Filip David (1940–2025) je bil srbski pisatelj in scenarist, znan po svojih esejih, dramah, kratkih zgodbah in romanih. Med njegova najbolj uveljavljena dela sodijo Vodnjak v temnem gozdu, Zapiski resničnega in neresničnega, Ognjeni princ, Romarji zemlje in neba, Ali smo pošasti in tudi Hiša spominov in pozabe, roman, za katerega je David leta 2014 prejel prestižno srbsko NIN-ovo nagrado in tudi nagrado za najboljšo knjigo mreže javnih knjižnic v Srbiji za leto 2015.

Potovanje skozi z bolečino in trpljenjem zaznamovano dvajseto stoletje

Leposlovno-zgodovinski roman Hiša spominov in pozabe je napisan v značilnem slogu tega cenjenega avtorja in velja za eno najbolj pristnih del sodobne srbske literature. V tem romanu Filip David nadaljuje z raziskovanjem enigme, ki obdaja medsebojno delovanje dobrega in zla, pri čemer se opira na svoje strokovno znanje o kabali in misticizmu. Omeniti velja, da se je David rodil v judovski družini, njegovi sorodniki pa so bili žrtve pokola, ki so ga zagrešile okupacijske sile med drugo svetovno vojno v Jugoslaviji.

Besedilo izkazuje izjemno pripovedovalsko spretnost. Pripoved romana, ki bralce popelje na potovanje skozi z bolečino in trpljenjem zaznamovano dvajseto stoletje, katerega sporočilo vztrajno odzvanja v temi noči, je namreč samosvoja in neponovljiva, saj prikazuje odnos med Judom (osebo, ki dobi možnost zamenjave identitete) in moškim, ki je naklonjen okupacijskim oblastem. To razmerje je osnova za razmislek, ali je spominjanje res strašnejše od pozabljanja. Tako predstavljena tema in problem sta redka v srbski književnosti in literaturi o drugi svetovni vojni, zato je ta roman še posebej vreden branja.

Grozote, ki so jih doživljali srbski Judje med drugo svetovno vojno

Kot je na predstavitvi 8. septembra 2025 na Slovenski matici dejala urednica romana Zarika Snoj Verbovšek je struktura romana Hiša spominov in pozabe moderna, klasično zgradbo poglavij na več mestih razbijajo vmesni vložki in fantastični, magično-realistični elementi (zapiski iz dnevnika glavne osebe, njegove sanje, časopisne novice ipd.) Opisuje grozote, ki so jih doživljali srbski Judje med drugo svetovno vojno, pri čemer se s holokavstom ukvarja predvsem s položaja žrtev, nekoliko pa ga prikaže tudi z vidika sokrivcev.

Roman poleg številnih stranskih zgodb pripoveduje o pretresljivi osrednji zgodbi srbskega Juda Alberta Vajsa, ki so ga v času druge svetovne vojne starši skupaj z mlajšim bratcem Elijahom porinili skozi deske v tleh drvečega vlaka proti Auschwitzu, da bi jima povečali možnosti preživetja, pri čemer je Albert preživel, brata pa izgubil, s čimer je izgubil tudi delček lastne identitete.

Grozovita bolečina in občutek krivde, ki ga preganjata vse življenje, sprožata vprašanja: ali bi bilo bolje, da bi postal nekdo drug; ali je to sploh mogoče; ali je bolje ohranjati boleč in travmatičen spomin; ali vse prepustiti pozabi, ki je sicer videti odrešujoča, a nam hkrati odvzame tudi poglavitni element naše identitete, nas same.

Iskanje smisla trpljenja in posledično smisla življenja

Jedro romana je torej vprašanje zločina in kazni, žrtev in rabljev, iskanje smisla trpljenja in posledično smisla življenja, predvsem pa, kar je stalnica Davidovih besedil, razmišljanje o globokih metafizičnih koreninah zla, o medsebojnem delovanju dobrega in zla, v kar pisatelj vpleta svoje bogato poznavanje modrosti kabale in misticizma.

V tem kontekstu slovenski prevod romana spremlja spremna beseda Pavleta Raka, ki bolj kot literarno analizo poudarja Davidovo etično držo in aktivno vlogo v boju proti zlu, proti širjenju nacionalnega in religioznega sovraštva, tako z njegovo literaturo kot z odločnim in jasnim družbenim angažmajem in kritičnim opredeljevanjem tako do druge svetovne vojne, ki jo je tragično zaznamoval holokavst, kot do novih genocidnih dejanj v času krvavega razpada Jugoslavije, kar Rak v spremni besedi aktualizira še z razmišljanjem o genocidih današnjih dni. Pisec spremne besede Pavle Rak je zapisal, da je bil Filip David »vest srbskega naroda«, o čemer priča tudi ta roman.