Ogrodje kolumbijskega kavnega trikotnika (Eje Cafetero) tvorijo tri prestolnice treh departmajev: Manizales v departmaju Caldas, Pereira v departmaju Risaralda in Armenia v departmaju Quindío. Midva sva se iz Medellina pripeljala v Armenio, ki je srce kavne pokrajine in leži na nadmorski višini 1500 metrov. Mesto je mlado, ustanovljeno je bilo šele leta 1889. Kolonialisti iz regije Antioquia so tukaj zavohali rodovitno vulkansko zemljo. Stalno blago podnebje na nadmorski višini od 1400 do 1800 metrov je ponujalo idealne razmere za gojenje kave. Vzcvetela je njena pridelava in naselje je zraslo v srednje veliko mesto s približno 300.000 prebivalci.

Stalno blago podnebje na nadmorski višini od 1400 do 1800 metrov ponuja idealne razmere za gojenje kave

Ustanovitelji so mesto poimenovali po takratnem predsedniku Kolumbije Villa Holguín. Toda kmalu so ga preimenovali v Armenio, kakor naj bi se imenovalo eno od posestev v naselju. Nekateri menijo, da je kraj dobil ime kot znak podpore armenskemu narodu. Novice o zatiranju armenskega krščanskega ljudstva v osmanskem cesarstvu so prek misijonarjev dosegle tudi Kolumbijo in prebivalci so mestu v znak sočutja in solidarnosti dali ime Armenia. Kolonizatorji so predvsem v zahodni in osrednji Kolumbiji mesta radi poimenovali po svetnikih ter svetopisemskih in zgodovinskih krajih, zato ima Kolumbija svojo Palestino, Nazaret, Jeruzalem, Betlehem, Betanijo in Jeriho.

Legendarni willys

Zgodaj zjutraj sva kar brez zajtrka odhitela na avtobusno postajo in ujela prvi jutranji avtobus za Salento, poimenovan po italijanski peti. V dolino Cocora se je pametno odpraviti zjutraj, ko je nebo čisto in modro. Še pred poldnevom modrino rade zastrejo koprenaste meglice in oblaki. Popoldne se spusti megla ali pa dežuje. Voznik avtobusa je vedel, da naju mora odložiti na glavnem trgu, ki se seveda imenuje Plaza Bolívar. V ozki prodajni hišici na trgu sva kupila vozovnici za džip. Prodajalec, moški okroglega obraza s košatimi črnimi brki, je iztegnil glavo skozi okence in z iztegnjeno roko pokazal na konec oziroma začetek, kakor hočete, vrste starih ameriških vojaških terencev. Tukaj spoštujejo vrstni red. 

Barviti leseni balkoni poživljajo videz enonadstropnih hiš. FOTO: Dora Otoničar

Greva torej do prvega oziroma zadnjega willysa, okrog katerega se že sprehajajo potniki. Pravzaprav čakajo samo še naju in vozilo bo polno. Zmerno nagneteni se premaknemo, in ko pridemo iz mesteca na ovinkasto cesto, nam veter mrši lase, medtem ko stari kultni willys tu in tam, ko pade v luknjo, odskoči kot ogromna bolha. Svetlolasa Nemca se trdno držita za kovinsko prečko strešnega prtljažnika. Stojita namreč na stopnici willysovega zadka. Veter jima oblikuje zabavne pričeske, od čisto polizane do irokeze, bicepsi pa se jima napnejo na vsakem ovinku.

Prve willyse je kolumbijsko ministrstvo za obrambo od Američanov kupilo kmalu po drugi svetovni vojni. Vojna se je končala in Američani so želeli presežke vozil spraviti v promet – ne toliko v cestnega kot finančnega. Kolumbijci so ugotovili, da so zanesljiva, okretna in vzdržljiva vozila kot nalašč narejena za kmete in za cafeteros – pridelovalce kave na strmih in blatnih pobočjih. Willysi so zamenjali mule in kmetje so jih krstili za motorne (motorizirane) mule. Še vedno delujejo. Za njihovo vzdrževanje je potrebne nekaj iznajdljivosti in lokalni kovači znajo sami izdelati ali predelati marsikateri rezervni del, ki ga je nemogoče ali pa težko dobiti.

Eno od teh legendarnih vozil temnordeče barve nas je pripeljalo do izhodišča na nadmorski višini 2400 metrov. Kmalu za postajališčem se je odprl pogled na vitka drevesa, na redko posejana po strmem zelenem pobočju. V prijetnem hladu sva se začela vzpenjati po ovinkasti poti. Tla so bila suha, a razbrazdana od močnih hudournikov. Med palmami so se pasli ovce in govedo. Nekatere živali so se premaknile na sonce, da jih ogreje po hladni noči.

V dolino visokih voščenih palm

Elegantne voščene palme so narodno kolumbijsko drevo. Rastejo počasi, nikamor se jim ne mudi in prvih deset let zgolj razvijajo koreninski sistem, ki je precej plitev. Šele po desetih ali celo dvajsetih letih začnejo zares rasti. Razmere na nadmorski višini 2500 metrov in več ne omogočajo hitenja. Po petdesetih letih se jim uspe dvigniti na 15 do 25 metrov. Največjo višino, 50 ali celo 60 metrov dosežejo šele po sto ali več letih. Premer debla je nesorazmerno majhen in znaša 25 do 45 centimetrov. Stari listi se sušijo in odpadajo, okrog debla pa nastajajo brazgotine. Vitko in ravno deblo, skoraj popolnoma okroglo, je prekrito s plastjo voska.

Elegantne voščene palme so narodno kolumbijsko drevo.

 Vosek zmanjšuje izhlapevanje vode in ščiti drevo pred glivami. V preteklosti so domačini vosek strgali z debel in ga uporabljali za izdelavo sveč, impregnacijo usnja, zaščito pred vodo. Veliko dreves so posekali tudi zato, da so pridobili površine za pašo živine in tej drevesni vrsti je že grozilo izumrtje. Zdaj je drevo zaščiteno z zakonom. Posadili so mlada drevesa, a kaj, ko so tako počasna in potrebujejo desetletja, skoraj stoletja, da odrastejo v visoke krasotice.

Pot, po kateri se odpraviva, je večinoma v senci, ob njej rastejo tropska drevesa, gozdički bambusa, velike praproti. Ustaviva se pod visokim bambusovim grmom. Visoko na njem sedi ptič, ki mu ne vem slovenskega imena. Morda ga sploh nima. Velik je kot škorec, le da je bistveno manj dolgočasnega videza. Živo modro glavo premika levo in desno, oprsje ima črno, trebuh živo rumen, hrbet in peruti pa zelene. Le ničesar rdečega ne nosi na sebi. Ko sva že skoraj pod njim, odleti. Za grmom bambusa se nekaj premakne. Skupina konjev. Nervozno stopajo na mestu in vlečejo kopita iz težkega blata. Nekaj metrov naprej se iz goščave prebije moški, v eni roki ima šop zelenja, v drugi mačeto in gre do konjev. Malica? Ali šele zajtrk?

Na konju gre lažje in hitreje v hrib. FOTO: Dora Otoničar

Prispeva do družinske gorske kmetije na nadmorski višini 2860 metrov. Po cvetočih grmovnicah pred ograjeno hišo se podijo kolibriji tako hitro, da jih pogled ne ujame. Sedeva na leseno klop in gledava v koničast vrh na drugi strani doline. Čezenj se riše bel meglen pas. Čakava, da pride kdo iz hiše in ponudi kavo ali čokolado. Nikogar ni. Po isti poti kot midva prihaja lepotec latinskega videza. Lahko bi bil Kolumbijec, a se mi zazdi, da bolj spada na Sicilijo ali v Kalabrijo. In res, ustavi se, počasi se obrača s telefonom v roki, išče najlepši kader, in ko ga najde, začne v italijanščini telefonu razlagati, kje je in kako lepo je tukaj. 

Še malo posediva na klopci, poleg katere raste ogromna fuksija, veliko večja od tistih, ki hišam v Sloveniji krasijo okna. Prisede oranžno rjav metulj s svetlimi pegami in rilček zapiči v velik zvončast cvet. Odpira in zapira krila, medtem ko iz velikega rdečega cveta sesa sladki nektar.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (5/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.