Iz Šmarce do Mrtvega morja

V četrtek, 8. avgusta 2013, je termometer kazal malo več kot 40 stopinj Celzija, kar pa ni motilo približno 80 ljudi, ki so se zbrali med hladnimi zidovi v pritličju cistercijanske opatije v Stični. Tu je Muzej krščanstva na Slovenskem, ki domuje v samostanu, pripravil odprtje razstave z naslovom Terra sancta 1910: Največje slovensko romanje v Sveto deželo. Širša javnost se je na razstavi lahko prvič seznanila z izjemno fotografsko zapuščino, ki jo je ustvaril eden izmed udeležencev tega romanja, Peter Naglič (1883–1959) iz Šmarce pri Kamniku.

27-letni Naglič je bil edini, ki je na romanje v Sveto deželo vzel tudi fotoaparat.

Romanje, ki je potekalo od 2. do 21. septembra 1910, je organizirala ljubljanska škofija pod vodstvom knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča, ki se je potovanja tudi osebno udeležil. O največjem romanju Slovencev v Sveto deželo – udeležilo se ga je 540 ljudi – je bilo veliko napisanega, manj pa je znano, da je bil tedaj 27-letni Naglič edini, ki je na pot vzel tudi fotoaparat. Za seboj je imel že dve romarski izkušnji, saj je leta 1905 obiskal Rim, tri leta kasneje pa še Lurd. Spomine na ti dve romanji je ohranil v zapiskih, v Sveto deželo pa se je prvič odpravil s fotoaparatom in nam namesto potopisa zapustil unikatno fotografsko gradivo o vseslovenskem romanju.

Naglič je začel fotografirati že v Trstu, kjer so se romarji 2. septembra 1910 vkrcavali na ladjo z imenom Tirol. Sledilo je dokumentiranje celotnega potovanja do Jafe in Jeruzalema pa vse do Mrtvega morja in nato še nazaj do Ljubljane. V celotnem arhivu je zdaj ohranjenih 197 posnetkov (negativi iz nitratnega filma, slike na steklo). Verjetno je Naglič obiskal vse svete kraje po romarskem programu, ob doplačilu pa je šel še na izlet do Jordana in Mrtvega morja. Obiskal je tudi Ain Karem, vas južno od Jeruzalema, rojstni kraj Janeza Krstnika. Ni pa jasno, ali je bil tudi v Betlehemu. Med njegovimi fotografijami ni niti enega posnetka tamkajšnje cerkve Jezusovega rojstva.

V Rimu na trgu pred cerkvijo sv. Petra, ko je bil Janez Bosko 1. aprila 1934 razglašen za svetnika. FOTO: Peter Naglič, Slovenski etnografski muzej

V Nagličevem arhivu je ohranjenih nekaj preslikav posnetkov Betlehema iz slikovne monografije Album Terrae Sanctae, ki je bila leta 1910 med najbolj popularnimi knjigami z bogatim fotografskim gradivom in je brez kakršnega koli besedila. Naglič je preslikave potreboval za predavanja, in ker je iz knjige preslikal samo Betlehem, je zelo verjetno, da ga ni obiskal ali pa ga iz neznanega vzroka ni fotografiral. Glede na njegovo fotografsko predanost je slednje manj verjetno.

Fotografiranje po Svetem pismu

Na železniški postaji v Jeruzalemu so se romarji razdelili v pet skupin in v dolgi procesiji odšli proti mestu. Na čelu je plapolala romarska zastava z Marijino podobo in jeruzalemskim križem. Zastavo je ponosno nosil Josip Lipša iz Svetega Križa na Murskem polju, ob njem pa so še bolj ponosno stopali trije havazi, turški čuvaji s pripasano ukrivljeno sabljo in masivno palico v desnici. Takšne palice z odebeljenim kovinskim zvončastim zaključkom še vedno uporabljajo varuhi cerkve Božjega groba in z udarjanjem po cerkvenem tlaku ustvarjajo srhljivo zamolkel zvok. Veliki Marijin kip so na posebni nosilnici nesli štirje mladeniči iz Trsta.

V sredo, 7. septembra 1910, je Peter Naglič fotografiral skupino 540 slovenskih romarjev na poti v Jeruzalem. FOTO: Peter Naglič, Slovenski etnografski muzej

Procesija se je počasi vzpenjala po cesti na pobočju pod mestnim obzidjem. Slovesne nabožne slovenske pesmi so zadonele iz stoterih grl in od vsepovsod so začeli prihajati radovedneži, da bi opazovali veličasten sprevod. Impresivni povorki v čast so benediktinci na Sionu pognali zvonove in doneči zvok se je razlegal po Cedronski in Hinomski dolini. To je bil pravi misterij čustev, ki se je stopnjeval z vsakim korakom. Ljudje, ki so svojo pobožnost gojili od otroštva dalje pod okriljem domače župnije in so Sveto deželo poznali iz bežnih utrinkov duhovnikovih pridig, so zdaj zrli v resničnost najsvetejšega mesta.

Za Nagliča se je fotografsko srečanje z resničnimi svetopisemskimi kraji začelo pod mogočnim jeruzalemskim obzidjem. Njegov posnetek romarjev, ki se v vijugasti procesiji vzpenjajo proti Jafskim vratom, je izjemen, je fotografska mojstrovina, ki prikazuje prizor, ki ga brez pomislekov lahko prepoznamo kot mejnik v zgodovini slovenske prisotnosti v Sveti deželi. Posnetek dokumentira trenutek, ko se je v množici začelo stopnjevati nemirno pričakovanje srečanja z najsvetejšim svetiščem, ki se skriva za jeruzalemskim zidom – cerkvijo Božjega groba. Ta je vsa skrivnostna v svoji temačnosti in od sveč zamegljena sprejela romarje. Ti so med obhodom prostorov, med seboj prepletenih na različnih višinah in globinah, kmalu spoznali, da Biblijo lahko zaprejo, saj na tem kraju zaživijo biblični prizori, ki so za vedno spremenili človeško civilizacijo. V dobrem in slabem.

Slovenski romarji so se razveselili rojaka, Slovenca, ki je v edini koči ob Mrtvem morju obiskovalcem prodajal sadje in – hladno pivo. FOTO: Peter Naglič, Slovenski etnografski muzej

Obisk znamenite cerkve je trajal dovolj dolgo, da je Naglič napravil nekaj izjemnih posnetkov njenih najpomembnejših delov. Fotografiranje je bilo zahtevno, saj je bila zaradi slabih svetlobnih razmer potrebna dolga osvetlitev. Tudi ljudje so morali obmirovati in potrpežljivo statirati, še posebej pri kapeli Božjega groba in pri kamnu, kjer so mazilili Jezusovo truplo. Zelo zahtevno je bilo tudi fotografiranje globoko v podzemni kapeli, kjer je cesarica Helena, mati cesarja Konstantina, našla lesene ostanke križa, na katerem je izdihnil Jezus. Fotografije notranjosti cerkve Božjega groba so Nagliču glede na ekstremne okoliščine zares fantastično uspele.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (5/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.