Mati si želi za hčerko boljše življenje, kot ga je imela sama v komunistični Češkoslovaški. Da bi hčerka lahko šla na Zahod, je pripravljena tvegati celo njeno zdravje in morda tudi njun odnos.

Doping v športu

Film Fair Play se dogaja na Češkoslovaškem v osemdesetih letih. Mlada šprinterka Anna si želi izpolniti normo za olimpijske igre, morda pa si to še celo bolj želi njena mama, ki ji je bilo v mladih letih prepovedano trenirati tenis (točnega odgovora zakaj, nam film ne da, namiguje se le, da se ni obnašala tako, kot je zahteval sistem), saj hoče hčerki omogočiti migracijo na Zahod, kamor se je pred 15 leti preselil Annin oče. Anno doleti »sreča«, ker so jo sprejeli v poseben program, s katerim mladim talentom omogočijo boljše rezultate. Gre seveda za doping. Anna je sicer skeptična, vendar se najprej ne upira in njeni rezultati se res izboljšajo. Jemanje dopinga preneha šele, ko mora zaradi zdravstvenih težav v bolnišnico. Mati jo najprej pri tem podpira, nato pa po slabem rezultatu na tekmi hčerki znova začne vbrizgavati nedovoljeno in nevarno sredstvo, Anna pa verjame, da gre le za nenevaren vitamin B. Ko ugotovi, da jo je mama (s pomočjo trenerja) pretentala, se odseli k fantu.



Pritiski komunističenga sistema

Njun odnos se izboljša, ko Anna doseže olimpijsko normo, njen fant pa z družino emigrira v Avstrijo. A v komunističnem sistemu izpolnjena norma še ne pomeni tudi nastopa na olimpijskih igrah. Sistem začne pritiskati na hčerko in njeno mater, ki se druži z disidentom in mu pomaga širiti »prevratniška« besedila. Materi grozi zapor, hčerki na prepoved tekmovanja. Kako se bosta odločili? Bo mati izdala prijatelja, da bi hčerki omogočila nastop na olimpijskih igrah? Predstavniki oblasti jima sledijo, podtaknejo prisluškovalno napravo v hiši, ponoči razmečejo hišo, dokler ne dobijo, kar so iskali. V komunističnem sistemu, ki ne dopušča veliko svobodne izbire, pa se mati in hči povežeta, dostojanstveno preneseta vse pritiske in ob koncu se zdi, da sta moralni zmagovalki prav onidve, ne sistem, ki poskuša urejati njuni življenji. Čeprav se Anna v filmu le redko smeji, pa se na koncu njen nasmeh v sodni dvorani zdi kot zmaga. Ob tem nasmehu se lahko vprašamo, koliko smo svobodni, kakšne so sploh naše možnosti v kapitalističnem sistemu in kako se spopadamo z ovirami na svoji poti. Če bi mati in hči klonili pod pritiski, bi bil konec tragičen zanju. To je lahko spodbuda, da z dvignjeno glavo branimo svoja načela in se ne podrejamo večini. Naslov tako lahko razumemo večplastno - poštenost v športu, (ne)poštenost sistema in poštenost do samega sebe.

Film je vsekakor vreden ogleda (na Liffu bo še v soboto) in je letos zasluženo dobil nagrado v Karlovih Varih. Režijo in scenarij je prispevala priznana češka režiserka Andrea Sedláčková, ki je študirala na prestižni filmski šoli FEMIS v Parizu.

Foto: splet