Leta 1913 je bila v kraju Bridgeport v zvezni državi Connecticut ustanovljena župnija Svetega križa, ki jo je do leta 1950 vodil Mihael Golob. Sprva je šlo za župnijo, ki so jo pretežno sestavljali Slovenci iz prekmurskih krajev. Med letoma 1950 in 1967 je bil tamkajšnji dušni pastir Andrej Farkaš, nato je vajeti župnije prevzel Alojzij Hribšek. V njegovem času se je sedež župnije iz Bridgeporta preselil v Fairfield, kjer so novembra 1972 posvetili novo cerkev, ki je odprla vrata tudi katoličanom neslovenskega rodu. Hribšek je župnijo vodil do leta 1992, zadnjih 18 let pa jo vodi župnik Alfred Pečarič.

Dokumentarni film tako osvetljuje življenje ljudi v župniji Svetega križa, ki že desetletja predstavlja središče družbenega in verskega življenja tamkajšnjih Slovencev, ter zgodbe posameznikov, ki so s svojim delom in predanostjo pomembno soustvarjali skupnost in skozi jezik, pesmi, kulturne dogodke, slovenske maše in običaje ohranjajo slovensko identiteto daleč od domovine.

Pred začetkom predvajanja filma je zbrane nagovoril idejni vodja projekta dr. Dejan Valentinčič. FOTO: M. M.

Film je nastal v okviru projekta (Ne)izgubljena slovenska dediščina po svetu, ki je namenjen sistematičnemu zbiranju, dokumentiranju in ohranjanju slovenske kulturne dediščine v izseljenstvu, s posebnim poudarkom na osebnih spominih in pričevanjih pripadnikov starejših generacij slovenskih skupnosti po svetu.

Idejni vodja projekta dr. Dejan Valentinčič, ki je obenem predsednik Slovenske konference SSK, je ob svojem lanskem obisku ZDA posnel vrsto zanimivih zgodb s slovenskimi rojaki, ki živijo tam. »Na filmski trak želimo ujeti manjše, nepoznane in krhke lokalne slovenske skupnosti, katerih usoda ni gotova ter na ta način dokumentirati slovensko kulturno dediščino, preden se ta izgubi,« poudarja Valentinčič, ki smo ga ob predvajanju prvega dokumentarnega filma, ki je bil pripravljen in opremljen v sodelovanju z GOLD TV, prosili še za nekaj dodatnih pojasnil.

Dr. Dejan Valentinčič: »Na filmski trak želimo ujeti manjše, nepoznane in krhke lokalne slovenske skupnosti.« FOTO: M. M.

Kdaj ste posneli film o Slovencih v Fairfieldu?

Film je bil posnet lani maja, ko sem gostoval na univerzi Alfred v zvezni državi New York, ta čas pa sem izkoristil še za obisk več slovenskih skupnosti in njihovo dokumentiranje. To je bil ravno čas, ko smo dobili novega papeža, Leona XIV., tako da sem v ZDA spremljal izvolitev Američana na čelo Katoliške cerkve.

Film opisuje življenje slovenskih rojakov v župniji Svetega križa, ki se je po približno 60 letih iz Bridgeporta preselila v približno 15 kilometrov oddaljeni Fairfield. Zakaj je prišlo do tega? 

Ameriška družba je veliko bolj dinamična kot so evropske. Hiše, poslovni objekti in tudi cele soseske veliko hitreje nastajajo, hkrati pa jih tudi rušijo. Del Bridgeporta, kjer so bile slovenske soseske in tudi slovenska cerkev, je vse bolj propadal zaradi zapiranja industrijskih obratov. Tako se je vlada zvezne države Connecticut odločila, da predel mesta poruši in na novo pozida. Ravno tam, kjer je stala cerkev, je bila predvidena trasa nove avtoceste. Takratnemu duhovniku Hribšku se je uspelo dogovoriti s škofom, da se župnija lahko premakne in sezida novo cerkev, a pod pogojem, da to ne bo več le slovenska fara, ampak bo sprejemala vse lokalne katoličane. Kljub temu je slovenska kultura v župniji danes še zelo prisotna.

O čem pripovedujejo vaši sogovorniki v filmu? So naši rojaki radi sodelovali pri snemanju?

Pripovedujejo o zgodovini župnije, kako se je skozi čas spreminjala, hkrati pa pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, nekateri kako so njihovi predniki odšli čez lužo, drugi pa zakaj so se sami odločili za izselitev. Rekel bi, da so se radi odzvali povabilu k sodelovanju. Veselilo jih je, da se nekdo zanima zanje.

Kaj je značilno za župnijo Svetega križa v Fairfieldu in kako velika je? 

Gre za manjšo, a zelo simpatično župnijo. Približno tretjino vernikov predstavljajo potomci Slovencev. Ob vseh večjih praznikih in praznovanjih pri mašah še vedno pojejo slovenske pesmi. Tudi med mojim obiskom, denimo pri večerji v župnijski dvorani, smo jedli izključno slovenske jedi, vso kuho pa je prevzel župnik Alfred Pečarič.

To je torej prvi film v nizu. Koliko ste jih posneli v okviru projekta (Ne)izgubljena slovenska dediščina po svetu in katere župnije boste še predstavili? Bodo predvajani tudi v ZDA?

Za sedaj je bilo posnetih pet epizod. Vedno želimo predstaviti manjše in manj poznane slovenske skupnosti. Sledijo še filmi o Gowandi, Floridi, Kansasu in Nebraski. Vsaka skupnost je zaradi nečesa posebna. Zelo nas veseli, da filme pripravljamo skupaj s televizijsko postajo GOLD TV in bodo tako dostopne najširšemu občinstvu. Z lokalnimi skupnostmi, ki smo jih posneli, smo dogovorjeni, da jim filme pošljemo in tako jih bodo lahko predvajali tudi tam.

Koliko pretežno slovenskih župnij je danes še v ZDA?

V ZDA je nekoč delovalo okoli 53 slovenskih župnij. Za kakšno od njih je težko oceniti, ali je bila dejansko slovenska župnija ali so Slovenci predstavljali le dobršen del vernikov. Sedem župnij smo še lahko uvrstili med slovenske etnične župnije, da so torej namenjene predvsem slovenskim vernikom, velik pomen pa župnija daje tudi slovenski kulturi in tradiciji. 13 župnij je takšnih, da so bile združene z drugimi župnijami v eno skupno in danes delujejo kot teritorialne župnije. 14 župnij pa je takšnih, da so sicer še vedno samostojne, a danes delujejo kot teritorialne župnije. Nekatere izmed teh župnij so danes tipične ameriške župnije, v drugih pa prevladuje kakšna druga nova etnična skupnost, najpogosteje špansko govoreča. 19 župnij pa je bilo zaprtih in danes ne obstajajo več.