Zavetnik: Velja za enega od očetov meništva, sicer pa nima kakšnega posebnega patronata.

Atributi: izredno dolga brada

Sveti Evtimij Veliki, puščavnik

Po smrti očeta je mati Dionizija Evtimija še kot otroka izročila melitenskemu škofu Otreju. Tu je prejel temeljito svetno in bogoslovno izobrazbo. Po posvečenju je kot duhovnik in nadzornik melitenskih samostanov živel na škofijskem dvoru, kjer pa se je v njem kmalu oglasila želja po samoti. Kasneje je naskrivaj zapustil samostan in mesto ter se odpravil v Jeruzalem, kjer se je naselil v skalni votlini v puščavniški naselbini Laura pri Faranu. Tu je v molitvi in pokori preživel kar nekaj let, nato pa naselbino zamenjal za votlino sredi divje, težko dostopne gorske samote. A ne za dolgo, saj so »skrivališče« odkrili najprej bližnji pastirji, nato pa so k njemu začeli prihajati ljudje, ki so želeli živeti, podobno kot on in služiti Bogu. Prišlo je tako daleč, da je Evtimij tu ustanovil samostan. Vodstvo samostana je zaupal svojemu dobremu prijatelju Teoktistu, sam pa se je umaknil v votlino, od koder je še naprej budno bdel nad vzgojo in duhovnim življenjem novincev. Bil je znan po strogosti do sebe, pa tudi po veliki zmernosti in prijaznosti do drugih. Po dogodku, ko je na čudežen način ozdravil mladega poganskega Saracena Terebona in so se Saraceni množično začeli spreobračati, ni imel več miru pred ljudmi, zato se je kmalu naskrivaj naselil v puščavi Ruban ob Mrtvem morju in tam sezidal dva samostana s cerkvami. Ko so ga tudi tu začeli oblegati ljudje in se je zgodilo celo nekaj čudežev, je spoznal, da je božja volja, da ne beži več od ljudi, pač pa jim po svojih najboljših močeh pomaga. Sredi Judejske puščave, južno od ceste iz Jeruzalema v Jeriho, je sezidal še en samostan. V času, ko so se množično širili in cveteli krivoverski nauki, je Evtimij odločno branil pravo vero. Kljub temu pa ni dovolil, da bi ga te »zunanje«, posvetne skrbi odvračale od samote, kjer je dneve preživljal v pokori in nenehni molitvi. Sam je natančno napovedal konec svojega življenja; miren in pripravljen je umrl v visoki starosti – 96 let.

Ime: je grško, pomeni pa »dobre volje, blagega, veselega srca«.

Rodil se je leta 377 v mestu Melitene v Armeniji,

umrl pa 20. januarja 473 pri Jeruzalemu.

Družina: Kot težko pričakovan edinec se je rodil ostarelim staršem Pavlu in Dioniziji. Oče mu je umrl, ko je bil star tri leta, mati je dečka izročila melitenskemu škofu Otreju, sama pa postala diakonisa.

Zavetnik: Velja za enega od očetov meništva, sicer pa nima kakšnega posebnega patronata.

Upodobitve: Upodabljajo ga na več načinov, vendar povsod kot meniha z izredno dolgo brado.

Goduje: 19. oz. 20. januarja.