Jamar in fotograf Peter Gedei se s težkimi izzivi z veseljem spopade in jih uspešno premaga, zato spada med največje mojstre jamske fotografe na svetu. Z jamsko fotografijo se ukvarja od 90. let. Na slovenskih in mednarodnih natečajih je prejel številne nagrade, njegove fotografije se redno uvrščajo v izbor prestižnih koledarjev Speleoprojects in Unterwelten, videti pa jih je bilo mogoče že na 14 samostojnih in 13 skupinskih razstavah. Skupaj z urednikom revije Svet in ljudje, Marjanom Žiberno, je izdal knjigi Križna jama in Slovenija pod površjem, v katerih razkrivata čare slovenskega podzemlja.

Razkošje kapniških tvorb v eni izmed številnih jam Matarskega podolja. FOTO: Arhiv Petra Gedeia

Kaj vas je tako privlačilo v podzemlju, da ste postali jamar in jamski fotograf?

V srednji šoli me je k jamarstvu pritegnil brat, ki je bil že sam jamar. Povabil me je v jamo Mačkovica na robu Planinskega polja in tam sem naredil svoje prve jamarske korake. Ta svet me je takoj pritegnil. Jame so neznane, temne, skrivnostne, zato vsakega, ki smo ga kadar koli peljali vanje, tudi šolarje v jamarski šoli, takoj prevzamejo. Vsak, ki enkrat okusi jamo, si želi iti spet vanjo. Pritegnilo me je predvsem raziskovanje novih odkritij, zato sem se pridružil jamarskemu društvu. Pozneje me je pritegnila še fotografija in začel sem fotografirati v jami. Zdaj manj raziskujem, več fotografiram.

Jama Mačkovica je bila moj prvi stik z jamo in zdaj, ko imamo jamarske šole, šolarje najprej peljemo prav vanjo, da jo spoznajo, saj ima praktično vse na voljo: blato, ožine, velike dvorane, plezanje ...

Kako se je od takrat razvilo jamarstvo?

Ko sem postal jamar, so bila oblačila iz slabših materialov. Potem so se kombinezoni razvijali. Zdaj so iz kordure, kar pomeni, da so vzdržljivejši, tudi vodoodporni. Razsvetljava se je popolnoma spremenila. Včasih smo hodili s karbidnimi lučmi, zdaj pa imamo LED-razsvetljavo. Do jame pridemo hitreje, včasih smo se vozili z vlaki. Tudi tehnika je napredovala.

Kaj pa jamska fotografija?

Ko sem začel, sem fotografiral še v analogni tehniki, z diapozitivi, in sem nabiral dragocene izkušnje. Približno sem si predstavljal, kaj moram narediti, kako osvetliti prostor. Moral sem res vedeti, kaj počnem, saj ni bilo predogleda. Zdaj, ko imamo digitalne fotoaparate, je precej lažje. Takoj lahko popraviš, lahko narediš več posnetkov istega motiva. Takrat sem porabil en film, nato sem ga moral zamenjati, ampak po navadi tega nisem počel v jami, da ne bi umazal fotoaparata, zato sem tam vedno porabil samo en film. Šele potem ko je bil film razvit, sem dejansko videl, kaj sem naredil. To je lahko pomenilo tudi, da je bil kakšen posnetek popolnoma ponesrečen. Naredil sem 36 posnetkov, od tega je bilo dobrih kakšnih pet. Ostali so bili bolj dokumentarni, ampak načeloma so bili skoraj vsi posnetki uporabni. Vedno sem jih lahko sestavil kakšnih 20 do 30 in je bila akcija fotografirana. 

Pritočni sifon v Pivškem rokavu Planinske jame, katerega povezavo s sifonom v Pivka jami raziskujejo jamski potapljači. Do zdaj še vedno ostaja nepreplavan. FOTO: Arhiv Petra Gedeia

Na srečo sem imel fotoaparat Olympus OM-4, ki je omogočal meritev OTF, »Off-The-Film« oziroma neposredno od filma. Ko sem pritisnil gumb na fotoaparatu, se je zaklopka odprla. Svetloba, ki je padala vanj, se je hkrati odčitavala s svetlomerom. Ko je je bilo dovolj, je fotoaparat zaklopko samodejno zaprl. Na to prednost fotoaparata sem se zelo zanašal. Vedel sem, kje in kako moram osvetliti, ampak mi ni bilo treba skrbeti, koliko svetlobe je dejansko treba proizvesti, da bi nastala fotografija. Kljub temu sem moral vedeti, kako močni so izvori svetlobe, koliko časa lahko osvetljujejo in podobno, kam postaviti bliskavice ter kako jih nastaviti. Če sem pa fotografiral neko akcijo, tega načina nisem potreboval, zato sem moral vedeti le, kako postavit bliskavice.

Koliko opreme je treba za dobro jamsko fotografijo?

Kar dolgo sem imel samo dve bliskavici. Potem sem ugotovil, da potrebujem malo več svetlobe, zato sem si jih priskrbel več. Z leti sem izpopolnjeval opremo, razmišljal, kaj bi bilo zanimivega, dobrega, učinkovitega. Tako sem zdaj prišel do neke konfiguracije, s katero lahko rešim praktično vse, kar si zaželim, od velike dvorane do makra, kar koli. Zdaj imam 8 do 10 bliskavic različnih jakosti, ki jih kombiniram glede na to, v kakšno jamo grem, kakšne fotografije hočem narediti, kako so zahtevne itd.

Vsega ne zmorete sami. Koliko ljudi sodeluje pri jamskem fotografiranju?

Sam seveda ne morem nesti vsega v jamo. Po navadi smo štirje. To je optimalna ekipa, ki mi ustreza. Za kakšne zahtevnejše posnetke pa potrebujem več ljudi. Ampak to je zelo redko, npr. v kakšni zelo veliki dvorani.

Koliko je jamskih fotografov v Sloveniji?

V Sloveniji je veliko fotografov, ki jih zanima jamska fotografija. Mogoče niso tako specializirani kot jaz, vendar nisem edini. Mogoče sem eden izmed najprepoznavnejših, ker veliko objavljam in sem veliko prisoten v medijih, pa tudi dolgo že ustvarjam.

Križna jama s čudovitimi podzemnimi jezeri velja za eno izmed najlepših jam v Sloveniji. FOTO: Arhiv Petra Gedeia

Jamska fotografija ni preprosta. Zakaj ste se posvetili prav tej zvrsti?

Jamska fotografija me je vedno zanimala zaradi precejšnega izziva. Takšne fotografije ni mogoče narediti na hitro ali z majhnim trudom priti do dobre fotografije. So pa lahko tudi drugačne zvrsti fotografije zahtevne. Ko sem postal jamar, sem si zaželel fotografirati v jami. Privlačil me je predvsem izziv, kako narediti fotografijo v jami, kako osvetliti prostor, kako se znajti v njem, kako postaviti ljudi v prostor. Vsi ti izzivi so mi bili vedno mejnik, ki sem ga hotel premagati, in vedno me je zanimalo, kako. Nikoli nisem bil posebej navdušen nad lahkimi projekti. Vedno sem si rad zadal kakšno malo težjo nalogo, da sem imel izziv in sem se moral potruditi.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (5/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.