Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dr. Roman Globokar: Evtanazija je kapitulacija pred vprašanjem smrti

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 04. 06. 2022 / 00:30
Čas branja: 22 minut
Nazadnje Posodobljeno: 03.06.2022 / 16:39
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dr. Roman Globokar: Evtanazija je kapitulacija pred vprašanjem smrti

Dr. Roman Globokar: Evtanazija je kapitulacija pred vprašanjem smrti
Dr. Roman Globokar. FOTO: Tatjana Splichal
Te dni se stopnjuje medijsko promoviranje zakona o t. i. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, s katerim želijo njegovi predlagatelji, zbrani v društvu Srebrna nit, v slovenski družbi odpreti vrata evtanazijskim ravnanjem in miselnosti.

Na zakon, ki ga nameravajo predlagatelji v parlamentarni postopek vložiti s 5.000 državljanskimi podpisi, so se že izrazito odklonilno odzvali v zdravniških in tudi pravniških vrstah, o čemer so poročali zlasti kolegi pri Radiu Ognjišče, Družina pa se o tej pereči temi pogovarja z dr. Romanom Globokarjem, predstojnikom katedre za moralno teologijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani – ne prvič …

V spominu imam pogovor, ki sva ga o evtanaziji za Družino pripravila že pred 15 leti. Ko sem vas vprašal glede stopnjujočih se pritiskov za legalizacijo evtanazije, ste med drugim odgovorili: »Potrebno je narediti vse, da evtanazija ne bi bila potrebna; da človek ne bi izgubil spoštovanja do svojega lastnega življenja; da ne bi bil potisnjen v obup in osamljenost.« No, danes smo v položaju, ko na vrata slovenskega parlamenta trka precej »liberalen« zakon o evtanaziji. Kaj to dejstvo sporoča o minulih 15 letih v slovenski družbi: ali smo torej naredili premalo, da bi evtanazija ne bila potrebna? 

Res je, naredili smo premalo …

Kot damo iz zdravstvene blagajne toliko in toliko denarja za intenzivne terapije ob koncu življenja, bi lahko namenili določeno – veliko – vsoto denarja tudi za paliativno oskrbo.

Kje vidite največji »greh opustitve«?

Predvsem na področju paliativne oskrbe smo naredili resnično premalo. Imamo en delujoč hospic, imamo paliativno oskrbo po določenih zdravstvenih ustanovah, imamo kakšno mobilno paliativno enoto – nekaj tega torej je, toda absolutno premalo glede na potrebe. Predvsem pa premalo glede na osveščenost ljudi, da je umiranje del človeškega življenja, da je smrt zaključek, krona človeškega življenja, da to ni nekaj, kar moramo izriniti iz naših domov, ampak je nekaj, s čimer lahko živimo; seveda pa pri tem potrebujemo podporo, tudi širšo institucionalno podporo – medicinsko, socialno, čustveno, duhovno. Gre za to, da ustvarimo okoliščine, ki omogočajo, da spremljamo ljudi, ki umirajo, in njihove družine, da je to del zdravstvenega sistema. Kot damo iz zdravstvene blagajne toliko in toliko denarja za intenzivne terapije ob koncu življenja, bi lahko namenili določeno – veliko – vsoto denarja tudi za paliativno oskrbo. Tega pa še ni, paliativne oskrbe v smislu široko dostopne sistemske rešitve v zadnjih 15 letih nismo razvili. O tem se je sicer govorilo, a konkretnih korakov je bilo premalo.

Strah pred »izgubo« identitete, lastnih zmožnosti in sposobnosti – to je strah, ki povsod poganja željo po evtanaziji.

Toda dovolite mi pomislek: imamo države, ki imajo paliativno oskrbo bistveno bolje urejeno kot mi, pa se enako kot Slovenija srečujejo s pobudami in tudi konkretnimi koraki za uzakonitev evtanazije. Na ta »vlak« sta denimo ne tako dolgo nazaj »skočili« tudi etično zelo konservativni Nemčija in Avstrija z uvedbo pravice do samomora z zdravniško pomočjo.

Razumem vaš pomislek, toda po prepričanju ljudi, ki dobro poznajo razmere recimo v sosednji Avstriji, tudi pri njih paliativa ni dovolj dobro razvita. Pomenljivo je zato, da zakon, ki pri naših sosedih uvaja pomoč pri samomoru, hkrati zagotavlja veliko dodatnih sredstev za razvoj paliativne mreže. Tudi v Avstriji so torej prepričani, da je paliativna oskrba premalo razvita, predvsem pa, da je premalo ozaveščenosti pri ljudeh o tej možnosti. Ključno je tu, da bi prav zaradi te možnosti ljudje izgubili strah pred smrtjo, trpljenjem, osamljenostjo. Prav ta strah je tisti, ki generira željo končati življenje: mene je strah, da bom trpel bolečnine, osamljenost, da bo moje življenje nekoristno, da bom v breme bližnjim, da to ne bom več jaz, saj ne bom več mogel delati stvari, ki me vzpostavljajo kot osebnost … Ta strah pred »izgubo« identitete, lastnih zmožnosti in sposobnosti – to je strah, ki povsod poganja željo po evtanaziji.

Vse nove tehnologije, ki jih imamo na voljo, prinašajo nova etična vprašanja, tudi vprašanje, do kje je smiselno podaljševati, vzdrževati življenje.

A ti strahovi niso od včeraj, z njimi so živeli tudi naši predniki, pa »izhoda« niso iskali v evtanaziji.

Možnosti in družbene okoliščine so zdaj bistveno drugačne. Napredek je ambivalenten, ima pozitivne in negativne posledice. Pozitivne posledice so v tem, da se nam življenje zaradi napredka medicine podaljšuje in ta razvoj bo šel še naprej. Statistika pove, da se na vsake štiri leta za eno leto podaljša pričakovana življenjska doba. Čedalje dlje živimo in tudi čedalje dlje kvalitetno živimo. Negativna plat tega pa je, da zelo pogosto ne pride do naravnega izteka življenja, saj imamo možnost, da življenje podaljšujemo, in to podaljšanje gre včasih na škodo človeka. Vem, to je v okviru razprave o evtanaziji zelo tvegana izjava za katoliškega moralista … Vse nove tehnologije, ki jih imamo na voljo, prinašajo nova etična vprašanja, tudi vprašanje, do kje je smiselno podaljševati, vzdrževati življenje. Kaj pa naredimo takrat, ko si človek več ne želi takega življenja? Kaj naredimo, ko imamo človeka priključenega na aparate in bi »rad« umrl, pa ne more? To so primeri, ki jih včasih ni bilo.

Sicer pa je evtanazija predvsem zgodba zahodne družbe, novoveškega individualizma, ki se utemeljuje na avtonomiji in svobodi posameznika.

Medicinska etika se teh težkih dilem zaveda, tudi zato so narejeni strokovni protokoli ob iztekanju življenja, ki preprečujejo t. i. terapevtsko zagrizenost. A tudi to ne prepreči, da ne bi vedno znova in v vedno več okoljih vzniknile zahteve po uvedbi evtanazije. Ali vidite v aktualni slovenski kakšno našo nacionalno posebnost?

Specifičen se mi zdi slovenski kontekst – in to je kontekst ljudi, ki smo bolj introvertirani, tudi nagnjeni k samomorilnosti, k obupu, ko nam stvari ne gredo tako, kot bi si želeli. V nacionalnem značaju nimamo take sproščenosti, kot jo imajo recimo sredozemski ali balkanski narodi, kjer je v splošni miselnosti več veselja do življenja. Pri nas je že sicer veliko nagnjenja k temu, da končamo življenje, ko pridemo pred težave, ki se nam zdijo nerešljive. V tem smislu bi bila lahko uzakonitev evtanazije še dodatno nevarna.

Sicer pa je evtanazija predvsem zgodba zahodne družbe, novoveškega individualizma, ki se utemeljuje na avtonomiji in svobodi posameznika. Skupnost in država torej nimata oblasti nad posameznikom, ampak je posameznik tisti, čigar pravice so najvišje vodilo. Živimo v dobi človekovih pravic, ki so individualne pravice in so nad državo, nad skupnostjo. Nisem jaz kot posameznik v službi skupnosti, ampak se skupnost oblikuje na tak način, da omogoča najboljše uresničevanje pravic največjemu številu posameznikov.

FOTO: Tatjana Splichal

Tudi v evtanazijskem smislu? V izhodišču predlaganega slovenskega zakona o t. i. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prepoznamo naslednjo logiko: kot je država dolžna npr. invalidu omogočiti, da pride na primerno urejeno volišče uresničit svojo volilni pravico, bi morala biti dolžna nekomu, ki po lastni presoji neznosno trpi, omogočiti, da uresniči pravico do samousmrtitve.

To je dejansko tudi logika, ki jo je imelo nemško ustavno sodišče in jo je za njim prevzelo avstrijsko. Velikokrat je tako, da nekaj sprejmejo v Nemčiji, kmalu prevzamejo v Avstriji, potem pa to odmeva tudi pri nas, ker je tudi slovenska družba pravno gledano znotraj tega konteksta. Nemško ustavno sodišče je 26. februarja 2020 odločilo: prvič, oseba ima pravico, da sama odloča o svoji smrti – torej individualna pravica, da vsakdo odloči, kako bo umrl; drugič, pravica do odločanja o smrti vključuje pravico do samomora in ta pravica je višja od dolžnosti države, da ščiti življenje; in tretjič, pravica do samomora vključuje pravico do pomoči s strani tretje osebe. Temelj za vse to pa je pravica do samostojnega razpolaganja s samim seboj, pravica do individualne svobode, ki je najvišja – višja od dolžnosti države, da ščiti življenje.

Zaradi takega tolmačenja človekove pravice do razpolaganja s svojem življenjem so politične stranke tako v Nemčiji kot v Avstriji pohitele z zakonom, ki sicer sledi odločbi ustavnega sodišča, vendar ne uzakonja evtanazije. Zavedati se moramo namreč razlike med evtanazijo in pomočjo pri samomoru: pri prvi zdravniki izvedejo dejanje, kateremu se zavestno odrečejo pri Hipokratovi prisegi, a jih zdaj država sili v to, da morajo izpolniti pravico posameznika in usmrtiti pacienta, neposredno povzročiti njegovo smrt. Evtanazija je vedno aktivno, neposredno dejanje zdravnika, da konča življenja pacienta z nebolečimi sredstvi na njegovo željo oziroma željo njegovih svojcev. Pomoč pri samomoru, ki jo je leta 2020 uzakonila Nemčija, leta 2021 pa Avstrija, pa pomeni, da zdravnik po temeljitem postopku, večkratnem pogovoru s pacientom, po posvetovanju z drugim zdravnikom predpiše smrtonosno sredstvo, ki ga bolnik sam prevzame v lekarni in sam konča svoje življenje. Seveda je tudi tu zdravnik prisiljen vstopiti v smrtonosno dejanje, vendar na posreden način.

Toda ali ne že to bistveno spreminja odnos med zdravnikom in pacientom? Slovenski evtanazijski zakon predlaga, da bi bili prav lečeči, torej družinski zdravniki tisti, ki naj bi jim bila naložen »samousmrtitveni« postopek.

To prakso imajo tudi na Nizozemskem. Tudi tam večino evtanazij izvedejo družinski zdravniki, argument za takšno ureditev pa je v tem, da naj bi prav lečeči zdravnik najbolje poznal pacienta in naj bi torej znal najbolje presoditi, ali gre za iskreno željo pacienta ali za trenutno težko duševno stanje. To naj bi bila nekakšna varovalka, da ne bi prišlo do porasta evtanazije. Ko pa gledamo številke na Nizozemskem, kjer je evtanazija že od leta 2001 uzakonjena, vidimo, da je prišlo ravno do tega – do velikega porasta. Na začetku je bilo evtanazij nekaj sto na leto, v letu 2020 jih je bilo 6938, to pa je deset odstotkov več kot leto poprej. V državah z daljšo tradicijo evtanazije podatki kažejo, da je bila na začetku evtanazija omejena na osebe s težko boleznijo v zadnjem stadiju, recimo na rakave bolnike, pri katerih je bilo vsako nadaljnje zdravljenje brezupno in se je lahko zdelo, da gre tu za izraz nekega sočutja. Danes pa so evtanazirane osebe z demenco, mladostniki s psihičnimi boleznimi, tudi globoka depresija je lahko zadosten razlog za to, da nekoga evtanazirajo … Tolerančni prag, koga lahko evtanaziramo, se je izredno dvignil.

Na to je že pred 20 leti pri nas in v mednarodnem prostoru v razpravah ob sprejemanju nizozemskega zakona o evtanaziji opozarjal prof. Jože Trontelj – na t. i. načelo spolzkega klanca: ko narediš prvi korak, te spodnese in nimaš več nadzora nad tem, kam bo zadeva zdrsela.

Tolerančni prag, koga lahko evtanaziramo, se je izredno dvignil.

Ali bi bil slovenski zakon, kot ga predlagajo v Srebrni niti, tak prvi korak na spolzkem etičnem klancu?

Izkušnje iz drugih držav dejansko kažejo na to, da je zelo težko zakon s tega področja vzpostaviti in regulirati tako, da ne bo povzročal zlorab. Slovenski predlagatelji stalno poudarjajo, da je zakon postavljen tako, da ne bo dovoljeval nobenih zlorab. Pa tudi, da naj tisti, ki zakonu nasprotujemo, jasno povemo, kje sploh vidimo možnost morebitnih zlorab, kako naj bi prihajalo do njih.

To zakonsko pobudo je treba presojati na različnih ravneh. Ena raven je raven individualne obravnave posameznega pacienta. Tukaj se pojavljajo dileme recimo že pri vprašanju vnaprejšnje volje, torej individualno izražene volje, kdaj in v kakšnem primeru si želim evtanazijo. Svoj odločitev lahko napišem vnaprej: če bom imel takšno in takšno bolezen, če se mi zdravstveno stanje zakomplicira, želim, da končate moje življenje. Imamo pa konkretne primere, najbolj razvpit je iz leta 2016 iz Nizozemske, ki že na tej ravni odpirajo težka vprašanja. 74-letni bolnici se je stanje zaradi Alzheimerjeve bolezni tako poslabšalo, da je morala oditi v dom. V vnaprejšnji volji je zapisala: če bi se ji stanje tako poslabšalo, da ne bi mogla več skrbeti zase in bi morala v dom, želi evtanazijo, toda o tem bo odločila sama v tistem trenutku. Stanje se ji je res poslabšalo do te mere, da je morala v dom, hkrati pa so ugotovili, da ni več toliko prisebna, da bi lahko o evtanaziji zdaj odločila sama. Obveljala je odločitev, ki jo je sprejela prej pri polni zavesti. Zdravnica ji je v kavo dala uspavalo, torej prvi evtanazijski odmerek, ko pa so jo položili na posteljo, da bi ji dali drugi odmerek, se je zbudila in upirala. Hčerka in zet sta jo držala, da je zdravnica lahko izvedla evtanazijo. Cel postopek je bil popisan in dan v pregled. Zadeva je prišla v presojo tudi na sodišče, ki je odločilo, da zdravnica ni ravnala v nasprotju z zakonom.

Še enkrat poglejmo položaj: imamo osebo z demenco, ki ni bolezen, zaradi katere nekdo trpi neznosne bolečine, ni bolezen, ki nakazuje, da bo nekdo umrl v kratkem času. Zastavlja se vprašanje dostojanstva tega človeka: ali ima takšna oseba še dostojanstvo, ali lahko odloča kar koli o sebi?

Ko začnemo spreminjati temeljne pojme, na primer, kaj pomeni avtonomna, svobodna odločitev, vnaprejšnja volja, se nam odpira vrsta težav in okoliščin, v katerih se bomo zelo težko izognili posrednim ali pa neposrednim pritiskom na bolne ljudi.

Ko začnemo spreminjati temeljne pojme, na primer, kaj pomeni avtonomna, svobodna odločitev, vnaprejšnja volja, se nam odpira vrsta težav in okoliščin, v katerih se bomo zelo težko izognili posrednim ali pa neposrednim pritiskom na bolne ljudi. Znano dejstvo je, da je največ evtanazij na Nizozemskem decembra in junija, se pravi pred počitnicami. Ni nujno, da sorodniki bolnim in ostarelim svojcem dejansko rečejo: glejte, zdaj pa bi bil čas, da se poslovite; posredno pa se čuti pritisk in tako tudi občutek: ne želim obremenjevati svojih najbližjih.

Tudi slovensko zdravništvo v odklanjanju evtanazije svari pred t. i. evtanazijskim mobbingom.

Ko je »ponujena« možnost izhoda, ko veš, da so vrata iz življenja tamle, pri roki, da so odklenjena, se občutek, da si nekomu v breme – družini, družbi, zdravstvenemu sistemu -, hitro stopnjuje do te mere, da ta vrata tudi dejansko odpreš. K temu lahko vodi posreden, neredko pa tudi čisto neposreden pritisk, recimo finančni.

Ali je mesec mojega življenja res vreden toliko, kolikor zanj da zdravstvena zavarovalnica?

Omenjate denar. Predlog zakona Srebrne niti da jasno vedeti, da bi uzakonitev pomoči pri samomoru zdravstveni zavarovalnici prinašala prihranke, saj je ocenjena vrednost celotnega postopka okoli 1400 evrov, statistike pa pokažejo, da so stroški zadnjega meseca življenja okoli trikrat višji.

Ta del predloga je po eni strani najbolj brutalen, po drugi strani pa tudi najbolj transparenten. Tukaj bomo videli odziv civilne družbe, ali bo sprejela, da smo v logiki potrošništva res prišli tako daleč, da tudi naša življenja vrednotimo z denarjem – ali je mesec mojega življenja res vreden toliko, kolikor zanj da zdravstvena zavarovalnica? Zdravstveni sistem je zgrajen solidarnostno, tako da vsak prispeva vanj, sredstva pa prejme takrat in v takšni meri, ko in kot jih potrebuje. Medicinsko strokovno vprašanje pa je, ali so določene terapije nujne, ali je potrebno bolj razširiti paliativno oskrbo, ali mora medicina res narediti vse, kar zmore narediti … Vse to so strokovna medicinska vprašanja, ki so zelo pomembna in morajo biti javno obravnavana, da se ne vzpostavlja strah pred neko vsemogočno medicino in njenimi aparaturami, na katerih je nekdo leta in leta brezupno priključen in nemočno čaka, da bo umrl. To podobo lahko hitro uporabimo za strašenje … Nikakor pa človeško življenje ne sme biti »obremenjeno« z neko ceno. Srčno upam, da je prav ta finančni del predloga zakona tako jasen, da bo širokemu krogu ljudi pokazal, kakšna miselnost je v ozadju te pobude. Torej: ti si vreden toliko, kot si koristen; če pa mora družba zate dati večja sredstva, od tebe pa ne bo več ničesar prejela, je tudi ekonomsko bolje, da se posloviš.

Ko se tako spreminja vrednost človeškega življenja, izgubljamo temeljno etično načelo o nedotakljivosti človekovega življenja in spoštovanju vsake osebe ne glede na njegovo zdravstveno ali finančno stanje, spol, vero … Prav na zdravstvenem področju mora obstajati resnično nediskriminatoren pristop. V tem primeru pa – in to omogoča zlorabe – postavljamo novo lestvico, kdo ima še ima vrednost in katera merila mora izpolnjevati, da je še vreden življenja, da je še deležen določenih medicinskih posegov.

Po drugi strani pa evtanazija, o čemer sva že govorila, spremeni odnos med zdravnikom in pacientom, kjer je zdravnik samo še izvrševalec želja pacienta. Pacient pove zdravniku, kaj bi rad, zdravnik pa to mora izpolniti.

FOTO: Tatjana Splichal

Pravica do ugovora vesti je načeloma povsod zagotovljena, a hkrati je res, da morajo zdravniki, ki jo uveljavljajo, poskrbeti, da evtanazijo ali pomoč pri samomoru opravi nekdo drug.

Kljub varovalki ugovora vesti?

Ugovor vest je tukaj na mestu. Omogočajo ga vse države, kjer imajo uzakonjeno evtanazijo. Nazadnje je bila sprejeta v Španiji marca 2021 – zanimivo, s prepričljivo večino v katoliški državi –, kmalu zatem tudi na Portugalskem, s tem, da je tam ustavno sodišče zadržalo izvajanje tega zakona. Pravica do ugovora vesti je načeloma povsod zagotovljena, a hkrati je res, da morajo zdravniki, ki jo uveljavljajo, poskrbeti, da evtanazijo ali pomoč pri samomoru opravi nekdo drug. Kljub ugovoru vesti prinaša takšna ureditev pritisk na vsakega zdravnika, kajti vsak zdravnik bo bolj ali manj, hotel ali ne, sodeloval v tem sistemu. In to je obremenjujoče. Sam vidim in čutim veliko stisko zdravništva – skoraj ne poznam zdravnika, ki bi bil pripravljen izvesti evtanazijo. Prepričan sem, da bodo zdravniki naredili vse, kar je v njihovi moči, da bodo v razpravi o evtanaziji pojasnili, zakaj so si izbrali zdravniški poklic: da bodo ljudem pomagali kakovostno živeti in tudi dostojno umreti, a ne po njihovi roki z evtanazijo ali pomočjo pri samomoru, temveč s sredstvi blažilne terapije, tudi možnostjo terminalne sedacije, če so bolečine prehude in jih s sodobnimi analgetiki ni mogoče ublažiti. Prevzeti logiko evtanazije bi pomenilo, da smo kapitulirali pred vprašanjem smrti: ker ne moramo smrti obvladati, jo želimo »kontrolirati« tako, da jo povzročimo.

Že velikokrat sem izrazil željo, da bi Cerkev pokazala drugačno držo in drugačen model s tem, da bi po škofijah ali župnijah vzpostavila vsaj nekaj hospicev.

Omenjali ste »katoliško« Španijo … Kakšen bi po vaši presoji moral biti katoliški odgovor na evtanazijske pobude?

Pomembno je ponuditi alternativo. Že velikokrat sem izrazil željo, da bi Cerkev pokazala drugačno držo in drugačen model s tem, da bi po škofijah ali župnijah vzpostavila vsaj nekaj hospicev. Poskrbeli bi lahko tudi za še več izobraževanj v smeri spremljanja umirajočih in usposabljanja za bližino v trpljenju, ne nazadnje tudi za razumevanje trpljenja. Nihče ne želi biti bolan, nihče ne želi trpeti, vsak bi rad živel čim bolj kakovostno do zadnjega diha svojega življenja. Vse to je legitimno. Ne moremo v vsaki bolezni, v vsaki nesreči takoj prepoznati, da nam Bog hoče »nekaj« sporočiti. Zanesljivo pa nam Bog sporoča to, da smo v trpljenju in nesreči drug drugemu blizu. Bolečina, bolezen nas naredi bolj občutljive drug za drugega, nas naredi bolj človeške; brez trpljenja, bolezni, nepopolnosti postajamo – in to vidimo na vsakem koraku – ljudje brez empatije, trdi, neizprosni, delujemo po logiki tehnologije in ekonomije, ko skušamo s čim manj sredstev v čim krajšem času doseči čim večje rezultate. Bolezen, trpljenje, bolečina so v takšni naravnanosti razumljeni kot velika ovira, v resnici pa so opomniki, da je življenje nekaj več: da smo tukaj zato, da lahko živimo odnose podarjanja in sprejemanja, ljubezni in bližine, da imamo pomen ne zaradi svojega položaja, veljave, denarja, temveč zato, ker smo z nekom v odnosu – kot kristjan tudi v odnosu z Bogom, v katerem se zavedam, da je moje življenje Božji dar, da si ga nisem dal sam in ga sam tudi ne morem »odkupiti«. Ravno stiske, težave me vredno znova vračajo k temu temelju, prevprašujejo moj življenjski ritem in postavljajo pod vprašaj ekonomsko-potrošniško logiko življenja, ki je sicer tako prevladujoča.

Nekdo, ki je naredil samomor, je morda prepričan, da je to izključno individualno dejanje, dejansko pa ni. Pri evtanaziji pa sploh.

S kakšnimi argumenti torej vstopati v javno razpravo?

Predvsem z racionalnimi, ne toliko verskimi argumenti je treba v javnem prostoru pokazati na meje evtanazijskega razmišljanja – odpreti razpravo o tem, kaj je pravzaprav avtonomija, kaj naj bi pomenilo svobodno odločanje o svojem življenju, koga vse se to odločanje v resnici dotika. Pravijo: to je moja odločitev. Ali je res? Vsaka individualna odločitev, hoteli ali ne, vključuje toliko in toliko ljudi. Vemo, da vsak samomor zaznamuje širšo mrežo ljudi, ki je prizadeta zaradi smrti enega človeka. Nekdo, ki je naredil samomor, je morda prepričan, da je to izključno individualno dejanje, dejansko pa ni. Pri evtanaziji pa sploh. Tu imamo celo verigo ljudi, ki bi morali sodelovati v tem dejanju, čeprav so po svojem poslanstvu postavljeni za nekaj čisto drugega: od zdravnikov in farmacevtov do negovalk in drugega osebja, ki spremlja paciente in morajo biti zraven pri evtanazijskem dejanju.

Morda ima predlagani slovenski evtanazijski zakon prav na tej točki posledice tudi za uresničevanje verske svobode. Na primer: dolžnost, da omogočijo izvedbo evtanazije v svojih prostorih, predlog zakona nalaga ne le javnim socialno-varstvenim zavodom, temveč tudi tistim s koncesijo, med katerimi so denimo katoliški domovi za starostnike. Kaj bi to pomenilo zanje?

To vprašanje je ta čas zelo izpostavljeno v Avstriji. Prej sva govorila o ugovoru vesti. Zdravniki imajo to pravico zagotovljeno individualno. Kot institucija pa si primoran vsakemu državljanu omogočiti pravico, ki mu jo daje zakon. Na kakšen način se lahko tak položaj rešuje denimo za katoliške domove? Neka pogodba bi morala jasno opredeliti, da je oskrbovanec, ki pride v tak dom, že vnaprej obveščen, da zaradi katoliške usmeritve doma ne bo imel na voljo takšne »storitve«. Seveda pa se zastavlja vprašanje, ali ne bi bila takšna pogodba v nasprotju z zakonom. O tem zdaj razpravljajo v Avstriji. Cerkev želi imeti absolutno pravico, da ne bi izvajala teh stvari. To ni le stališče tamkajšnje krajevne Cerkev. V Belgiji in na Nizozemskem Vatikan od katoliških ustanov zahteva, da ne izvajajo evtanazije. Hkrati tudi prepoveduje duhovnikom, da so ob bolnikih, ki so se odločili za evtanazijo ali pomoč pri samomoru. Pismo Kongregacije za nauk vere Usmiljeni samarijan prepoveduje prejem zakramentov ljudem, ki bi se odločili za evtanazijo; takim odreka pravico do zakramentalne odveze, bolniškega maziljenja in prejema obhajila. Te zakramente »bo lahko prejel v trenutku, ko bo po njegovi pripravljenosti, da naredi konkretne korake, duhovnik lahko sklepal, da je spovedanec spremenil svojo odločitev«, beremo v dokumentu. Ne gre za to, da ljudi ne bi spremljali, temveč je to spodbuda za to, da bi nekdo, ki se je recimo vpisal v združenje za prejem evtanazije ali samomora s pomočjo, spreobrnil. V praksi se sicer dogaja, da duhovniki ali redovniki, redovnice spremljajo ljudi tudi v takih trenutkih. Tu se tudi za katoliško občestva odpira vrsta novih vprašanj, izzivov, težav.

Ob vsem tem si velja pred oči spet priklicati eno temeljnih etičnih načel: ne rešuj problema tako, da bodo rešitve povzročile še več problemov, kot jih bodo rešile.

Ob vsem tem si velja pred oči spet priklicati eno temeljnih etičnih načel: ne rešuj problema tako, da bodo rešitve povzročile še več problemov, kot jih bodo rešile. Poiskati moramo rešitev za konkretne osebe, ki trpijo neznosne bolečine in si želijo zaključiti svoje življenje. Gre za iskanje rešitev za posamezne primere, ki pa jih ni mogoče rešiti tako, da spremenimo celoten vrednostni sistem in povzročimo številne nove probleme in etične dileme. Nove rešitve spodbujajo miselnost, da je človeško življenje odvisno od koristnosti, uporabnosti, denarja …

Zlasti v zdravniških vrstah vidim številne ljudi, ki niso katoličani, pa v tej točki, pri vprašanju spoštovanja življenja ob umiranju, delijo ista prepričanja kot mi.

Tudi slovenski zakonski predlog pod podobo reševanja nekega problema odpira številne druge – ali bi bilo zato prav, da je predmet referendumskega odločanja?

Da. Ob tem pa bi bilo dobro, da bi se zavedali, da to ni »ideološko«, »politično« vprašanje, kjer bi bile ločnice, kot je to pri nas tako pogosto, vnaprej postavljene. Zlasti v zdravniških vrstah vidim številne ljudi, ki niso katoličani, pa v tej točki, pri vprašanju spoštovanja življenja ob umiranju, delijo ista prepričanja kot mi. Zelo dobro bi bilo, če bi se organizirala močna civilna družba, ki bi strokovno in tudi s pričevanji spodbudila temeljni razmislek: ali si mi kot družba res želimo odločati o življenju na podlagi nekih »kvalitet« in na podlagi tega, da jih nekdo ne dosega, da je prevelik strošek za zdravstveni sistem? O tem bi se morali pogovarjati, ne o svobodi odločanja. Da nekdo izrazi željo, da ne bi trpel – to je legitimna želja, ki jo je treba upoštevati. Kakšno rešitev bomo ponudili v odgovor tej želji, pa je drugo vprašanje. Kar bolnik doživlja, je treba vzeti skrajno resno, tudi njegovo željo po smrti je treba razumeti kot klic po tem, da mu pomagamo in ponudimo medicinsko oskrbo, čustveno bližino. Da smo z njim, da ve, da ni sam. Klic po bližini je treba vzeti skrajno resno, a naj nas to ne vodi v usodne korake po spolzkem klancu, na katerem ne vemo, do kam bomo zdrseli, kje bo postavljena meja. Kaj pa če bo nekdo nesrečno zaljubljen in si ne bo znal in želel predstavljati življenja brez ljubljene osebe? Morda banaliziram, pa vendar …

 Na tem mestu objavljamo integralno verzijo pogovora z dr. Romanom Globokarjem; v tiskani 22. številki tednika Družina je objavljena skrajšana inačica. 

Nalaganje
Nazaj na vrh