Duhovnik, narodni delavec, pesnik in pisatelj, preganjanec fašizma in žrtev komunizma Filip Terčelj se je rodil v Grivčah pri Ajdovščini leta 1892. Med letom 1922 in 1934 je bil ena ključnih osebnosti Goriške v njenem boju za ohranitev narodne in kulturne samobitnosti. Na Primorsko se je po študiju v Ljubljani in kaplanovanju v Škofji Loki vrnil v času, ko je Mussolinijev režim tam začel z najhujšim preganjanjem Slovencev. Takoj je poprijel za delo. V Gorici je ustanovil Prosvetno zvezo, deloval je kot katehet, izdajal je list Naš čolnič in kot izreden organizator budil slovenskega duha po Goriški.

Najprej so ga preganjali Italijani, po vojni so ga uničili komunisti

Leta 1931 ga je fašistična oblast zaradi njegovega delovanja med Slovenci v Italiji najprej zaprla, nato pa obsodila na petletno izgnanstvo v kraj Campobasso jugovzhodno od Rima. Po posredovanju Cerkve so ga po enem letu izpustili, a so mu prepovedali javno delovanje. Umaknil se je v Ljubljano, kjer je deloval kot gimnazijski profesor in kurat, poleg tega pa je tudi literarno ustvarjal. Med okupacijo je pomagal preganjancem fašizma, v dobri veri je podpiral komunistično OF in si kot eden od krščanskih »sredincev« prizadeval za konec »državljanske vojne«. Kot človekoljub Terčelj ni izbiral strani, temveč pomagal, kjer je bilo mogoče: če je soditi po pesmi Dve pismi, ki je bila pod njegovim priimkom objavljena v Slovencu decembra 1944, je sodeloval tudi pri Rupnikovi Zimski pomoči.

Med vojno so ga Italijani zaprli za tri mesece, od julija do septembra 1941, po vojni pa ga je zaprla domača komunistična oblast. Iz zapora je prišel bolan, pa tudi dela ni dobil ne kot duhovnik ne v šoli ali prosveti.

7. januarja 1946 so ju umorili v Štulcovi grapi pod Davčo

Konec leta 1945, za božič, je Franc Krašna Filipa Terčelja povabil na Gorenjsko, da bi mu pomagal pri upravljanju župnij Davča in Sorica. Prebivalce vasi na tem območju so po vojni ugrabljali, ubijali, nato pa še množično nasilno izganjali čez mejo v Avstrijo.

Oba duhovnika je izgon družin zelo pretresel. Tolažba in tihi up jim je bil Filip Terčelj, ki se je dobro poznal z vplivno družino Tomšičevih v Ljubljani. Kljub temu, da je bilo prepovedano karkoli reči, sta obljubila, da bosta po novoletnih praznikih posredovala pri oblasteh in se zavzela zanje. Vsaka dobra beseda je bila moč in jim je dajala upanje.

Franc Krašna je v cerkvi oznanil, da bo šel takoj po praznikih v Ljubljano in posredoval pri prijateljih, da se bodo izseljeni kmetje vrnili. 6. januarja 1946 so ju na poti proti Železnikom, v gozdu pod Sorico, ugrabili pripadniki Knoja, ju zasliševali ter naslednji dan v Štulcovi grapi pod Davčo umorili in zakopali. Pomladi leta 1946 so domačini trupli skrivaj prekopali na pokopališče v Davči.

Življenje ter dogajanje v vaseh pod Ratitovcem pred in po letu 1945

Zbornik prispevkov s simpozija leta 2014 v Ajdovščini je uredila Nadja Ušaj Pregeljc, ki je uvodoma objavila prispevek Zborniku Terčeljevega simpozija 2014 na pot. Sledi mu pet prispevkov. Dr. Renato Podbersič piše o Filipu Terčelju v luči vatikanskih arhivov, dr. France M. Dolinar pa je osvetlil delovanje Filipa Terčelja v Ljubljani od leta 1934 do 1946.

Naslov prispevka dr. Janeza Juhanta je Katoličani in Filip Terčelj kot žrtev sistemov. Bogdan Vidmar je na osnovi pričevanj napisal prispevek o okoliščinah smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne na območju Davče in Sorice. Marija Gasser je raziskala življenje ter dogajanje v vaseh pod Ratitovcem pred in po letu 1945.

Filip Terčelj se je zavzemal za najbolj odrinjene in zapostavljene

Nadja Ušaj Pregeljc je v zborniku zapisala: Če povzamemo Terčeljevo življenje in delo, vidimo gorečega, globoko vernega duhovnika, ki je črpal moč za svoje delo v molitvi, z Bogom, in je v pridigah spodbujal k poglobitvi verskega življenja. Ustanovil je številna prosvetna društva, združena v odbore, ki so svoje člane vzgajala v zavedne in dejavne katoličane. Bil je zelo sočuten do soljudi in se je zavzemal za najbolj odrinjene in zapostavljene; pravičnost mu je narekovala, da se je zavzel za kmete z nemškimi priimki, kar ga je stalo življenja.

Spomenik Filipa Terčelja na trgu v Šturjah pri Ajdovščini. Foto: Ivo Žajdela

Bil je neutrudni delavec na številnih področjih

Njegova nesebična ljubezen je bila vedno živa in dejavna. Mlade je usposabljal za odgovorno in krepostno življenje, primerno stanovsko izobrazbo in javno udejstvovanje; posvečal se je ljudem vseh starosti in stanov. Ljudi je učil, da sta narodna zavest in vera medsebojno povezani. Velike organizacijske sposobnosti in vrline je s pridom uporabljal kot neutrudni delavec na številnih področjih: kot vzgojitelj, profesor, organizator, pisatelj, pesnik in publicist. Njegova pričevalska in mučeniška drža po mnogih zamolčanih desetletjih vstaja v srcih Slovencev kot svetal lik, kristalno čista duša v trpljenju preizkušenega Božjega ljubljenca, velik vzornik in nebeški priprošnjik pri Bogu.