Kot je povedala Katarina Jurjevčič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, fotograf Janez Korošin praznuje častitljivi življenjski jubilej, 90 let. Fotografirati je začel, ko je bil star šestnajst let. Fotografira tudi še danes, torej kar 74 let.

Fotografa je predstavila Katarina Jurjevčič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Foto: Ivo Žajdela

Motivi povezani s slovensko katoliško tradicijo

Zanimivost te razstave je njena motivika, ki prikazuje versko tematiko na krajinskih in žanrskih fotografijah, ki v tem kontekstu še nikoli niso bile razstavljene, a so v Korošinovem ustvarjanju precej obsežno zastopane. Za razliko od njegovih šoltovskih kolegov in sodobnikov, v Korošinovi fotografski zapuščini najdemo marsikateri motiv povezan s slovensko katoliško tradicijo. Nastal je spontano, kot odraz avtorjevega osebnega verskega prepričanja.

Odprtje je pritegnilo veliko znancev in prijateljev fotografije. Foto: Ivo Žajdela

Avtor je znal ujeti človekovo dušo

Na razstavi so tudi Korošinovi upodobljenci in lahko ugotovimo, da predstavljajo njihovega avtorja, ki zna ujeti človekovo dušo. Ko se romarji iz ljubljanskega Rakovnika in njegove širše okolice na zadnjo nedeljo v maju zberejo na romarskem shodu ob cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku, je bil velikokrat med njimi prisoten tudi Korošin.

Janez Korošin med nagovorom. Foto: Ivo Žajdela

Notranje občutenje zaradi prisostvovanja na dogodku

Korošin ga je redno obiskoval in v množici iskal motive, ki so tudi sicer značilni za njegov umetniški izraz: rad je fotografiral starejše ljudi, pri čemer jih je vedno izbral premišljeno, saj je na posnetku želel poudariti njihovo notranje občutenje ob prisostvovanju dogodku.

Veliko tankočutnost pri fotografiranju lahko opazimo na fotografijah delitve obhajila, v trenutku, ko vernik prejema duhovno hrano. Množičnost na teh fotografijah tako pričuje o živahnem verskem življenju v 70. in 80. letih 20. stoletja.

Katarina Jurjevčič, Janez Korošin, direktorica Muzeja NZS Nataša Robežnik. Foto: Ivo Žajdela

Znal je narediti tako, da za množico ni bil moteč

Kot se spominja Korošin: »Za tovrstne prizore sem rad uporabil teleobjektiv, sicer pa sem znal narediti tako, da za množico nisem bil moteč. Včasih morda le za duhovščino. Iz kakšne zagate, ki se je zgodila le sem in tja, me je potem reševal domači župnik, kajti veliko oseb s fotoaparatom na verskih obredih ali romarskih shodih v sedemdesetih ali osemdesetih letih res ni bilo.«

Miro Zdovc, 2008. Foto: Ivo Žajdela

Izostren občutek za likovne linije in svetlobo

Z izostrenim občutkom za likovne linije in svetlobo je Korošin fotografiral tudi pokrajino. Rad je fotografiral predvsem manjše cerkve, kapele ali Božja znamenja. Na fotografijo jih je umestil tako, da je ujel geometrijske linje polj, dreves, poti in horizonta.

Vsekakor so cerkve na vrhovih vzpetin za prebivalstvo, ki je živelo v njihovi okolici, pomenile duhovno središče »Zdi se mi, da božjepotna znamenja, kapelice ali manjše cerkvice nosijo v sebi veliko večji domoljubni naboj kot tiste večje, zato sem jih tudi rajši ujel v objektiv. Vsa ta sakralna dediščina slovensko pokrajino resnično bogati in ji daje poseben pečat,« pove fotograf.

Prtovč, 1974. Foto: Ivo Žajdela

Jasno izraženi realistični in dramatični toni

Kot je dejala Jurjevčičeva Korošin večkrat rad ponavlja podoben kot fotografiranja ali pa se vrača na enako lokacijo v različnih letnih časih. »Predvsem na njegovih krajinskih fotografijah lahko najdemo temeljne značilnosti njegovega ustvarjanja v jasno izraženem realističnih in dramatičnih tonu, kar je največkrat dosegel z večjimi belinami. Ker je bila motivika življenja Cerkve le malokrat prisotna v glavnem toku slovenske fotografije, je zato Korošinova fotografska zapuščina še toliko bolj dragocena za slovenski kulturni prostor.«

Jamnik, sv. Primož in Felicijan, 1972. Foto: Ivo Žajdela

Skoraj tisoč črno-belih fotografij razstavnega formata

Dragoceno fotografsko zapuščino Janeza Korošina, skoraj tisoč črno-belih fotografij razstavnega formata in šest map z negativi, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije od 2. novembra 2023. Njihov avtor je ob izročitvi dejal: »Zagotovo bi naredil še več fotografij, če bi se tedaj bolj zavedal časa, v katerem sem živel. Tako pa sem posnel le malo, le toliko, kolikor je bilo potrebno za to, da sem fotografije pošiljal na razstave in natečaje po svetu.«

Jamnik, sv. Primož in Felicijan in hrast, 2000. Foto: Ivo Žajdela

Dodatno ga je za fotografijo navdušil Marjan Smerke

Janez Korošin (1935, Ljubljana) se je v fotografiji prvič preizkusil v Fotoamaterskem društvu Ravne na Koroškem, ko se je s šestnajstimi leti zaposlil v tamkajšnji železarni. Ko je dokončal šolanje, se je nato leta 1958 kot kemijski tehnik zaposlil v spektroskopskem laboratoriju Instituta Jožef Stefan. Tam se je srečal z Marjanom Smerketom, fizikom in odličnim ljubiteljskim fotografom, ki je Korošina še dodatno navdušil za fotografijo ter postal njegov vzornik in dober prijatelj.

Po posredovanju brata Franca in prijatelja Vladimirja Furlana, poklicnega fotografa, se je Janez Korošin leta 1966 včlanil v Fotoklub Ljubljana. Svoje fotografije je tedaj začel aktivneje razstavljati in v amaterski fotografiji je dosegel naziv »ekscelenca FIAP«, ki ga podeljuje Mednarodna zveza za fotografsko umetnost. Vseskozi je deloval v klubskem oziroma društvenem okolju: po združitvi Fotokluba Ljubljana s Fotogrupo Šolt (1968) v Fotogrupi Ljubljana – ŠOLT.

Romanje, Rakovnik, 1977. Foto: Ivo Žajdela
Galerija Družina, foto razstava Janez Korošin, Pot k Luči – katalog

1/12