primežu splošne evropske krize, ko se je cena plina dvignila, dostopnost pa postavila pod vprašaj, zato so nekatere močno povišane cene energentov jeseni zelo vplivale na industrijo tudi pri nas. Država se je relativno hitro odzvala s kapicami na ceno plina in elektrike, ki obremenjuje naše osebne račune. V Belgiji, denimo, ni bilo tako. Tam sta se plin in elektrika na računu za prebivalstvo podražila za trikrat in v tem delu je torej slovenska vlada naredila korake v pravo smer. Dolgo časa se je čakalo tudi na kapico pri plinu, ki je bila decembra končno usklajena na ravni EU. Velika sreča je mila zima in s tem manjša poraba plina, da so se zaloge napolnile na Kitajskem in v Evropi, kar vpliva na nižje cene v tem trenutku. Tako v Evropi kot doma pa manjka jasna vizija, kako bomo prišli do večje energetske suverenosti na evropskih tleh. Trdim, da zgolj z obnovljivimi viri ne bomo zmogli doseči prehoda v smer nizkoogljične družbe. Vodni energetski potencial imamo bolj ali manj izkoriščen, pri izkoriščanju sonca in vetra so še predvidene rasti, trdno pa sem prepričan, da bi morali narediti jasne korake naprej tudi v smeri pridobivanja elektrike iz jedrske energije. V Evropskem parlamentu smo sprejeli taksonomijo, ki jedrsko energijo uvršča med energije, ki omogočajo prehod v nizkoogljično družbo. Države članice EU zdaj čaka, da same določijo energetske vire. Veseli me, da je jedrska elektrarna v Krškem dobila okoljevarstveno soglasje za novih 20 let obratovanja, pogrešam pa jasno odločenost, da čim prej pridemo do začetka postopka umeščanja drugega bloka NEK v prostor, kajti le tako si lahko zagotovimo energetsko suverenost znotraj države, saj mora tudi vsaka evropska država sama zase poskrbeti zanjo. Ni namreč zadosti, da je za Slovence dovolj proizvedene električne energije v Evropi. Ker so pri soncu in vetru zelo velike omejitve pri umeščanju v prostor in pri zanesljivi oskrbi, vodni potencial pa je po večini izkoriščen, ni druge rešitve, kot da se odločimo za drugi blok jedrske elektrarne, ki proizvaja stalno, konkurenčno in tudi nizkoogljično električno energijo.

Poiskati moramo zdravstveni sistem, v katerem bomo našli sobivanje in sožitje med tistimi, ki so organizirani v javnih zavodih, in tistimi, ki so organizirani kot zasebniki.

Vlada in gospodarstveniki so na različnih bregovih – kako zmanjšati ta razkorak, katere nasvete podjetnikov bi vlada morala upoštevati?

Vlada je do neke mere taktizirala in čakala tudi na evropske ukrepe. In dokler ni bilo kapic v praksi na evropskih tleh, se tudi vlada sama ni odločila zanje. Ureditev s konca leta, ki vzpostavlja kapice na zmerni ravni, je primerna rešitev, težko bi v tem trenutku naredili kaj boljšega. Bil pa je mrtev tek v drugi polovici leta, ko so se veliko podjetjem iztekle pogodbe, podpisane za leto ali dve, za dobavo električne energije v gospodarstvu, in so se znašla v težkem položaju, kako podpisati novo pogodbo, ko je bila cena električne energije tudi do desetkrat dražja kot prejšnja. V tem času vlada ni storila odločnejših korakov naprej. Nenavadno je, da smo konec leta tako velika javna sredstva vrgli v elektroenergetski sistem. Najprej 500 milijonov v HSE, potem 170 milijonov v Eles, to je skoraj polovica TEŠ ali primerjalno skoraj toliko, kolikor damo letno iz proračuna v pokojninsko blagajno. In to je bilo dvakrat odločeno na korespondenčnih sejah vlade ob petkih popoldne! Moti me servilnost in neodzivnost tistih, ki včasih zelo podrobno dajejo pod drobnogled, kaj se dogaja z javnimi financami. Davkoplačevalci bi morali imeti čistejšo sliko o tem, kaj se dogaja, zlasti ker se bojim, da se injekcije v energetski sistem s tem še niso zaključile. Potrebna bo velika transparentnost.

Hkrati je kriza pokazala, da je Evropa lahko ranljiva na področju prehranske varnosti.

Kako pripravljena je Slovenija na globalno prehransko krizo, ki pričakovano sledi vojni v Ukrajini?

Velja splošna ugotovitev, da imamo na evropski ravni količinsko dobro poskrbljeno za prehransko varnost. Tudi pšenice, ki je bila zaradi Ukrajine in Rusije tako izpostavljena, proizvedemo na evropskih tleh dovolj. Nismo odvisni od tega uvoza, proizvodnja v Evropi je zadostna za razliko od držav s severa Afrike, Bližnjega vzhoda, ki so zelo odvisne od ukrajinske pšenice. Manko pšenice na trgu je povzročil, da je cena pšenice skočila s 140 na 400 dolarjev za tono. Cene teh surovin, podobno se je zgodilo tudi pri sončničnem olju, saj je Evropa velik uvoznik sončnic iz Ukrajine, so se toliko dvignile, da se to zdaj odraža tudi v cenah hrane v Evropi in zato trgovine beležijo selitev kupcev k manj kakovostni in cenejši prehrani. Slovenijo rešuje tudi evropski trg, saj je z izmenjavo znotraj EU hrane dovolj na policah. Bo pa treba v prihodnje prehranski varnosti, podobno kot energetski, posvetiti dosti več pozornosti, kajti prihajajo ukrepi, ki kažejo na to, da bi se lahko proizvodnja hrane v Evropi zmanjšala. Redno sprašujem Evropsko komisijo, zakaj se ne odzove na te spremenjene okoliščine, kajti osnovne politike na področjih energetike in prehrane so bile v zelenem prehodu zasnovane v letu 2019, torej pred covidno krizo in vojno. Spremenjene okoliščine kličejo po tem, da smo previdnejši in bolj zagotavljamo strateško suverenost ter varnost na svojih tleh.

FOTO: Evropski parlament

Potrebujemo osredotočenost politike in gospodarstva na ključne probleme v naši družbi ter iskanje rešitev današnjega dne – s čim manj ideologije v politiki.

Če poskušate pogledati skozi oči slovenskega kmeta: kako koristen/škodljiv je premierjev predlog za manjšo porabo mesa?

Z lahkoto pogledam skozi oči slovenskega kmeta, ker tudi sam kmetujem na večgeneracijski kmetiji s taščo, sinom, ženo. Ukrep ocenjujem kot zelo lahkomiseln. Na policah in krožnikih v Evropi in tudi v Sloveniji je mesa najbrž več, kot bi ga organizem potreboval. Trendi zmanjševanja porabe mesa se odvijajo in dogajajo. A kar naenkrat obsoditi živinorejo, da je kriva za klimatske spremembe, razne bolezni in podobno, je nerazumljivo in škodljivo, zlasti ker imamo v Sloveniji naravne danosti, ki kličejo po tem, da gojimo živino. 60 % slovenskih kmetijskih površin so trajna travinja. Premierja sem med njegovim nedavnim obiskom v Evropskem parlamentu vprašal, kdo bo to travo popasel, najbrž govedo in ovce, ne ljudje. Panogi moramo dati primerno mesto, ki ga danes tudi ima. Ta poizkus je dimna bombica, všečna enemu delu prebivalstva, a daleč od tega, da bi odgovarjala na realno situacijo v Sloveniji, predvsem pa škodljiva, ker pri ljudeh, ki teh stvari ne poznajo, začne gojiti odpor proti kmetom, kmetovanju. Zadnje vladne poteze gredo v smer, da bomo mlade, ki se odločajo za kmetovanje, odvrnili od tega lepega, a tudi zelo zahtevnega in mnogokrat slabo plačanega poklica. Da se torej kmetje kar naenkrat počutijo krivi za klimatske spremembe, bolezni ljudi, onesnaževanje vsega, je nekaj najslabšega, kar smemo narediti v Sloveniji, če jo želimo še naprej imeti vsaj do neke mere samooskrbno in se še naprej hvaliti z zeleno Slovenijo tudi na področju turizma. Državo bi stalo bistveno več, če bi jo delali zeleno komunalci in ne kmetje. In naj se odgovorni ne igrajo s kmečkim stanom, temveč naj mu dajo veljavo, ki si jo zasluži.

Pogrešam, da bi znali tudi stopiti skupaj, predvsem v politiki, kot smo že v preteklosti, ne pa iskati problemov zgolj pri drugih in videti le njihovih napak. Včasih je potrebna tudi samokritičnost.

Kakšno je kmetijstvo prihodnosti in kje je v njem mesto mladega kmeta?

Slovensko kmetijstvo je sestavljeno iz velikega števila malih kmetij, povprečje 7 hektarov je dosti manjše kot 17 hektarov na kmetijo v Evropi, povprečna starost pa je podobna evropskim lastnikom kmetij, to je 57 let. Jasno je torej, da bo število kmetij v prihodnje padalo, ker sta danes več kot dve tretjini lastnikov kmetij starejši od 65 let. V procesu, ko bodo starejši opuščali kmetije in ne bodo dobili naslednika, moramo storiti vse, da bodo do te zemlje prišli sosedje, zlasti mladi kmetje, da bodo lahko zaokroževali svoje kmetije, da se bo posestna struktura malce zvečala, predvsem pa, da bodo kmetijska zemljišča obdelana. Kljub temu procesu bomo še vedno imeli male kmetije. Ocenjujem, da je v Sloveniji 10 do 12 tisoč kmetij, ki so tudi po velikosti tako velike, da se še da ustvariti delovno mesto, zagotavljale bodo tudi večino tržnih viškov hrane. Zelo pozorni pa moramo biti, da ohranimo tudi male, mešane kmetije, ki so enako steber sociale na podeželju in zagotavljajo poseljenost podeželja. Pomembno je, da imajo mladi stik z zemljo, poznajo procese v naravi, da to mladega človeka tudi obogati. Po drugi strani pa so takšne kmetije zelo pomembne tudi za usmeritev proti trajnostnemu kmetijstvu. Sem zagovornik primernega ravnovesja na eni strani malce večjih proizvodnih kmetij, ki bodo poskrbele, da bodo s prodajo izdelkov preživele, mi pa bomo imeli prehransko varnost, na drugi strani pa ohranitve čim večjega števila manjših kmetij, ki bodo imele pozitivne učinke na lokalno samooskrbnost s hrano in opravile pomembne okoljske storitve.

Tako v Evropi kot doma manjka jasna vizija, kako bomo prišli do večje energetske suverenosti na evropskih tleh. Trdim, da zgolj z obnovljivimi viri ne bomo zmogli doseči prehoda v smer nizkoogljične družbe.

Se v Sloveniji razkorak v razvoju mest in podeželja manjša ali veča?

V Evropskem parlamentu delam na konceptu pametnih vasi, njegov cilj je zlasti, kaj narediti, da bo evropsko podeželje ostalo poseljeno. Ta razkorak je v Sloveniji bistveno manjši kot v mnogih evropskih državah, tudi tistih, ki so že dlje časa članice EU. Zasluga gre tudi policentričnemu razvoju države, ki se je v Sloveniji začel uveljavljati že s Kavčičevo vlado v 70. letih prejšnjega stoletja, ko nismo razvijali le dveh, treh velikih mest, kot se je dogajalo v Srbiji in na Hrvaškem, kjer danes plačujejo napake te politike. Slovenija je na dobri poti, tudi kohezijska in kmetijska politika sta pomagali, da imamo še danes dobro zgrajeno infrastrukturo na podeželju. Prizadevati si moramo, da bo tako še naprej, vključno s kakovostnimi, hitrimi širokopasovnimi povezavami, kar smo spoznali kot osnovno infrastrukturo v času covida. Z usmerjenim razvojem moramo delati na tem, da bomo imeli delovna mesta razpršena in da bodo tudi v okoli 35 manjših slovenskih mestih s 5000 do 15.000 prebivalci zagotavljali število delovnih mest in dnevne migracije na malih relacijah, da ljudje ohranijo podeželje poseljeno. Položaj v Sloveniji je boljši od evropskega povprečja, zavedati pa se moramo, da je to javna politika, in če ne bomo ves čas bdeli na tem, se bo dogajala centralizacija. Kjer so na to pozabili, imajo katastrofalne rezultate. Ni treba iti daleč na vzhod, le na Hrvaško, kjer je v Slavoniji, vključno z Osijekom, 20 % manj ljudi kot pred 20 leti, da o Srbiji, kjer so velika podeželska območja povsem prazna, niti ne govorim. Slovenija je lahko zgled drugim.

Da se torej kmetje kar naenkrat počutijo krivi za klimatske spremembe, bolezni ljudi, onesnaževanje vsega, je nekaj najslabšega, kar smemo narediti v Sloveniji.

Poiščiva primer dobre prakse: poznate kakšno dobro razvito ali hitro rastočo ruralno občino in kako je to dosegla?

Lahko bi jih naštel veliko, da pa ne bom izbiral na svojem posavskem koncu in ne bo izpadlo egoistično, izpostavljam občino Kočevje, katere razvoj zelo dobro spremljam. Tam skrbijo za to, da se privabi sodobna delovna mesta, denimo z Yaskawo, prizadevali so si za železniško povezavo do Ljubljane, s čimer je dnevna migracija enostavnejša, brezplačnimi prevozi za starejše na podeželju, novimi stanovanjskimi kapacitetami in še s številnimi drugimi ukrepi za razvoj turizma. Med večjimi dosežki je tudi, da je sedež podjetja Slovenski državni gozdovi v Kočevju; kam pa bolj sodi državno podjetje za upravljanje z državnimi gozdovi kot v Kočevje? S kombinacijo teh ukrepov in zelo jasne politike vodstva občine se je Kočevje v zadnjem desetletju dobro razvilo v smeri propulzivne, razvite občine, kar pred 15 leti zagotovo še ni bilo.

FOTO: Evropski parlament

Pomembno je, da imajo mladi stik z zemljo, poznajo procese v naravi, da to mladega človeka tudi obogati.

Kako spodbudno je slovensko okolje za inovativne in izstopajoče mlade (na vseh področjih)?

Za razliko od Evrope, nimajo povsod dostopa do izobrazbe vsi mladi, tudi tisti z nižjimi prihodki. To je ena od kvalitet evropskega, tudi slovenskega izobraževalnega sistema; dostop do izobrazbe je torej prva pomembna stvar. Moj najmlajši sin, tretji otrok, zaključuje študij strojništva in je bil vmes dvakrat na Erasmusu v tujini. Mladi imajo priložnost, da gredo v svet zelo mladi, v času študija in tako hitro spoznajo življenje, priložnosti v tujini, hkrati pa tudi kako lepa je Slovenija, kako kakovostno je življenje pri nas, da ni vse zunaj boljše kot doma – ob tem spoznanju si tudi lažje iščejo delovna mesta doma. Nekateri izobraženi mladi lažje najdejo delovno mesto doma, sploh v tehničnih poklicih, drugi mladi pa iščejo in najdejo svoje priložnosti zunaj naše države, zlasti najbolj sposobni in propulzivni. Nujno potrebno bi bilo – s čimer je v prejšnji vladi začel minister Mark Boris Andrijanič – ustvariti okolje, da ne bi imeli odhoda možganov, temveč kroženje možganov. Da bi torej pripravili take pogoje mladim, ki dobijo dodatno znanje, izkušnje, poznanstva v tujini, da bi se raje vrnili domov. Zaradi pomanjkanja delovne sile v Evropi in tudi v Sloveniji mora biti tudi večja odprtost gospodarstva, da spremlja mlade že v času šolanja. Ko sem bil župan v Krškem, smo leta 2001 začeli štipendijsko shemo in ustanovili štipendijsko fundacijo, občina je sofinancirala dve tretjini štipendij, ostalo so dajala podjetja. Danes moramo še več narediti za to, da bo gospodarstvo iskalo mlade in da bo večje sodelovanje med gospodarstvom in šolstvom. Po zgledu držav z dualnim sistemom izobraževanja – na nižji ravni je to vajeništvo, na višjih ravneh vključevanje podjetij v šolski proces prek praks, usposabljanj v podjetjih – bi morali kar nekaj popravkov narediti tudi v našem šolskem sistemu.

Ko danes poslušam številne, da so ključni vzroki za krizo v zdravstvu dvoživke, zasebni koncesionarji, se mi to zdi napačna diagnoza. In ob napačni diagnozi tudi ne bo dobrega konca z bolnikom – slovenskim zdravstvenim sistemom.

Ali vstop Hrvaške v schengensko območje in s tem odprtje meje brezpogojno podpirate ali prinaša za Slovenijo tudi kakšne izzive in pasti?

Zagotovo je veliko več prednosti. V Bruselj in Strasbourg se vozim prek zagrebškega letališča in že koristim prednosti Schengena po novem letu. V posavsko okolje, iz katerega prihajam, se dnevno vozita dva avtobusa ljudi v Nuklearno elektrarno Krško iz Zagreba, pa tudi številni drugi dnevni delovni migranti iz Hrvaške. Veliko izmenjav delavcev poznam v Beli krajini, kjer je dnevnih in tedenskih migracij veliko, zanje je vstop Hrvaške v Schengen zelo pozitiven in poenostavlja življenje. Ob meji je nekaj strahu, da ne bi mejna področja postala privlačnejša za kriminal. Doslej smo imeli prisotnost policije, mejne kontrole, vedelo se je, kje je treba prečkati mejo, zdaj je praktično ni več. Ker je v zaledju milijonski Zagreb – velika mesta za seboj vedno potegnejo več kriminala – in ker je balkanska migrantska pot zelo živa, so določeni varnostni pomisleki, pod črto pa je zagotovo veliko več prednosti Schengena, kot slabosti.

Bo pa treba v prihodnje prehranski varnosti, podobno kot energetski, posvetiti dosti več pozornosti, kajti prihajajo ukrepi, ki kažejo na to, da bi se lahko proizvodnja hrane v Evropi zmanjšala.

Kakšen je pogled na Slovenijo iz Bruslja tri desetletja po njeni demokratizaciji?

Zelo odkrito: 8 let sem že v Bruslju in se vsak konec tedna vračam domov, saj sem zelo velik pristaš Slovenije, tudi mojega domačega podeželskega okolja. Pogled na Slovenijo iz Bruslja ali od zunaj je bistveno boljši, kot če bi ocenjeval po tem, kar zvečer vidim pri poročilih. Veliko stvari je še za postoriti, a smo velikokrat preveč kritični in premalo hvaležni za vse, kar se nam je dobrega zgodilo od osamosvojitve naprej. Dobre stvari in značilnosti naše lepe države so, da nismo preveč razslojeni, da nimamo brezdomcev na cesti, da država poskrbi za pomoči potrebne. Slovenija je varna, zelena in tudi zelo urejena država, vsaj na podeželju so še vedno pristni medsosedski odnosi. Slovenski športniki, znanstveniki pa tudi podjetniki se znajo uveljaviti in doseči dobre rezultate v tem hitrem, konkurenčnem svetu. S tega zornega kota je pogled na Slovenijo od zunaj lepši, kot Slovenijo vidimo sami. Živimo pa v turbulentnem času velikih sprememb in velikokrat doma pogrešam osredotočenost na ključne probleme, prioritete, o katerih bi se bilo treba pogovoriti, najti skupni jezik, ne pa iskati razlik in si metati polen pod noge. Če gledam le na ukrepe v covidni krizi in posledične številne kolesarske proteste v Ljubljani – v Bruslju so izvajali bistveno strožje ukrepe, pa ni bilo kolesarjev na ulicah. Znati moramo poiskati ključne izzive tega trenutka, od področij energetike in prehranske varnosti do hitrega prehoda v digitalno družbo. Pogrešam, da bi znali tudi stopiti skupaj, predvsem v politiki, kot smo že v preteklosti, ne pa iskati problemov zgolj pri drugih in videti le njihovih napak. Včasih je potrebna tudi samokritičnost do lastnih početij.

Vlada je do neke mere taktizirala in čakala tudi na evropske ukrepe. In dokler ni bilo kapic v praksi na evropskih tleh, se tudi vlada sama ni odločila zanje.

Kakšne so vaše osebne želje za leto 2023?

Želim si in upam, da se čim prej konča vojna v Ukrajini, ubijanje nedolžnih ljudi, vojaško in ekonomsko izčrpavanje EU. V tem sporu največ izgubljajo Ukrajinci, zelo veliko Rusi, izgublja Evropa, morda je zunaj tega območja tudi kak vojni dobičkar med tistimi, ki delijo manj bremen te vojne. Na slovenski politični sceni pa si želim osredotočenost na probleme v zdravstvu in iskanje pravih rešitev, ki bodo zagotovile takojšno dostopnost zdravstva vsakemu izmed nas. Če si bolan, moraš imeti najprej pravilno diagnozo in potem pravilno terapijo, to rabi tudi slovenski zdravstveni sistem. Ko danes poslušam številne, da so ključni vzroki za krizo v zdravstvu dvoživke, zasebni koncesionarji, se mi to zdi napačna diagnoza. In ob napačni diagnozi tudi ne bo dobrega konca z bolnikom – slovenskim zdravstvenim sistemom. Poiskati moramo zdravstveni sistem, v katerem bomo našli sobivanje in sožitje med tistimi, ki so organizirani v javnih zavodih, in tistimi, ki so organizirani kot zasebniki. Ljudem moramo dati transparenten pregled, koliko naše zdravljenje stane, zdravstvene zavarovalnice pa naj storitve pokrijejo, saj vanje vsi plačujemo. Zdravstvo je torej eno od področij, ki jih je treba čim prej urediti, sicer pa potrebujemo še osredotočenost politike in gospodarstva na ključne probleme v naši družbi ter iskanje rešitev današnjega dne – s čim manj ideologije v politiki.

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
42,00€ Poglej izdelek: Lambert Ehrlich - Prerok slovenskega naroda

Povezano potovanje

Po Plečnikovi Ljubljani

Z umetnostnim zgodovinarjem Klemnom Koširjem

Število dni

1

Naslednji termin

19.02.2023

Nalaganje
Nazaj na vrh