Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Ubijanje »izdajalcev«

Franc Rozman - Stane je bil kot komandant partizanske II. grupe odredov in kot preprost oziroma neizobražen človek bolj ali manj le izvrševalec zamisli Dušana Kvedra - Tomaža, saj je na Kvedra gledal kot na starega partijca (od leta 1933) in izobraženega človeka, pa še dober govorec je bil, s čimer je soborce očaral. Kaj je v teh svojih govorih govoril, je seveda povsem drugo in odločilno vprašanje. Kjer koli sta se »Španca« gibala, tam so ljudje neizmerno trpeli.

Glavni spomenik NOB pred gradom v Mariboru, z likoma Franca Rozmana - Staneta in Josipa Broza - Tita. FOTO: Ivo Žajdela

Rozman je takoj po novem prihodu na Štajersko dal ubiti civilista

Ostanek II. grupe odredov se še ni prav prebil na Štajersko (čez Krvavec, Kamniško Bistrico in Veliko planino), avgusta 1942, že si je komandant Franc Rozman - Stane umazal roke s krvjo. Takoj po spustu z Velike planine so se utaborili pri vasi Gozd (severovzhodno od Kamnika). Rozman je poslal patrulje, da najdejo stik s Kamniškim bataljonom, druge borce pa je poslal, da so po bližnjih njivah izkopavali krompir in pobirali fižol. Ena od patrulj je s seboj prignala civilista, ki je nosil nekakšno nemško pismo iz Kamnika. Toda namesto da bi prenašalca pošte izpustil, ga je pri priči dal ubiti.

Osnovna šola Franc Rozman - Stane v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska patrulja ga je »seveda odpeljala v 'trinajsti' bataljon«

Peter Stante je v svojih spominih na Rozmana to opisal z naslednjimi besedami (Komandant Stane, Ljubljana, 1977, str. 182): »Stane je na pismo v odgovor nekaj napisal in 'odposlancu' dejal, da ga bo naša patrulja spremljala vse do Kamnika. Zelo se je zahvaljeval za našo uvidevnost in se z vidnim zadovoljstvom odpravil na pot s patruljo. Ta ga je seveda odpeljala v 'trinajsti' bataljon in nagrada v markah mu ni bila več potrebna.«

3. julija 2003 sem v Demokraciji (str. 45) objavili seznam ljudi, ki so jih na območju nekdanje občine Mozirje ubili partizani. Na seznamu je 22 oseb, ki so jih ubili partizani do konca leta 1942, Med njimi je šest oseb (brez imen), ki jih je 25. avgusta 1942, torej takoj po prihodu na Štajersko, na Menini planini dal ubiti štab II. grupe odredov (pet svojih borcev in eno borko).

Zastave pred osnovno šolo Franc Rozman - Stane v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

Pohorski partizani na pragu pekla

Po strahotnem porazu na Dobrovljah v začetku novembra 1942 sta Rozman in Kveder zakuhala katastrofo še na Pohorju. Ta je bila še bolj tragična od tiste na Dobrovljah. Ob »reorganizaciji« II. grupe odredov sta »španca« za novega komandanta Pohorskega bataljona imenovala Rudolfa Medeta - Grogo, politkomisar pa je ostal Jože Menih - Rajko. Za območje delovanja sta mu določila obsežno ozemlje med Dravo in Savinjsko dolino do Polzele.

V prejšnjem nadaljevanju sem omenil, da je bataljon v eni svojih prvih »velikih« akcij 8. oktobra požgal planinske in zasebne koče na Pohorju. 3. novembra se mu je na Pohorju pridružil komandant Franc Rozman - Stane in se pri njem zadržal nekaj časa. Že takoj naslednji dan je bataljon poslal v akcijo, ki je bila vse prej kot zgled uporništva, prej je šlo za razgrajaško-roparski pohod, ki je že kazal znake kasnejše katastrofe.

Med zastavami pred osnovno šolo Franc Rozman - Stane v Mariboru je tudi zločinčeva. FOTO: Ivo Žajdela

V pripravah na prezimitev so izropali številne trgovine in domačije

V noči na 5. november so se Rozmanovi partizani spravili na uničenje Pergerjeve tovarne lepenke v Mislinji. Toda kako! Kot razpuščena tolpa. Peljali so se kar z vozički gozdne železnice, pri čemer so kričali borbene pesmi. Ko so obkolili tovarno, so najprej ustrelili dva Slovenca, ki sta bila zanje »izdajalca«, ker sta bila takrat pač tam (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942, Ljubljana, 1972, str. 552).

V resnici so partizani Pohorskega bataljona s sekiro umorili obratovodjo tovarne Jurija Ložnjaka in njegovo ženo Ano (Franc Zalaznik - Leon, Dolga in težka pot, Maribor, 1963, str. 117–119; France Filipič, Pohorski bataljon, Ljubljana, 1979, str. 344 –348).

Tovarno lepenke so seveda z lahkoto zažgali, zraven pa še izropali bližnjo graščino, iz katere se je pred tem rešila posadka vermanov. V naslednjih dneh so Nemci zasledovali partizane po Pohorju in med spopadi so jih nekaj tudi ubili, Nekaj ubitih ljudi je bila prva cena Rozmanovega partizanjenja na Pohorju.

Takrat se je Pohorski bataljon že intenzivno pripravljal na prezimitev. V ta namen je izropal številne okoliške trgovine. 19. novembra je z ropanjem nadaljeval na nekem posestvu v Šentilju pod Turjakom, »kaznoval« tamkajšnjega učitelja in izropal dve trgovini.

Osnovna šola Franc Rozman - Stane v Mariboru. Današnji napis z zločinčevim imenom pri vhodu. FOTO: Ivo Žajdela

Kvedrov avanturizem

Konec novembra 1942 sta Pohorski bataljon »okupirala« oba »španca«. Takoj ko sta izvedla »pregled bataljona«, so sklenili, da napadejo graščino v Josipdolu pri Ribnici na Pohorju. Akcijo je vodil politkomisar Dušan Kveder. Boris Čižmek - Bor je v knjigi o Kvedru (Dušan Kveder - Tomaž, Maribor, 1976, str. 185) izjavil, da je bila Kvedrova navada, da je vedno, kadar je obiskal kakšno enoto, od nje zahteval, da izvede kakšen napad, v katerem je potem tudi sam sodeloval. Dobroveljska tragedija ni Kvedra prav nič izučila. Že čez tri tedne je sebe in druge pognal v novo vratolomno akcijo.

Med potjo proti josipdolskemu dvorcu je padla odločitev, da spotoma napadejo tudi bližnjo Lenarčičevo vilo v Josipdolu nad Ribnico na Pohorju (last lastnika kamnoloma tonalita in okoliških gozdov Milana Lenarčiča z Verda pri Vrhniki), kjer je bila nemška kantina. Kveder je sam vdrl v vilo, toda nemški rafal ga je zadel v stegno in ga hudo ranil (Ferlež, str. 557).

Osnovna šola Franc Rozman - Stane v Mariboru. Napis z zločinčevim imenom pri vhodu leta 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Kveder: partizani so »politična vojska za narodno revolucijo«

Sledile so peklenske muke borcev, ki so morali težko ranjenega Kvedra nositi po poledenelem terenu. Vse drugo ni bilo več pomembno, ukvarjali so se samo še s Kvedrovim reševanjem. Nemci so bataljon tudi po tej akciji zasledovali in ga napadli v njegovem taborišču. Pri tem je tudi Kveder preživljal hude trenutke, ko se je premetaval na nosilih sredi taborišča, krogle pa so švigale okoli njega.

Borcem je uspelo napad nekako odbiti in Rozman je določil skupino dvajsetih nesrečnikov (Ferlež, 558), ki so jih čakali hudi dnevi, saj so morali Kvedra prenašati čez hribe in doline po zamrznjenem terenu vse do Škalskih Cirkovc, vasice vzhodno od Velenja. Tam je namreč imel medicinec Franc Polh v gozdu blizu domačije kar prostoren podzemni bunker.

V njem je Kveder nadaljeval s pisanjem besedila Partizanski politkomisar s skrajno boljševističnimi napotki, po katerih so se potem ravnali štajerski politkomisarji. Že v uvodu je zapisal, da je »slovenska narodnoosvobodilna vojska politična vojska za narodno revolucijo«.

Osnovna šola Franc Rozman - Stane v Mariboru. Napis z zločinčevim imenom pri vhodu leta 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Oblast in številke – ubitih

»Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet«, ki je bilo na Dolenjskem in mu je takrat načeloval Ivan Maček - Matija, Boris Kidrič pa je bil politkomisar, je konec leta 1942 reorganiziralo partizanske enote. Na Štajerskem je ukinilo II. grupo odredov in jo preimenovalo v IV. operativno cono. »Španca« sta seveda še naprej ostala na čelu štajerskih partizanov, saj sta svoje partizanske enote vodila tako, kot je zahteval partijsko-revolucionarni način bojevanja, ko število ubitih ni pomembno, in ko je celo bolje, da jih je čim več, saj se bo oblast legitimirala na teh številkah.

Kamniški bataljon se je decembra 1942 zadrževal na Kostavški planini nad Tuhinjsko dolino. Nemci so jih izsledili in 24. decembra napadli. Ubili so 16 borcev, osem pa ranili (Ferlež, 587). Nov hud udarec.

Osnovna šola Franc Rozman - Stane v Mariboru. Odprtje leta 1961 s komunističnimi pionirji.

Pohorski bataljon je bil prava partijska (para)vojska

21. decembra je Pohorski bataljon prišel na Osankarico. Z njim je bil tudi komandant štajerskih partizanov Franc Rozman - Stane. Strinjal se je, da si bataljon tam uredi taborišče, v katerem bi prezimil. Naslednji dan jih je zapustil in se s patruljo odpravil čez Savinjsko dolino na Moravško. Pri bataljonu je nekaj časa ostal Boris Čižmek - Bor, takrat politkomisar Savinjskega odreda, po pomembnosti pa takoj za obema »Špancema«.

Na Osankarici si je bataljon zgradil zemljanke in vanje nanosil naropani živež. Ferlež je navedel, da je bila »zelo delovna« partijska organizacija, saj je bilo v bataljonu 28 partijcev, 7 kandidatov za partijo, Skoj pa je štel 16 članov. Prava partijska vojska torej.

Potem ko so na teren poslali nekatere patrulje, je v začetku januarja 1943 ostalo v taborišču 59 borcev in 10 bork. Čižmek je taborišče zapustil 7. januarja, le dan pred katastrofo (Ferlež, 560).

Uničenje na Pohorju

Nemci so seveda za lokacijo, kjer se je zadrževal bataljon, hitro izvedeli. Ker je zapadel visok sneg in so domnevali, da se bo tudi zaradi tega največja partizanska enota na širšem območju tam zadržala dalj časa, so se na napad temeljito pripravili.

Skupaj so organizirali veliko vojsko, ki je območje tesno obkolila. Napad je bil uničujoč. Večino borcev so ubili z minometnim obstreljevanjem. Ujeli so le enega živega (še tega so kasneje kot talca ustrelili), vseh drugih 69 so ubili. Toda Nemci so se znesli celo nad trupli. Zvozili so jih v Gradec in tam sežgali.

Ulična tabla z imenom zločinca Franca Rozmana - Staneta v Murski Soboti. FOTO: Ivo Žajdela

Uničujoča kritika Ivana Ferleža iz leta 1972

Ivan Ferlež je v obsežni knjigi Druga grupa odredov (640 strani; izšla je leta 1972 v elitni zbirki Knjižnica NOV in POS napisal uničujočo kritiko vodstva Pohorskega bataljona (str. 573–576), češ da ni upoštevalo dejstva, da so Nemci aktivni, da jih bodo prej ali slej izsledili, da se ne bi smeli dalj časa zadrževati na enem mestu (str. 574), da bi morali taborišče zapustiti že pred napadom, saj so stražarji v svoji bližini opazili več »smučarjev«, ki so križarili sem in tja, predvsem pa, da bi po začetku napada moralo vodstvo organizirati izpad, saj naj bi se jih tako rešilo vsaj nekaj.

Ferlež je z neverjetno obsežno kritiko na več straneh svoje knjige tudi precej pretiraval, saj jo je pisal skoraj trideset let po dogodku in iz časovne oddaljenosti je seveda najlaže modrovati.

Glavni spomenik NOB pred gradom v Mariboru, z likoma Franca Rozmana - Staneta in Josipa Broza - Tita. FOTO: Ivo Žajdela

Krivda za tragedijo

Gotovo pa je imel Ferlež prav pri naslednji kritiki (str. 575): »Sledi neresnosti in nepremišljenosti pri ocenjevanju položaja ter podcenjevanja sovražnika so opazne tudi 4. novembra pri napadu na tovarno lepenke v Mislinji, ko se je bataljon, prepevajoč, peljal z gozdno železnico proti tovarni, in 26. novembra v akciji pri Ribnici, ko je bataljonski politični komisar /Dušan Kveder/ po telefonu izzival Nemce in jih brez potrebe predčasno napotil za bataljonom. Res je, da so te in podobne naivne in nepremišljene poteze tudi dvigale moralo, samozavest in borbenost borcev, vendar so po drugi strani vselej sledile tudi povsem nepotrebne izgube, tako da so bataljonu več škodovale, kot koristile.«

Ferlež je navedel tudi druge primere, ko se je bataljon za las izognil katastrofi. Osankarica je bila torej neizbežna. »Španca« Rozman in Kveder sta Pohorski bataljon dobesedno pognala v smrt. Tako kot pred tem prav vse enote, ki sta jih vodila.

Nadaljevanje v desetem delu: Franc Rozman - Stane: Prinašalci gorja.