Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina koalicijskih poslank in poslancev s prvopodpisanimi Terezo Novak (Svoboda), mag. Bojano Muršič (SD) in Natašo Sukič (Levica). Splošno razpravo je zahtevala skupina opozicijskih poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec (SDS). Da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, je glasovalo 42 poslancev koalicije, proti jih je bilo 26, trije so bili vzdržani. Zanimivo, da sta glasovala zgolj dva poslanca SD (oba ZA), vzdržala sta se oba manjšinska poslanca in poslanka Svobode Sandra Gazinkovski, njena strankarska kolegica Janja Sluga pa je celo glasovala PROTI.

Argumenti predlagateljev zakona

Predlagateljica zakonskega predloga, poslanka Svobode Tereza Novak, je dejala, da so se v koaliciji skupaj z društvom Srebrna nit v skupnem razmisleku odločili, da evtanazija ni več predmet zakona. Največ pomislekov zlasti medicinske stroke je bilo deležno dejstvo, da zdravniško osebje ne želi biti izvajalec postopka, kar bi bilo po njenem le v primeru evtanazije, zdaj, ko se zakon omejuje »le« na pomoč pri samousmrtitvi, pa je zdravniško osebje – tako Novakova – »le« asistent trpečemu človeku.

»Trpljenje tudi ni več zgolj subjektivna ocena trpečega, pač pa je v zakonu zapisano, da mora biti vidno tudi zunanjemu opazovalcu zdravniku. Izključili smo možnost uveljavljanja postopka v primeru trpljenja zaradi duševne bolezni in izključili možnost vnaprejšnje odločitve za uveljavitev postopka za čas, ko bi ga človek potreboval. To so velike spremembe glede na prvi zakon,« je prepričana predlagateljica, ki dodaja, da je treba sprejeti dejstvo, da še tako napredna paliativna oskrba ne more vedno in v celoti odvzeti trpljenja, ki je lahko posledica končne bolezni.

NSi nasprotuje izrabljanju trpljenja za odločitev za smrt

Zakonskemu predlogu nasprotujejo v NSi, poslanka Iva Dimic je poudarila prav neurejenost področja paliativne oskrbe, češ da je nekaterim trpeče ljudi lažje usmrtiti, kot da bi vzpostavili učinkovit sistem paliativne oskrbe. Ljudi v zadnjem obdobju življenja ne smemo pustiti samih in človek naj ne umira zaradi sočloveka, marveč ob njem. Dimičeva je podčrtala, da se je zakonu jasno uprla zdravniška stroka, Komisija za medicinsko etiko pa poudarila, da zakon spremlja visoko etično tveganje in se bodo krepili pritiski na stare in nebogljene, naj samo ali s pomočjo končajo svoje življenje.

»Podporniki zakona tudi veliko govorite o dostojni smrti, pa vas vprašam, kako lahko dostojanstvo iščete v samomoru. Če je smrt rešitev za nerešene in nakopičene težave v zdravstvu, sociali, pokojninski blagajni, potem za invalide in trpeče res nimamo več ničesar storiti in se lahko vsi skupaj kar odločimo za prostovoljni samomor,« je opozorila Dimičeva. Po njenem je zakon tudi slabo napisan, brez ocenjenih tveganj in močnih varovalk, ki bi preprečevale zlorabe, poln kaotičnih, kontradiktornih, nedoslednih in nejasnih določb, kar je izpostavila tudi stroka.

NSi nasprotuje izrabljanju trpljenja za odločitev za smrt in se sprašuje, ali je v stanju neznosnega trpljenja možno sprejemati avtonomne in dobro pretehtane odločitve. »Ne. Kdor trpi, si ne želi smrti, temveč končanje trpljenja; končati trpljenje z usmrtitvijo trpečega, četudi na njegovo željo, je nesprejemljivo, saj obstaja tudi možnost blaženja in končanja trpljenja na načine, ki krepijo položaj posameznika, ne pa ga uničujejo,« je še izpostavila Iva Dimic in dodala, da v NSi spoštujejo življenje od spočetja do naravne smrti, evtanazija in pomoč pri samomoru zato nista skladna z njihovim programom.

Irgl: Živimo v družbi, ki se misli na smrt izogiba

Eva Irgl je v imenu poslanske skupine nepovezanih poslancev poudarila, da se vsebina razprave o vprašanjih končanja življenja s pomočjo in evtanazije dotika vseh temeljnih človeških odnosov in moralno-etičnih vprašanj, zato nas ne bi smelo zanimati zgolj vprašanje legalne uzakonitve, marveč zlasti, kaj bi prinesla v ta prostor v duhovnem filozofskem, občečloveškem in tudi družbenem smislu. Predvsem pa je po njenem pri vsebinah, ki se dotikajo presežnosti duha, pomembno spregovoriti tudi o svetosti življenja in iz te predpostavke pogledati na vsebino vprašanja.

»Živimo v družbi, ki se misli na smrt izogiba, čeprav ne bi smelo biti tako – o smrti bi se morali pogovarjati. Tako kot je rojstvo del procesa življenja, je prav tako smrt. Starejše ljudi se umika proč od nas, umirajo v bolnišnicah in domovih za starejše občane, mnogi umrejo brez čustvene podpore in bližine. Vidimo lahko, kako neobčutljiva družba smo postali, kako nestrpni in nehumani znamo biti do starejših. Umirajoči se mora pripraviti na smrt z najvišjo možno zavestjo, kot pravi moralni teolog Hering, češ da je treba umirajočemu pomagati, da lahko umre svojo smrt,« je pojasnila Eva Irgl.

SDS: Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja = pomoč pri samomoru

Poslanka SDS Alenka Jeraj pa je opozorila, da je Slovenija visoko na lestvici po deležu samomorov, na tem področju je vloženega veliko truda za preprečevanje samomorov, osveščanje ljudi in nudenje pomoči, da se ne odločijo za tako drastičen korak; izvajajo se delavnice in dejavnosti za prepoznavanje ljudi s težavami in odvračanje od samomora, ogromno aktivnosti je za pomoč ljudem v stiskah, po drugi strani pa bi s tem zakonom pomoč pri samomoru spodbujali. »Za nas je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja enako pomoči pri samomoru, le malo lepši izraz ste izbrali,« tako Jerajeva.

Navedla je besede odvetnice in bolnice z multiplo sklerozo Sare Ahlin Doljak: »Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?«, pa tudi besede predsednika vladnega Strateškega sveta za zdravstvo dr. Erika Breclja: »Kot zdravnik sem zavezan kodeksu medicinske etike, nad katerim ni noben zakon. Evtanazija je v nasprotju s kodeksom in sprejmejo lahko kakršen koli zakon, kodeksa ne bom kršil.« Jerajeva je zatrdila, da predlagatelji namesto kulture življenja podpirajo kulturo smrti.

Za poslance SDS je človeško življenje nedotakljivo od spočetja do smrti in so za življenje, moti jih tudi, da predlagatelji vse stroške postopka nalagajo zdravstveni blagajni. Alenka Jeraj opozarja še: »Podobno kot v državah, ki so že uvedle podobno prakso, bo tudi v Sloveniji. Če bo zakon sprejet, bo prihajalo do pritiskov na starejše s telesnimi in socialnimi težavami. Že predlagatelj je v svoj zakon zapisal, koliko stane človek oziroma paliativna oskrba, in poudarja, da se zdravniški stroški v zadnjem letu življenja v primerjavi s stroški prejšnjega življenjskega obdobja povečajo za večdesetkrat.«