Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Franc Rozman - Stane in Ivan Tlaker - Luka [10]

Objava: 28. 06. 2023 / 16:20
Oznake: Vojna, Zgodovina
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.08.2023 / 16:18
Ustavi predvajanje Nalaganje
Franc Rozman - Stane in Ivan Tlaker - Luka [10]
Spomenik komunističnemu heroju Francu Rozmanu - Stanetu v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Rozman - Stane in Ivan Tlaker - Luka [10]

V prejšnjem nadaljevanju sem se dotaknil katastrofe na Osankarici 8. januarja 1943 oziroma uničenja Pohorskega bataljona, ko so Nemci razen enega ubili vseh 69 borcev.

Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Od poraza do poraza

Sledili smo tudi, da je bil bataljon praktično ves čas obstoja, nekaj mesecev pred uničenjem, pod neposrednim vplivom obeh »Špancev« Franca Rozmana - Staneta in Dušana Kvedra - Tomaža. Rozman se je na Pohorju precej zadrževal, saj je bil Pohorski bataljon takrat najbolj ­močna enota na Štajerskem.

Za Rozmanom, ki se je januarja 1943 zadrževal na Moravškem, so začele prihajati nasprotujoče si vesti, po enih naj bi bil Pohorski bataljon razbit, po drugih naj bi bil izvedel uspešno akcijo zajetja 400 ruskih ujetnikov na Koroškem.

Franca Rozmana - Staneta je po smrti na čelu komandanta partizanske vojske nasledil drugi »Španec«, Dušan Kveder - Tomaž.

Nemci so Franca Rozmana - Staneta pri Orli vasi ranili v brado in vrat

Ker je bil Štajerski bataljon takrat »najboljša in najbolj aktivna enota II. grupe odredov« (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942, Ljubljana, 1972, str. 570), se je sredi januarja Rozman odločil, da bo šel pogledat, kaj je res. Na mestu, kjer se je utaboril bataljon, je našel razdejanje, vendar ni vedel, da so Nemci ubili tako rekoč vse borce, in je še upal, da bo kakšno skupino kje našel. Tudi pri ljudeh, kjer je spraševal, ni bil dobrodošel, saj so jim partizani prinašali samo gorje.

Med vračanjem s Pohorja nazaj na Moravško sta s spremljevalcem Jožetom Mekindo pri Orli vasi (južno od Polzele) naletela na Nemce. Oba so zadeli. Rozman je dobil strel v brado in vrat, krogla mu je ostala pod jezikom. S tem je bil do marca vržen »iz boja«.

Komunistično vodstvo je leta 1943 Franca Rozmana - Staneta po njegovih strahotnih zločinih leta 1941 in 1942 nagradilo s funkcijo poveljnika partizanske vojske, z avtom, šoferjem in še marsičim.

Rozmanova ljubezen Vera Šlander - Lojzka

Toda Rozman je bil takrat že sedmo leto na vojaški poti, bil je utrjen, videl in povzročil je mnogo smrti. Na Moravškem, kjer se je največ zadrževal, se je zaljubil v Vero Šlander - Lojzko, mlado skojevsko ­funkcionarko (sekretarka Skoja za Štajersko) in članico PK KPS.

Sredi februarja se je pozdravila tudi noga Dušanu Kvedru - Tomažu, političnemu komisarju IV. operativ­ ne cone. 20. in 21. februarja sta se »Španca« udeležila partijske konference v Dešnu na Moravškem, kjer se je zbralo 17 partijskih in partizanskih voditeljev, med njimi Mitja Ribičič, ki je bil takrat že politični komisar v Kamniško-savinjskem odredu.

»Ob 30-letnici osvoboditve mu je junaška Ljubljana postavila neminljiv spomenik iz granita, v katerega je njegovo podobo in podobo Dušana Kvedra - Tomaža in Petra Stanteta - Skale upodobil akademski kipar Janez Pirnat,« so zapisali v članku leta 1975 ob postavitvi spomenika Francu Rozmanu - Stanetu. FOTO: Ivo Žajdela

Dušan Kveder - Tomaž je bil tipičen revolucionar in zaslepljeni nestrpnež

Konec februarja sta Kveder in Rozmanova ljubezen Vera Šlander odšla na posvet na CK KPS v Dolomite. Tam je Kveder zelo očrnil Rozmana in ga okrivil za številne poraze. Takoj po vrnitvi je Šlandrova to povedala Rozmanu in poslej so se njuni odnosi precej ohladili.

Kveder seveda ni mogel iz svoje kože in je po vrnitvi, kot je zapisal Peter Stante, poročal o svojih vtisih, ki jih je prinesel iz Dolomitov. Dejal je, da se je stanje v Osvobodilni fronti popravilo, to pa je utemeljeval z naslednjim (Komandant Stane, Ljubljana, 1977, str. 205): »Poizkusi posameznikov iz vrst krščanskih socialistov, da bi frontno organizacijo omajali, so se izjalovili.« Tipičen revolucionar torej in zaslepljeni nestrpnež (takšen, kot jih je med današnjimi »liberalci« na Slovenskem še vedno obilo).

Spomenik »legendarnemu partizanskemu poveljniku« Francu Rozmanu - heroju Stanetu v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Kveder je bil obseden z »izdajalci«

Marca se je Rozman spet odpravil na Pohorje, da bi poiskal Pohorski bataljon, saj še vedno ni verjel, da je bil v celoti uničen. Toda našel ni nič. Ob vrnitvi je krenil na Koroško, tam ustanovil I. koroški bataljon in šel takoj z njim v akcijo v Mežico. Tam so v kinu prestrašili nekaj vermanov, razbili kinoprojektor in vdrli v neko skladišče, kjer so našli 30 pušk. Po vojni so ta napad na Mežico zelo proslavljali.

Kveder je 12. aprila 1943 poslal »glavnemu štabu« poročilo, v katerem je navedel, da o nesreči Pohorskega bataljona ne ve še nič točnega, da pa je šlo za odlično enoto, saj je izvedla »sto pet akcij, od tega šest sabotažnih v industriji in na železnici, ter pokončala veliko oboroženih sovražnikov in izdajalcev« (Vida Rojic, Dušan Kveder - Tomaž, Maribor, 1976, str. 203). Kakšnih je bilo teh »sto pet akcij«, sem na kratko opozoril v tem prispevku, večinoma je šlo za ropanje, grožnje, uničevanje in ubijanje, pri tem pa je trpelo civilno prebivalstvo. Seveda, to za komunista od leta 1933 in »Španca« ni bil problem, ampak nekaj pozitivnega.

Aprila se je Rozman odpravil na Koroško. Po vrnitvi je poročal, da je tam oblikoval četo in jo poslal na Pohorje kot naslednico Pohorskega bataljona. Peter Stante je navedel, da je podrobno razlagal, kakšna navodila ji je dal (Rojic, Kveder, 207): »Ti napotki so se v glavnem nanašali na čiščenje terena od izdajalcev.«

Iz govora »narodnega heroja« Mire Svetine ob postavitvi spomenika Francu Rozmanu - Stanetu v Ljubljani maja 1975.

Rozman in Kveder sta bila strup iz Španije

»Španca« sta pustila na Štajerskem močan pečat. Politkomisarji, partijci in revolucionarji so jeseni 1943 s svojo revolucionarno preganjavico hudo obremenili partizanstvo. Sumničili, zasliševali in pogosto strahotno mučili so številne ljudi in jim očitali slabe namene, da so »vrinjeni« v partizanske vrste in »plavogardisti«. Do pomladi 1944 so na takšen način umorili najmanj trideset nedolžnih ljudi. S to revolucionarno »politiko« sta začela Rozman in Kveder.

Član Vosa za PK Štajerske Ivan Tlaker - Luka je poročal, kako so v začetku leta 1943 na Koroškem odkrili dva agenta iz Črne, Belija in Ago, ki naj bi zastrupila Rozmana. Beli je med mučenjem seveda obtožbe »priznal« in so ga ubili.

Za veliko noč 1943 naj bi bili na Moravškem odkrili še enega »vohuna« in tudi ta je imel nalogo zastrupiti Rozmana in njegov štab. Tudi tega so »odkrili« in seveda »kaznovali« s smrtjo (Komandant Stane, str. 198). S takšno »politiko« so potem, ko obeh »špancev« ni bilo več na Štajerskem, nadaljevali njuni učenci Boris Čižmek - Bor, Rudi Knez - Silas, Mitja Ribičič in drugi.

Tudi po demokratizaciji Slovenije so ohranjali poimenovanje glavne vojašnice v Ljubljani po »narodnem heroju« Francu Rozmanu - Stanetu.

V začetku 1944 so poslali na pohod na Štajersko – in v smrt – celo divizijo

Maja jo je Kveder glede Štajerske še zadnjič zakuhal. Bil je poklican na Dolenjsko, v »glavni štab«, da bi vodil akcijo prehoda Cankarjeve in Šercerjeve brigade na Štajersko. Rozman o tem sploh ni bil obveščen. To naj bi bil že peti »pohod« na Štajersko (dva konec leta 1941, dva leta 1942). Partijci so se na oblasti pač videli v celi Sloveniji, ne le na enem njenem manjšem delu. Štajerska je ozemeljsko velika in treba je bilo hiteti s totalitarnim zavzemanjem prostora tudi tam. V začetku 1944 so poslali na pohod na Štajersko celo divizijo.

Tudi ta, že šesta enota, je na poti dočakala le neskončno trpljenje in smrt. Na Štajersko jo je poslal Rozman, ki je bil takrat že komandant »glavnega štaba« (Komandant Stane, str. 211). Pri tem niso prej o tem obvestili ne političnega ne vojaškega vodstva na Štajerskem ... 14. divizija je bila potem na Štajerskem povsem razbita, ubitih je bilo in hudo je trpelo mnogo borcev, prav tako mnogi domačini, kjer se je enota gibala.

Tudi po demokratizaciji Slovenije so ohranjali poimenovanje glavne vojašnice v Ljubljani po komunističnem zločincu Francu Rozmanu - Stanetu.

Odhod prvega »Španca«

Ko so v »glavnem štabu« Kvedru povedali, da bodo na Štajersko poslali dve brigadi, so tudi tokrat privrela na plano njegova čustva, polna idealizacij in pretiravanja glede opisov stanja. Peter Stante je o tem zapisal (Komandant Stane, str. 210): »Da bi jih še bolj prepričal, da je njihova odločitev pravilna, je podal zelo optimistično sliko stanja na Štajerskem. Pri tem je izrazito podcenjeval sovražnika in poveličeval prebujeno zavest štajerskega prebivalstva. Takoj zatem je Tomaž imel vrsto političnih govorov po brigadah. Borce je navdušil, ko jim je govoril, da so na Štajerskem ostali samo še vojaški invalidi, ker so vsi za borbo sposobni sovražnikovi vojaki odšli na rusko fronto.«

Tako so partijci s stažem od leta 1933 vžigali uporniškega duha pri borcih in jih pošiljali v smrt. K sreči so Kvedra, potem ko se Cankarjevi in Šercerjevi kljub podpori Tomšičeve ni uspelo prebiti čez Savo, zadržali na Dolenjskem. Ni se več vrnil čez Savo, da bi »osvobajal« Štajerce.

Aprila 2003 so v ljubljanski vojašnici, ki se je takrat še vedno imenovala po Francu Rozmanu - Stanetu, nasledniki komunistov odkrili spomenik omenjenemu vojaku revolucije, kot da ta Slovenija ne bi ječala pod množico partizanskih spomenikov. FOTO: Dane Kostrič

Usodne Rozmanove Dobrovlje

Na Štajerskem je bil Franc Rozman - Stane dvakrat ranjen. Zanimivo je, da so povojni pričevalci o tem pisali različno. 14. junija 1943 je prišel na Dobrovlje, da bi od tam nadaljeval pot na Pohorje. Dobrovlje so s svojo središčno lego imele pri Rozmanovem partizanjenju na Štajerskem pomembno vlogo.

Kljub nenehnim tragedijam, vse od jeseni 1941, ga je pot pogosto vodila čez to visoko planoto nad zahodno Savinjsko dolino. Naj povzamem Stanteta, ki je bil pri naslednjem dogodku zraven. Zapisal je, kako je bila »lepa sončna nedelja«, vsi so bili »ves dan prav židane volje«, kmet jih je »gostil z jabolčnikom ter igral na harmoniko in mi smo celo zaplesali« (Komandant Stane, str. 212).

Krepko po demokratizaciji, aprila 2003, so nasledniki komunistov v glavni vojašnici v Ljubljani zločincu Francu Rozmanu - Stanetu postavili spomenik. Odkritje sta organizirala ter počastila ljubljanska županja Danica Simšič in polkovnik Branimir Furlan. FOTO: Primož Lavre

Rozmanovo ozko usmerjeno čustvo

Rozman bi moral po vseh vojaških pravilih, kot je zapisal Stante, še isto noč nadaljevati pot in se umakniti z Dobrovelj. Toda s seboj je imel ljubezen, Vero Šlander. Zjutraj so jih napadli Nemci. V neposredni bližini, v njegovem objemu, je bila Šlandrova smrtno zadeta, umrl je tudi Dušan Kraigher - Jug, sekretar pokrajinskega komiteja KPS. Rozmana so ranili v desno roko. Tudi sam bi tam končal, če ga ne bi rešili borci Savinjskega bataljona, ki se je po naključju prav takrat utaboril v neposredni bližini, ne da bi vedeli drug za drugega.

Stante je zapisal (Komandant Stane, str. 214): »Stane je bil po svojih izkušnjah takrat že star vojak in je dotlej videl že nešteto mrtvih in umirajočih tovarišev, prav gotovo pa ga dotlej še nobena smrt ni tako prizadela. Sklonjen nad mrtvim dekletom je še dolgo zatem, ko so utihnili vsi odjeki boja, ždel in s solzami močil ljubljeni obraz, kot da bi ga z njimi lahko obudil v življenje.«

To je kar dober opis Rozmanove osebnosti. Prizadela ga je le nesreča tistega, na katerega se je čustveno navezal. S tem ozko usmerjenim čustvom je kompenziral mnoge smrti, ki jih je videl okoli sebe ali jih je sam povzročil in zanje odgovarjal. S totalitaristi je vedno tako.

Scena v glavni vojašnici v Ljubljani, ko so aprila 2003 tam postavili spomenik zločincu Francu Rozmanu - Stanetu. FOTO: Primož Lavre

Konec Rozmanovega »osvobajanja« Štajercev

Rozman je bil tedaj ranjen v desno roko, v vratu pa je imel še vedno kroglo, ko so ga ranili januarja. Bil je na robu življenja. Pospremili so ga na Dolenjsko, da so ga tam pozdravili. Za seboj je na Štajerskem pustil silne tragedije in gorje ter neizmerno število smrti, saj so Nemci zaradi njegovega partizanjenja tam ustrelili na stotine talcev. Toda njegovo II. grupo odredov je partijsko-revolucionarno vodstvo silno nagradilo.

Scena v glavni vojašnici v Ljubljani, ko so aprila 2003 tam postavili spomenik zločincu Francu Rozmanu - Stanetu. Lik nekdanjega komunističnega vojščaka in zločinca ter vojaka demokratične Slovenije. Nekateri so slovensko vojsko krčevito poskušali povezati z zločinskim projektom komunistične revolucije. FOTO: Primož Lavre

Po vojni so razglasili 33 »narodnih herojev«

Po vojni so razglasili 33 »narodnih herojev«. Ko so komunisti po koncu vojne svojo oblast legitimirali na medvojnih dogodkih in žrtvah, so v ta namen pisali vse mogoče. Aleš Bebler je na primer v knjigi o Rozmanu v sedemdesetih letih pisal, da je danes že »najbrž redek Slovenec, ki ne ve, kakšno zmagoslavno pot je napravila /.../ Stanetova II. grupa« (Komandant Stane, str. 238). Pot, na kateri je bila enota tako rekoč povsem razbita, ko je bilo ubitih več kot 70 borcev, je bila za Beblerja »zmagoslavna«! Tako kot Rozman in Kveder, se je tudi on vojščaško in ideološko »izšolal« v Španiji.

Spomenik komunističnemu heroju Francu Rozmanu - Stanetu v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Bili so samo oni – in nihče drug

Še bolj je leta 1952 pretiraval Jože Mekinda: »Lep del Slovenije je bil osvobojen: Notranjska, Dolenjska, Bela krajina. Tudi tu je imela II. grupa odredov važno vlogo – onemogočiti sovražniku vstop v osvobojeno ozemlje. Povsod so postavljali organe ljudske oblasti in narodno zaščito.«

Govoril je o juniju 1942. Kakšna degradacija besed! Tako so pretiravali. Bili so samo oni. In nihče drug. Njihovi duhovni dediči še danes razmišljajo na takšen način.

Konec v enajstem delu: Franc Rozman - Stane: Izrabljanje »heroja«.

Nalaganje
Nazaj na vrh