V drugi knjigi Novi Slovenski biografski leksikon (osebnosti s priimki na črke B–Bla) v 257 geslih na Inštitutu za kulturno zgodovino nadaljujejo s predstavitvijo najvidnejših slovenskih in s Slovenijo povezanih osebnosti iz vseh obdobij naše zgodovine.

Glavna odlika leksikona, uredila ga je Barbara Šterbenc Svetina, je izčrpen in sorazmerno obsežen opis življenja in dela osebe. Poleg podrobnih stvarnih podatkov o rojstvu, šolanju in zaposlitvah, značilnih za leksikone, je pogosto predstavljeno tudi kulturnozgodovinsko ozadje posameznikovega dela in delovanja.

Ker so avtorji gesel praviloma tudi strokovnjaki s področij, na katerih so delovale ali še delujejo predstavljene osebnosti, je vsebinska predstavitev še posebej temeljita in posodobljena z novimi spoznanji. Tiskano izdajo dopolnjuje spletni portal Slovenska biografija (www.slovenska-biografija.si; urednica Petra Vide Ogrin, Biblioteka SAZU), v katerem je trenutno okoli 6.000 gesel.

Umetnostna topografija Slovenije

Šesta knjiga iz serije Umetnostna topografija Slovenije predstavlja umetnostno dediščino naselij v Upravni enoti Trbovlje. V knjigi so predstavljeni vsi sakralni spomeniki (cerkve, kapele, kapelice, znamenja) ter izbor kakovostnejših in pomembnejših profanih objektov in spominskih obeležij.

Opise spomenikov spremlja seznam arhivskih virov in dosedanjih objav v literaturi ter obsežen izbor fotografske dokumentacije. Vse cerkve so predstavljene tudi s posnetki tlorisov.

Serijo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, avtorji šeste knjiga pa so: Simona Kermavnar, Franci Lazarini, Katarina Mohar, Blaž Resman.


Folklorne pripovedi iz Slovenskih goric in Ptujskega polja

Knjiga Mavrica na tri plamene, Bog nas živi vse Slovene. Folklorne in spominske pripovedi z vzhodnega dela Slovenskih goric in Ptujskega polja (zbirka glasovi, Inštitut za slovensko narodopisje) prinaša zapise 297 zgodb iz štirinajstih občin: Apače, Dornava, Gorišnica, Gornja Radgona, Križevci pri Ljutomeru, Ljutomer, Markovci, Ormož, Radenci, Razkrižje, Središče ob Dravi, Sv. Jurij ob Ščavnici, Tomaž pri Ormožu in Veržej.

Zapisovalci, Jelka Pšajd, Mateja Huber, Nevenka Korpič in Anja Serec Hodžar, so jih iz ust osamljenih prebivalcev na zapuščenih domačijah zadnji hip rešili pred pozabo in pri zapisih upoštevali tudi jezikovne posebnosti. Sledi starodavne duhovne dediščine so prikazane v pravljicah, bajkah, legendah, raznovrstnih povedkah, tudi šalah, ki so lajšale delovni vsakdanjik.

O etnološki dediščini govorijo stara znanja o nekdanjem kmečkem gospodarstvu in starih obrteh na podeželju, spomini na fantovske vragolije in dekliške nezgode, modrosti preskušene starosti in nejeverne uvere. Tako je obarvana še zadnja bela lisa zbirke Glasovi v severozahodni Sloveniji, priča o nekdanji podeželski duhovni in družbeni kulturi na jugovzhodnem delu Slovenskih goric s Prlekijo in Ptujskim poljem z znamenito Lükarijo. Knjigo bodo gotovo radi jemali v roke dijaki z Gimnazije Frana Miklošiča iz Ljutomera in Gimnazije Ormož, ki so bili zaprošeni, da oblikujejo njeno notranjo opremo.

Glasbena folklora Prlekije

Glasbena folklora Prlekije je ena izmed dveh temeljnih glasbeno folklorističnih del, ki ju je Josip Dravec ob pomoči Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter nekaterih sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštituta izdal v drugi polovici 20. stoletja. Delo je še danes odmevno, vendar dostopno samo še v obliki nekaj izvodov v knjižnični izposoji.

Ob pridobitvi zvočnih posnetkov terenskega dela, so se na inštitutu odločili za ponovno, zvočno obogateno elektronsko izdajo knjige. Za tovrstno knjigo (Založba ZRC, Glasbenonarodopisni inštitut in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede), ki je obsežna tako z glasbenoanalitičnega kot tudi besedilnega vidika, elektronska izdaja ponuja še nekatere prednosti, saj lažje najdemo posamezne vidike pesmi med množico gradiva.

Slovenske oporoke in prisežna besedila

Z naslovom Slovenske oporoke in prisežna besedila o oporokah (1671–1850) je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede izdal tretjo knjigo (v elektronski izdaji) zgodovinarja dr. Borisa Golca, ki obravnava uradovalno sloveniko. V njej se je avtor posvetil najmanj raziskani zvrsti – slovenskim oporokam. Za vsako oporočno besedilo je raziskal okoliščine in ozadje nastopajočih oseb ter pripravil diplomatični in kritični prepis slovenskega teksta, na koncu pa dodal pregled oporočnega izrazja. Med vsemi možnimi zvrstmi besedil, ki so jih v slovenščini pisali od srednjega veka do srede 19. stoletja, se oporočna pojavijo med zadnjimi.

Golčeva monografija nam prinaša 51 besedil, ki dokumentirajo začetek in vznik te pomembne zvrsti v dolgi dobi od leta 1671 do leta 1850: 42 je oporok, devet pa z oporokami povezanih priseg. Od teh je glavnina besedil prvič objavljena. Oporoke v slovenščini so podali ljudje vseh družbenih stanov: od dveh plemkinj do župnika, učitelja, tržana in preprostih podložnikov. Izvirajo iz skoraj vseh slovenskih pokrajin, zanimivo pa je, da jih je največ iz južne Štajerske in zahodnega slovenskega etničnega obrobja.

Trajnostni razvoj mest in naravne nesreče

V knjigi Trajnostni razvoj mest in naravne nesreče (Geografski inštitut Antona Melika) je sedemnajst poglavij s področja naravnih nesreč. V poglavjih so opisana raziskovalna spoznanja ter primeri uporabe sodobnih tehnologij v primeru naravnih nesreč, s poudarkom na naravnih nesrečah v urbanem okolju.

Knjiga vsebuje različne teme, kot so na primer potresi, poplave, snežni in zemeljski plazovi, vročinski valovi, mestni toplotni otok ter spletne aplikacije.