Omenjena procesija je po navedbah vatikanskih medijev eden največjih javnih izrazov katoliške pobožnosti na Filipinih: vsako leto 9. januarja kip v naravni velikosti, ki predstavlja Jezusa, upognjenega pod težo križa, v sprevodu prenesejo iz cerkve sv. Nikolaja Tolentinskega, kjer ga sicer hranijo, v manilsko župnijo Quiapo, s 7-kilometrsko procesijo pa slovesno sklenejo devetdnevnico, ki se prav tako tradicionalno začne 31. decembra. Letošnje procesije se po navedbah svetovnih medijev udeležuje okoli šest milijonov vernikov.

Za Filipince je značilno, da je vsaka njihova pobožnost zelo množična.

Po besedah prevajalca Andreja Turka (pri založbi Družina sta med drugim izšla njegova prevoda del Ali bi krstili Nezemljana? in Skrivnost mojega sina), ki je v začetku novega tisočletja nekaj let preživel na Filipinih, tamkajšnjim vernikom pobožnost do različnih verskih kipcev zelo veliko pomeni in včasih že meji na vraževerje. Za Filipince je značilno, tako Turk, da je vsaka njihova pobožnost zelo množična in da ponekod celo meji na malikovanje. Poleg češčenja Črnega Nazarečana je znana tudi njihova pobožnost do kipca Deteta Jezusa (»Santo Niño«), ki so ga na otočje prav tako prinesli španski misijonarji. 

Filipinska pobožnost do Črnega Nazarečana

Kip Črnega Nazarečana so v Manilo leta 1607 na krovu ladje iz Mehike prinesli avguštinski duhovniki iz Španije. Izročilo pravi, da je ladja med potovanjem zagorela, kip pa se je čudežno izognil ognju in počrnel.

Verniki se s procesijo spominjajo prvega prenosa kipa Črnega Nazarečana, ki je bil 9. januarja 1767.

Verniki se s procesijo spominjajo njegovega prvega prenosa, ki je bil 9. januarja 1767. Med sedemkilometrskim pohodom, ki traja več ur, se romarji zgrinjajo, da bi se kipa dotaknili ali ga poljubili, saj naj bi imel čudežno zdravilno moč ter prinašal srečo njim in njihovim bližnjim. Mnogi izmed njih se procesije udeležijo bosonogi.

Zaradi nepreglednih množic udeležencev se procesija pogosto podaljša in lahko traja tudi 24 ur. Romarjem je na poti ves čas na voljo medicinska pomoč, po navedbah tamkajšnjega Rdečega križa pa morajo običajno največ ljudi oskrbeti težav z dihanjem, omedlevice in modric.

V spodnjem videoposnetku si lahko ogledate nekaj prizorov lanske procesije:

Češčenje proti malikovanju

Filipinski duhovniki vernike vedno znova opozarjajo, naj pri češčenju Črnega Nazarečana modro razločujejo med pobožnostjo in malikovanjem. Ljudje, ki se kipa zaradi oddaljenosti ne morejo dotakniti, prostovoljcem na kočiji, ki jo vlečejo z vrvmi, med procesijo mečejo majhne brisače, da z njimi obrišejo dele križa in kipa, saj verjamejo, da moč »črnega Nazarečana« ozdravlja ter vernikom zagotavlja dobro počutje in boljše življenje.

Bistvo praznika Črnega Nazarečana je pobožnost do trpečega Kristusa, s katerim se Filipinci istovetijo v svojem življenju, ki ga zaznamujeta revščina in vsakdanje trpljenje.

Toda pravi verniki, kot je med eno izmed takšnih procesij pojasnil filipinski kardinal Tagle, pravilno razumejo pomen današnjega praznika in v nasprotju z malikovalci »Gospoda ljubijo brezpogojno, pa naj bo to v trpljenju, sreči ali bolezni«. Češčenje Jezusa, črnega ali ne, naj bi trajalo ves čas, ne le na določen dan, ne le na določen praznik. »Pobožnost je vsakdanje dejanje, je pojasnil kardinal.

Po besedah Hernanda Coronela, rektorja manjše bazilike Črnega Nazarečana v Manili, pa je bistvo praznika Črnega Nazarečana pobožnost do trpečega Kristusa, s katerim se Filipinci istovetijo v svojem življenju, ki ga zaznamujeta revščina in vsakdanje trpljenje. Na Filipinih živi največ katoličanov v Aziji, saj se zanje izreka okoli 80 odstotkov od več kot 100 milijonov prebivalcev tega azijskega otočja.