Atributi: meč v roki, vrata med dvema stolpoma, tehtnica (božja pravičnost), voz v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

Simboli štirih evangelistov: Matej - človek, Marko - lev, Luka - vol, Janez - orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča - babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnje iz zadnje svetopisemske knjige - Razodetja.

Ezekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni "močan je Bog". Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 pred Kr. je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Evzekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetaga pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil "od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit". Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Umrl je 571 pred Kristusom.