Kot je zapisano v sporočilu za medije, pod katerega so se podpisali predsednik komisije Božidar Voljč in člani, med njimi prof. dr. Roman Globokar z ljubljanske Teološke fakultete, zakonu resda ni možno odrekati dobronamernosti, opozarjajo pa na njegovo naravo.

Brez podpore slovenskih zdravniških organizacij

Čeprav predlog zakona tiste, ki želijo umreti, v vseh postopkih povezuje z zdravniki in zdravstvom, nima podpore slovenskih zdravniških organizacij, kar po mnenju komisije za predlog zakona ni dobro izhodišče, predlog pa zdravnike obremenjuje s storitvijo, ki ji zdravniški etični kodeks izrecno nasprotuje.

Skladno z zakonom, a v nasprotju z etičnimi načeli poklica

Tako bi zakon, kot je komisijin zapis povzela STA, uvedel stanje, ko bi zdravniki ravnali skladno z zakonom, a v nasprotju z etičnimi načeli svojega poklica, neusklajenost med poklicno etiko in prakso pa bi se še okrepila, kar ne more imeti dobrih posledic: »Tega ne spremeni dejstvo, da so tudi med zdravniki v Sloveniji zagovorniki evtanazije, ki bodo pripravljeni zakon uresničevati.«

Ključni pogoj: neznosnost trpljenja

Predlog zakona kot ključni pogoj za prekinitev življenja navaja neznosnost trpljenja v povezavi z različnimi bolezenskimi stanji ali prizadetostmi, vzrok trpljenja pa pri opredelitvi njegove neznosnosti ni odločilen, nadaljujejo v Komisiji za medicinsko etiko.

Kar je za nekoga neznosno, je za drugega znosno

»Podoba trpljenja je od primera do primera različna, povsem osebna izkušnja. V njem se ob somatskih prepletajo eksistencialni, socialni, emocionalni in drugi vzroki. Kar je za nekoga neznosno, je za drugega znosno, presoja drugih, tudi najbližjih, pa je vedno tvegana. Na stopnjo trpljenja vplivajo tako bivalne razmere kot odnosi v družinah, ki se med seboj močno razlikujejo,« opozarjajo.

Izsiljene želje po smrti se bodo končale z umori bolnikov

Zato komisija dvomi, da se bodo bolniki za prekinitev življenja, čeravno na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov. Izsiljene želje po smrti se bodo končale z umori bolnikov, ki jih ne bo mogoče obravnavati kot prostovoljno končanje njihovih življenj, podčrtajo v komisiji.

Storitev ne bo naletela zgolj na odobravanje

Svarijo še, da bi bili, čeprav bi vse potekalo pod ustreznim nadzorom in skladno z zakonom, odzivi zdravnikovih pacientov in lokalnega okolja različni, storitev ne bo naletela zgolj na odobravanje. »Zdravnika in medicinsko sestro bodo pacienti in ljudje v tamkajšnjem okolju sprejemali drugače, ju povezovali s smrtjo, bremenili ju bodo morebitni poznejši očitki vesti svojcev – vse na škodo njunega ugleda in poklicnega dostojanstva.«

Komisija poudarja pomen paliativne oskrbe

Komisija za medicinsko etiko je v soočanju z evtanazijo vselej pozivala, naj smrt brez bolečin, s čustveno in socialno podporo človeškega dostojanstva omogoči paliativna oskrba. Po njenem mnenju določil predloga zakona ni možno uresničevati brez pomembnih družbenih posledic.

Brez učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe

»Pri tako občutljivem področju, kot so načrtovane prekinitve življenja, pa čeprav pod plaščem dostojanstva in usmiljenja, in ob nepredvidljivi človeški naravi ter socialnih danostih kljub zagotovilom predlagateljev ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe,« so prepričani v komisiji.

Kako predlog zakona zagovarjajo predlagatelji?

Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi sicer, tako predlagatelji, uzakonil pravico polnoletnih, ki neznosno trpijo in ne morejo upati na izboljšanje, da pod določenimi pogoji zaprosijo za pomoč »za dostojanstveno končanje svojega življenja«.

Premalo strojenega na področju paliative ...

Na premalo storjenega zlasti na področju paliativne oskrbe je v pogovoru za Družino opozoril tudi član komisije dr. Roman Globokar: »Imamo en delujoč hospic, paliativno oskrbo po določenih zdravstvenih ustanovah, kakšno mobilno paliativno enoto – nekaj tega torej je, toda absolutno premalo glede na potrebe.

... in zlasti glede osveščenosti ljudi

Predvsem pa premalo glede na osveščenost ljudi, da je umiranje del človeškega življenja, da je smrt zaključek, krona človeškega življenja, da to ni nekaj, kar moramo izriniti iz naših domov, temveč je nekaj, s čimer lahko živimo; seveda pa pri tem potrebujemo podporo, tudi širšo inštitucionalno podporo – medicinsko, socialno, čustveno, duhovno.«

Ločitev med evtanazijo in pomočjo pri samomoru

Po Globokarjevem mnenju je treba ločiti med evtanazijo, ki je »vedno aktivno, neposredno dejanje zdravnika, da konča življenje pacienta z nebolečimi sredstvi na njegovo željo oziroma željo njegovih svojcev«, in pomočjo pri samomoru, ki jo je leta 2020 uzakonila Nemčija in leto pozneje še Avstrija.

Kaj je pomoč pri samomoru?

»To pa pomeni, da zdravnik po temeljitem postopku, večkratnem pogovoru s pacientom, po posvetovanju z drugim zdravnikom predpiše smrtonosno sredstvo, ki ga bolnik sam prevzame v lekarni in sam konča svoje življenje,« pojasni dr. Roman Globokar.

Ne rešuj problema tako, da bodo rešitve povzročile še več problemov

Izpostavi še eno temeljnih etičnih načel: »Ne rešuj problema tako, da bodo rešitve povzročile še več problemov, kot jih bodo rešile. Poiskati moramo rešitev za konkretne osebe, ki trpijo neznosne bolečine in si želijo zaključiti svoje življenje. Gre za iskanje rešitev za posamezne primere, ki pa jih ni mogoče rešiti tako, da spremenimo celoten vrednostni sistem in povzročimo številne nove probleme in etične dileme.«