Knjigo Fluidna krajina: prostor, identiteta in evropske obmejne pokrajine sta predstavila urednik dr. Matic Batič in avtor enega od prispevkov dr. Damjan Hančič, pogovor je vodila dr. Pavlina Bobič.

Prostor so zasedali z različno simboiliko

Dvojezična (slovensko-angleška) znanstvena knjiga obravnava srednjeevropske obmejne regije v prvi polovici 20. stoletja, pri čemer se osredinja na značilnosti in pomen prostorskih politik na teh ozemljih. Raziskovalni pristop avtorjev prispevkov temelji na analizi ozadja, oblik in funkcionalnosti ideološko zaznamovanih procesov prisvajanja prostora.

Vzpostavljanje oblasti in njeno legitimiranje namreč ni potekalo zgolj preko mednarodnih sporazumov, delovanja upravnih in represivnih aparatov itd., temveč tudi preko simbolnih strategij izražanja moči in iskanja legitimnosti. Avtorji analizirajo procese spreminjanja krajevnih imen, gradnje spomenikov ter drugih reprezentativnih javnih zgradb.

Knjigo so 8. maja 2024 na Študijskem center za narodno spravo v Ljubljani predstavili dr. Pavlina Bobič urednik dr. Matic Batič in avtor enega od prispevkov dr. Damjan Hančič. FOTO: Ivo Žajdela

Zasedanje prostora po razpadu Avstro-ogrske

Prispevki se osredinjajo na tri primere srednjeevropskih obmejnih področij, in sicer na ozemlje severnega Jadrana, Južno Tirolsko in Trentino ter prostor na severu in severovzhodu današnje Republike Slovenije. Obravnavana območja, ki so prej stoletja pripadala dinastični državi Habsburžanov, so si po koncu prve svetovne vojne lastile različne države. Južno Tirolsko si je kljub nasprotovanju tam živečega nemškega prebivalstva priključila Italija, ki je anektirala tudi ozemlje nekdanjega Avstrijskega primorja, čeprav so bili veliki deli tega strnjeno poseljeni s Slovenci in Hrvati, ki so priključitvi nasprotovali. Severni in severovzhodni del današnje Slovenije je po prvi svetovni vojni prišel v okvir jugoslovanske države, a med drugo svetovno vojno ga je enostransko anektirala nacistična Nemčija. Po koncu druge svetovne vojne je po dolgih pogajanjih in številnih napetostih prišlo do spremembe meje na severnojadranskem območju, medtem ko je Južna Tirolska ostala v okviru italijanske države. Za vsa ta ozemlja je značilno, da v prvi polovici 20. stoletja niso predstavljala le jabolka spora med različnimi državami, temveč da je njihova »obmejnost« izvirala tudi iz notranjih razmer, predvsem prisotnosti različnih narodnostnih skupnosti, ki so skušale aktivno uveljaviti svoje politične zahteve. Oboje je vodilo k spopadom za prevlado pri dojemanju njihovega zgodovinskega, jezikovnega, narodnostnega in kulturnega značaja. Prispevki z različnih vidikov analizirajo ta spopad.

Italianizacija Južne Tirolske

Od sedmih prispevkov dva obravnavata prostor Južne Tirolske in Trentina, dva sta posvečena razmeram na slovenski severni (Gorenjska) oz. severovzhodni (Štajerska) meji, trije pa obravnavajo obsežno severnojadransko območje, ki je danes razdeljen med Italijo, Slovenijo in Hrvaško. Avtorji analizirajo različne vidike prostorskih politik oz. načinov prisvajanja prostora, kar bralcu omogoča, da si ustvari vtis o raznolikosti prisvajanja prostora na teh območjih.

Sophie Elaine Wolf se je v svojem prispevku posvetila na boj za razumevanje zgodovinskega in kulturnega značaja Južne Tirolske, kot je na ravni časopisnega pisanja in polemik potekal med nemškim in italijanskim taborom. Pri tem v ospredje jasno stopijo strategije, s katerimi sta obe skupini na zelo različne načine predstavljali isto krajino in dogodke ter s tem ustvarjali (konkurenčni) sliki o deželi in njenem značaju.

Damjan Hančič, Matic Batič in Pavlina Bobič. FOTO: Ivo Žajdela

Je na Ptujskem gradu res bilo staroslovansko svetišče?

Izidor Janžekovič osvetljuje kulturno-politični kontekst na južnem Štajerskem med drugo svetovno vojno in po njej ter na njegov vpliv na delovanje arheoloških raziskav, predvsem prepletanje nacionalističnih predpostavk in interpretacij arheoloških odkritij na Ptujskem gradu (staroslovansko svetišče da ali ne).

Poskusi ideološko nabitega preoblikovanja pokrajine preko različnih oblik posegov v prostor so v ospredju zanimanja ostalih prispevkov. Klaus Tragbar piše o sporočilnosti novih železniških postaj v Trentu in Bolzanu, zgrajenih v času fašističnega režima. Kot ugotavlja, so tudi takšne, na prvi pogled povsem utilitarne gradnje, v tedanjem kontekstu prevzele sekundarne sporočilnosti v boju za italijanizacijo tega ozemlja.

Na pomen arhitekture pri utrjevanju nemške oblasti na Kamniškem med drugo svetovno vojno opozarja prispevek Damjana Hančiča. Prostor kot medij kulturnega spomina je v ospredju zanimanja Ivana Smiljaniča, ki se posveča utrjevanju spomina na »izgubljeno« Primorsko na slovenski strani meje v času med obema svetovnima vojnama. V ta namen so v Ljubljani leta 1921 postavili spominsko ploščo zasedenemu ozemlju, konec 30. let pa je društvo primorskih emigrantov Soča v Ljubljani postavilo spomenik pesniku Simonu Gregorčiču.

Spominski park v Gorici, italijanski nacionalistični spomenik, ki so ga leta 1944 v povračilnem ukrepu razstrelili primorski domobranci.

Novi krajevna imena, javni spomeniki in arhitektura

Italijansko-slovensko-hrvaško obmejno ozemlje obravnavata prispevka Matica Batiča in Piotra Miroche, ki v daljšem časovnem loku predstavljata primere »odtisov« vladajočih držav in ideoloških sistemov v kulturni krajini tega območja, upoštevajoč pogoste spremembe političnih meja v tem času. Posegi v kulturno krajino so po eni strani odražali vladajočo ideologijo, po drugi strani pa jih lahko razumemo tudi kot zgodovinske akterje, saj so s svojo prisotnostjo »spodbujali« pripadnike drugih narodnih ali idejnih skupin k ustreznim odgovorom. S tipološkega stališča Mirocha obravnava urbane toponime Reke in Šibenika, Batič pa se osredinja na tri različne vidike preoblikovanja kulturne krajine na slovensko-italijanskem obmejnem ozemlju: krajevna imena, javne spomenike ter arhitekturo.

Besedilo v wordu: Povzetki prispevkov v knjigi

1/5