Po mnenju OPEV so ključni zadržki glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), izraženi v mnenju Komisije za medicinsko etiko 3. maja 2023, še vedno na mestu in jih OPEV podpira. Po njihovem pomoč pri končanju življenja ni dolžnost zdravnika, ki zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Opozarjajo zlasti na nekaj spornih rešitev v osnutku ZPPKŽ.

Načelo varstva največje zdravstvene koristi pacienta

Osnutek namreč PPKŽ definira kot medicinski postopek, kar po mnenju OPEV pomoč pri samomoru ni. Zakon nadalje opredeljuje načelo varstva največje zdravstvene koristi pacienta in unicum mundi definira smrt kot največjo zdravstveno korist pacienta z določenimi zdravstvenimi okoliščinami, kar lahko implicira dolžnost ravnati skladno z največjo zdravstveno koristjo.

Ugovor vesti

4. člen, ki govori o sodelovanju v postopku in ugovoru vesti, je po mnenju OPEV povsem neprimeren s stališča pojmovanja ugovora vesti v medicini (in na sploh): ugovor vesti se uveljavlja za zdravstveno storitev ali poseg, ki je lege artis, potreben in zakonit, pomoč pri samomoru pa ni ne lege artis in verjetno tudi ne potrebna.

Nikogar ni moč diskriminirati, ker v postopkih (ne) sodeluje

Po mnenju OPEV nihče, niti zdravstveni (so)delavci, ni dolžan sodelovati v postopkih PPKŽ in nikogar ni moč diskriminirati, ker v postopkih ne sodeluje ali ker sodeluje. Osnutek ZPPKŽ pa ustvarja neutemeljeno razlikovanje med zdravstvenimi (so)delavci, ki morajo sodelovati v PPKŽ, razen če zaradi svojih prepričanj uveljavljajo ugovor vesti, in drugimi osebami, ki niso dolžni sodelovati v PPKŽ, pri čemer njihova odklonitev ne pomeni uveljavljanja ugovora vesti.

Strokovnosti se ne presoja skozi ugovor vesti

OPEV obenem tudi meni, da je ločevanje na zdravnike z »ugovorom« vesti in tiste brez ugovora pri vprašanjih strokovnega odločanja, denimo o sposobnosti odločanja o sebi, neutemeljeno in diskriminatorno, strokovnosti pa se ne presoja skozi ugovor vesti.

Že priprava recepta ali opreme za izvedbo pomeni neposredno sodelovanje pri krajšanju življenja, kar zdravnike postavlja pred neznosne moralne dileme. Takšna praksa je za nas nesprejemljiva. (prim. Matija Cevc)

Pogoji za PPKŽ

OPEV opozarja, da je v zvezi s pogoji za PPKŽ treba vnovič opozoriti, da po osnutku ZPPKŽ oseba, ki bi lahko zahtevala pomoči pri samomoru zaradi trpljenja, seveda ni dolžna sprejeti nobene druge možnosti lajšanja trpljenja. Pomoč pri samomoru lahko izbere kot prvo in edino pomoč za svoje trpljenje.

Etični zdrs

Prav tako pojmovno polje hude trajne bolezni in okvare danes v medicini ni zamejeno in je zelo odprto. Pri odločanju o njenem obstoju kot pogoja za priznanje pravice do pomoči pri samomoru bodo odločali organi, v katerih bodo smeli sodelovati le strokovnjaki, ki taki pomoči ne nasprotujejo. To je po mnenju OPEV enak etični zdrs, kot če bi v istih organih odločali zgolj strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru nasprotujejo.

Nerazumno breme pojasnitve

Po prepričanju OPEV je breme pojasnitve, ki ga nosi lečeči zdravnik, nerazumno, saj zahteva poznavanje vseh možnosti zdravljenja, kjer koli na svetu za bolezen ali okvaro, za katero je po istem osnutku zdravljenje izčrpano in vsakršno lajšanje trpljenja, razen končanja življenja, nesprejemljivo. Obenem osnutek breme pojasnitve možnih neželenih učinkov učinkovine za PPKŽ ali podpornih zdravil nalaga osebi, ki zdravil ne bo predpisala.

Diskriminacija med kompetentnimi za strokovno mnenje

OPEV svari, da po osnutku ZPPKŽ povsem strokovna mnenja neodvisnega zdravnika ali psihiatra lahko podajajo le zdravniki brez ugovora vesti, kar diskriminira med kompetentnimi za strokovno mnenje, z razlago, da strokovnjaki z ugovorom vesti ne morejo izkazati videza nepristranskosti. A contrario: ga torej zdravniki brez ugovora lahko?

Postopki skrajševanja življenja

Osnutek ZPPKŽ določa, kaj je neposredni in osnovni vzrok smrti, s čimer nedopustno posega v statistiko osnovnega vzroka smrti v Sloveniji. Ob koncu OPEV še podčrtava, da pisci med zdravstvene obravnave dodajajo tudi »postopke skrajševanja življenja«. Takšno določilo po njihovem vpeljuje standard skrajševanja življenja kot obstoječo obliko zdravstvene oskrbe, čeravno ni tako.

Starizem in evtanazijski mobing

Na torkovi novinarski konferenci Koordinacije zdravniških organizacij pa se je Slovensko zdravniško društvo (SZD) opredelilo do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in mu izrazilo odločno nasprotovanje. Po besedah prim. Matije Cevca namreč zakon ni skladen z etičnimi načeli zdravniškega poklica in uvaja nevarnosti, ko sta starizem in evtanazijski mobing, kar potrjujejo tudi izkušnje iz držav, v katerih je tovrstna zakonodaja že v veljavi.

Kdor tatu drži vrečo, je sam tat

»Čeprav je v osnutku zapisano, da zdravnik ne bo neposredno izvajal evtanazije, to ničesar ne spremeni. Kdor tatu drži vrečo, je sam tat. Že priprava recepta ali opreme za izvedbo pomeni neposredno sodelovanje pri krajšanju življenja, kar zdravnike postavlja pred neznosne moralne dileme. Takšna praksa je za nas nesprejemljiva,« je bil nedvoumen prim. Cevc in dodal, da tudi SZD zelo podpira stališče Komisije za medicinsko etiko.