Mlade družine potrebujejo posebno pozornost Cerkve. To radi rečemo. Toda ko se spravimo k ≫organizaciji≪ te pozornosti, naletimo na več ovir. Tako pri mladih družinah in pri pastoralnih delavcih. Na podeželju mlade družine niso vajene, da bi v župniji bilo ≫kaj za njih≪. Običajno dajo krstiti svojega otroka, v prvih letih je morda vmes le kakšno miklavževanje, da otroka pripeljejo v cerkev. Veliki dogodek zbližanja z domačo župnijo se zgodi, ko otroka vpišejo k verouku.

Bosi pa so tudi duhovniki in pastoralni delavci. Klasična podeželska župnija pastorale mladih družin v preteklosti ni razvijala. V prvi vrsti zato, ker je ni potrebovala. V krščanskem okolju je primarna verska vzgoja stekla v družini, verske praznike so otroci najbolj doživljali doma, starši so jih jemali s seboj k sv. maši ... čemu bi župnija za mlade družine in majhne otroke vzpostavljala dodatne projekte?

S sekularizacijo, ko vera več ni samoumevna, in urbanizacijo, ko stoletni mehanizmi ≫katoliškega podeželja≪ več ne delujejo, za povrh brez starih mam in starih očetov pod skupno streho, so mlade družine precej prepuščene same sebi.

Povečati odprtost in gostoljubje do mladih družin

Prvi pastoralni koraki so najbolj bistveni, a obenem najbolj preprosti. Povečati odprtost in gostoljubje do mladih družin v rednih župnijskih dejavnostih. Na prvem mestu pri sveti maši. Je cerkev dovolj topla za mamice z malimi otroki? Se imajo kam umakniti, ko otrok glasno joče, ne da bi bile odrezane od bogoslužja? Zna župnijska Karitas pristopiti k mladim družinam s posebnimi paketi zanje, četudi kdaj le simbolnimi? Je župnijsko miklavževanje dobro pripravljeno ali je zgolj delitev daril? Je na župnijskem oratoriju dovolj prostora za vpis malih otrok ali pa je narejen zgolj za osnovnošolce? Obišče duhovnik mlado družino in blagoslovi njihovo novo stanovanje?

Drugi koraki so bolj naciljani, zahtevajo več pastoralnega vložka in usposobljene voditelje: spodbujanje ustanovitve pogovornih skupin mladih mamic, ki se dobivajo po domovih; župnijska zakonska skupina za sveže poročene; predavanja o vzgoji in medosebnih odnosih; ponudba katoliških vrtcev; poleg miklavževanja še kakšna župnijska prireditev za mlade družine ...

Drugačni osebe in prostor

Pri družinski pastorali sploh, posebej pa v pastorali mladih družin, so pastoralne osebe, prostor in čas velikokrat drugačni, kot smo jih vajeni iz klasične pastoralne sheme. Osebe – projekte večkrat vodijo zakonci sami, duhovnik ima vlogo duhovnega asistenta; prostor – velikokrat se dogajanje preseli k nekomu domov ali pa na prostor za piknik; čas – urniki se prilagodijo družinam in zakoncem, kar včasih pomeni tudi pozne večerne ure. Z drugimi besedami, pastorala mladih družin zahteva določeno fleksibilnost, ki je morda klasično vzgojeni duhovniki in pastoralni delavci nismo vajeni.

Letošnje pastoralno leto smo začeli s Pastoralnim tečajem na temo mladih družin z otroki. Naj bo ta številka revije Cerkev danes nadaljevanje tamkajšnje refleksije.