Mlada ženska se je od otroštva soočala z nepredstavljivimi življenjskimi izzivi, po skoraj dveh letih pravnega boja s starši, ki so si prizadevali za ohranitev hčerinega življenja, pa je v pravnih očeh zmagala njena želja po smrti. Po podatkih Wikipedie je Noelia tretja najmlajša žrtev evtanazije v Španiji.

Kot pojasnjujejo pri katoliškem spletnem portalu EWTN, mora biti po španski zakonodaji posameznik, ki želi zaprositi za evtanazijo, v času vložitve zahteve polnoleten in duševno sposoben ter pri polni zavesti; imeti mora tudi špansko državljanstvo ali več kot dvanajst mesecev zakonito prebivališče v državi, obenem pa mora »trpeti za resno in neozdravljivo boleznijo ali resnim, kroničnim in invalidnim stanjem, kar potrdi lečeči zdravnik«.

Noelijino življenje je bilo polno preizkušenj: po ločitvi in bankrotu staršev je skrb zanjo prevzela socialna služba, v stiski se je zatekla k zlorabi drog, večkrat je bila žrtev spolnih napadov.

Dva dni pred izvedbo evtanazije je Evropsko sodišče za človekove pravice zavrnilo začasne ukrepe, s katerimi je dekletova družina zahtevala ustavitev njene evtanazije. Prav na praznik Gospodovega oznanjenja je ena od španskih televizijskih mrež predvajala pogovor z Noelio, v katerem je ta opisala svoje počutje: pojasnila je, da nima nobenih želja, ne po izhodu iz hiše, ne po hrani ali pijači, po ničemer. Potožila je, da slabo spi, ves čas pa trpi zaradi bolečin v hrbtu in nogah.

»Vedno sem se počutila osamljeno, ker se mi je vedno zdelo, da me nihče ne razume; nihče se ni nikoli vživel vame, vedno sem se borila z medosebnimi odnosi,« je pripovedovala v svojem zadnjem televizijskem pogovoru. »Še preden sem zaprosila za evtanazijo, sem svoj svet videla kot zelo temnega; pred seboj sem videla zelo temen konec, nisem imela nobenih ciljev in še vedno jih nimam,« je priznala.

Življenje, polno preizkušenj

Noelijino življenje je bilo polno preizkušenj: po ločitvi in bankrotu staršev je skrb zanjo prevzela socialna služba, v stiski se je zatekla k zlorabi drog, večkrat je bila žrtev spolnih napadov. Oktobra 2022 je poskušala storiti samomor, tako da je skočila s petnadstropne stavbe, vendar ni umrla, ampak je utrpela poškodbe na hrbtenici, zaradi katerih je ostala na invalidskem vozičku.

Po besedah organizacije Abogados Cristianos (Krščanski odvetniki), ki je zastopala Noelijinega očeta v njegovih prizadevanjih, da bi preprečil hčerino evtanazijo, je bila mlada ženska že pred poskusom samomora uradno priznana kot oseba s 67-odstotno invalidnostjo zaradi duševne bolezni: po izgubi doma so ji zdravniki odkrili obsesivno kompulzivno motnjo in mejno osebnostno motnjo. Po poskusu samomora se je njena stopnja invalidnosti povečala na 74 odstotkov: to dejstvo po mnenju omenjene organizacije »kaže, da so bile njene osnovne težave duševne in ne telesne narave«.

Na Noelijino željo njena starša med postopkom usmrtitve nista smela biti navzoča, mlada ženska je želela »umreti sama«.

Kot je tudi sama pojasnila, so jo večkrat sprejeli v psihiatrično ustanovo in že takrat je nekajkrat poskušala storiti samomor. Aprila 2024 je v skladu z zakonom določenim postopkom zaprosila za evtanazijo, prošnjo so ji ugodili avgusta istega leta. Njen oče si je vse odtlej prizadeval, da bi hčero odvrnil od tako skrajne odločitve.

S pomočjo organizacije krščanskih odvetnikov je uspel ustaviti postopek in zagotoviti priznanje pravice družinskih članov do ugovora na zahtevo za evtanazijo, toda po dveletnem pravnem boju je sodišče ugodilo Noeliji in mlado žensko so 26. marca letos ob šesti uri zvečer evtanazirali: v bolnišnici blizu Barcelone je kljub nasprotovanju staršev prejela smrtonosno injekcijo. Na njeno željo starša med postopkom usmrtitve nista smela biti navzoča, Noelia je želela »umreti sama«.

»Pomanjkljivosti evtanazijske zakonodaje«

Noelijin primer je predvsem v Španiji sprožil nemalo razprav, dekletu je bila med drugim ponujena pomoč pred dokončno odločitvijo: britanski pianist James Rhodes, ki živi v Španiji in je v otroštvu tudi sam doživel spolno zlorabo, je pred izvedbo evtanazije ponudil plačilo za Noelijino zdravstveno oskrbo, ki bi ji olajšala duševne in telesne težave.

O njeni odločitvi so razpravljali tudi španski poslanci: predstavniki levo usmerjenih strank so Noelijino željo podprli, predstavniki desnih strank pa so kritično ocenili razsodbo sodišča v prid evtanaziji.

Brez zdravljenja človek ne more sprejeti svobodne odločitve.

Luis Argüello, nadškof Valladolida in predsednik Španske škofovske konference, je evtanazijo odločno obsodil, škof Kanarskih otokov José Mazuelos Pérez pa je dejal, da je izid Noelijinega primera »še en korak h kulturi smrti, ki priznava poraz za počlovečenje medicine«. Tudi drugi španski škofje menijo, da primer ponazarja »kopičenje osebnega trpljenja in institucionalnih pomanjkljivosti, kar pod vprašaj postavlja celotno družbo«.

Po mnenju organizacije krščanskih odvetnikov pa Noelijin primer »razkriva pomanjkljivosti zakona o evtanaziji, saj omogoča samomor, ne da bi posameznik predhodno prejel zdravljenje za svoje duševne težave«. Zato pravna organizacija poudarja »nujno vzpostavitev protokolov, ki bodo pred potrditvijo evtanazije zahtevali poskus psihološkega in psihiatričnega zdravljenja«. Po njihovih besedah namreč »brez zdravljenja človek ne more sprejeti svobodne odločitve«.