Jezuit p. Franc Šetar (1929–2024) je bil goreč ljudski misijonar, prevajalec, plodovit publicist in žrtev komunističnega nasilja. Rodil se je leta 1929 v katoliški družini kot tretji od petih otrok staršema Štajercema. Mladost je preživel v Slapah v Župniji Device Marije (danes Ljubljana – Polje) blizu tedanjega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici Studenec.

Ob koncu druge svetovne vojne se je z drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo, kjer je doživel kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunisti večinoma zverinsko ubili.

Najprej je bil, tudi z Ivanom Omanom, na Škofjeloškem gradu, pozneje so ga premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Veliko so jih komunisti od tam zvozili v smrt v Kočevski rog, njega so kot mladoletnega izpustili in je preživel veliko grozot, ki so ga trajno zaznamovale. »Eno drži: to, da sem videl, kako je trpel in izginjal cvet slovenstva po končani vojni, me je krepko zaznamovalo za vso mladost,« je povedal za Družino leta 2014.

V jezuitski red je vstopil leta 1947 v Zagrebu

Po vojni je uresničil mladostno željo postati duhovnik, v jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu, novo mašo je imel leta 1958 v domači župniji. Po koncu šolanja v 60. letih je v Mariboru sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij, dejaven je bil tudi pri ljudskih misijonih in pomagal na Ptujski gori in Brezjah.

Pomagal je na Ptujski gori in Brezjah, se dolga leta udejstvoval na Svetih Višarjah, od leta 1971 pa je deloval v Župniji Dravlje v Ljubljani. Bil je Družinin sodelavec, objavljal je prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje (1992) in njen ponatis Svoboda na izpitu.

Na tujem je deloval v jezuitski župniji sv. Petra apostola v Beogradu, osem let pa tudi v Kočevski Reki z okolico, kjer je je aktivno sodeloval pri zidavi nove cerkve, saj so prvotno komunisti po vojni porušili. Od leta 2005 je bil član jezuitske skupnosti v župniji sv. Jakoba v Ljubljani. Prvih deset let je od tam kot duhovni pomočnik deloval zlasti v župniji Ljubljana Moste.

Kot Primož Slapar je napisal vrsto knjig

Velja za enega pionirjev v slovenski Katoliški cerkvi na področju kateheze s pomočjo filma, izdal pa je tudi več knjig, med njimi med zadnjimi vizionarsko zgodbo Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani prihodnosti.

Poleg tega je napisal knjigo črtic Močnejši od smrti, leta 2019 delo Pogled skozi čas, pa tudi Novele in črtice (1999). Leta 2002 je v Kočevski Reki v samozaložbi izdal knjigo Iščem vodnike mojega naroda. Knjige je podpisal s psevdonimom Primož Slapar (doma je bil iz Slap). Ob prevajanju knjig (denimo Pojoča družina von Trapp v treh delih) je prevedel tudi dober ducat slovenskih filmov.

Do zadnjega je sodeloval pri spominskih slovesnostih ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah.

Ob smrti Franca Šetarja, župnijski list, 28. 7. 2024Umik na Koroško maja 1945, taborišče v Vetrinju, vrnitev ter grozote na gradu v Škofji Loki in v taborišču v Škofovih zavodih v Šentvidu je opisal v avtobiografiji Časi smo ljudje (1992), ta del poobjavljam v nadaljevanju.

Komunisti se utegnejo nad prebivalstvom hudo znašati

V soboto, 5. maja 1945, sem ob pol enih z vlakom prispel iz šole domov. Takrat je državna klasična še z nekaterimi drugimi šolami gostovala v novi uršulinski gimnaziji v Šubičevi ulici /v Ljubljani/. Mati in sestre so me pričakale vznemirjene: »Iz kaplanije so sporočili, da se popoldne ob štirih umaknejo za nekaj dni na Koroško. Priporočajo ti, da greš z njimi.« Mati, trezna in razgledana žena, je še pristavila: »Mi ne moremo kar tako vsega pustiti, hišo, drobnico, vrt. Ti pa le pojdi!«

Vedela je, da sem se izpostavljal, ko sem zadnje leto vodil nedeljske sestanke nižjih štirih razredov dijaške Marijine družbe ali kongregacije. Asketski in pobožni kaplan Anton Vukšinič je le v ozadju molče prisostvoval /v Devici Mariji v Polju pri Ljubljani/.

Za nas je vest »za nekaj časa pridejo partizani« pomenila: Komunisti se utegnejo nad prebivalstvom hudo znašati. Nad uglednimi domačini so se že med vojno; v veliki delavsko-kmečko-izobraženski župniji Device Marije v Polju so se idejni duhovi ostro ločevali že pred vojno.

Pograbil sem zajetno aktovko z arhivom fantovske Marijine kongregacije

Sestre so mi spretno zložile osebne stvari v kovček. Pograbil sem še zajetno aktovko z arhivom fantovske Marijine kongregacije, se poslovil od sester in staršev ter jo mahnil proti Zadobrovi. Tu sem se priključil velikanskemu sprevodu kmečkih voz in pešcev iz Polja. Med njimi je bila vsa duhovščina: župnik Janez Kette s kaplanoma Matijo Lamovškom in Antonom Vukšiničem ter dvema štajerskima novomašnikoma. Tretji, Jože Vesenjak, je ostal na očitek naše krstne botre, Ocvirkove Lojze iz Kašlja: »Toliko smo vas imeli, zdaj nas boste pa vsi zapustili?!«

V Jaršah smo se sestali z večjo skupino ljubljanskih meščanov, med katerimi je bilo tudi več članov novoustanovljene slovenske vlade. Po slikah v Slovencu sem jih kaj hitro prepoznal. Eden izmed njih je naročil drugemu: »Stopite naprej v Mengeš, v to in to hišo pa ob radiu pozvedite, kakšno stališče zavzemajo do nas Angleži in Američani!«

Nepregledni sprevodi kmečkih voz, pešcev in kolesarjev

Po prvi prespani noči zdoma, v mengeški šoli, smo se na cesti vse bolj mešali z drugimi umikajočimi se Slovenci. Nepregledni sprevodi kmečkih voz, pešcev in kolesarjev so se pomikali čez Gorenjsko, željno se oziraje proti vrhovom Karavank. Umik so varovali gorenjski domobranci in četniki. Pri Križah je nastalo streljanje. Begunci iz moravške strani in Lukovice so morali nadaljevati pot peš. Veliko kmečkih voz je ostalo kar tam, saj je bila cesta povsem zakrčena. Ob neki vasi so se dekleta brezskrbno šalila s skupino slovenskih vojakov, katerim so dolgi lasje segali do ramen. Vidno je izstopal neki lepotec valovitih las, s košatimi brki in brado. Dan, dva pozneje so ga njegovi tovariši prinesli po serpentinah k Sv. Ani na nosilih iz vej. Izpod deke se moleli njegovi lasje. Bojda se je oprl na nezavarovano puško, krogla mu je v hipu prebila glavo. Pokopali so ga na tem lepem, razglednem kraju. Presunilo me je: Je bil pripravljen, da iznenada stopi pred Kristusa? ...

Trume beguncev so odšle skozi ljubeljski predor

Po večernicah v Cerkljah smo občudovali značilne gorenjske steklene lestence. V Predosljah sva z Rapuševim Bogdanom prvič prijela za orožje; od pol polnoči do pol dveh zjutraj sva pri pokopališču varovala speče begunce v vasi. Parola tisto noč je bila Draža – Sava. Vso noč sem prebedel, ker se nisem bil dogovoril za ključ. Spal naj bi v isti kmečki hiši, kjer so prenočili tudi poljski duhovni. V Tržiču so si ljudje skupaj z domačini skušali vzeti v tovarni kak par čevljev ali ploščo usnja. Sonce je že močno pripekalo, ko sem se s tisoči drugih vzpenjal po napornih zavojih na Ljubelj. Na levi strani vrh klancev so stale čvrste, urejene barake, v katerih so prej stanovali francoski in italijanski ujetniki, ki so gradili karavanški /ljubeljski/ predor, ter njihovi stražarji. Begunci so se gnetli tudi tod in skušali najti kaj primernega za nadaljnjo pot. Jaz sem si oprtal nahrbtnik z dvema dobrima kocema. Pa me je pri cesti neki domobranec brcnil v zadnjico, misleč, da sem kak poba iz doline. Bil sem v revni sivi obleki, v kateri sem na dan odhoda prišel iz šole. Zaradi nenaspanosti mu tega nisem utegnil dopovedati, pač pa me je v nagli jezi prijelo, da bi ga ustrelil, če bi imel s čim. On se je zaradi umika šel nekakšno užaljeno veličino, saj je iz prezira brcnil v precejšen radijski sprejemnik, ki ga je nekdo odložil pri cesti. Skala in tisto za njim se je razletelo. Trume beguncev so že odšle skozi karavanški /ljubeljski/ predor. Mednje so se neučakano vrivali nemški vojaški oddelki, ki bi radi čim prej dosegli zahodno Avstrijo.

V Borovljah so partizani, je završalo med ljudmi

Res, vsake pol ure se je tukaj stanje usodno spreminjalo. V Borovljah so partizani, je završalo med ljudmi. »Številne begunce že odvažajo po drugi strani v šentviške zapore!« (Med njimi duhovnika profesorja Frica in Strupija, ki sta nas na Gorenjskem s kolesi prehitela.)

Z vrstnikom Bogdanom sva se vseeno podala skozi predor. Točneje, ponesla naju je množica. Eni so se drenjali proti avstrijski strani, pomešani med konje, vozove in nemške tovornjake. Čofotali smo po številnih kotanjah z mlakužami, z grobega svoda je na gosto curljala voda. V nasprotno smer so se po drugi polovici predora še bolj vznemirjeno pehale vrste ljudi in voz. Kriki in otroški jok so se prepletali s hrzanjem konj in hrupom tovornjakov ter redkih osebnih avtomobilov. Zvečerilo se je, ko sva se prerinila k izhodu na drugo stran. Noč sva prebila v veži prve gostilne, na tlaku pod mizo. Spanja ni bilo kdove kaj, saj so venomer hodili noter in ven Nemci z okovanimi čevlji in škornji. S ceste je nenehno odmeval zaglušujoč štropot.

Po izstopu na ljubeljski strani so naju obstopili esesovski oficirji

Ker so zjutraj ljudje potrdili govorice, da Borovlje držijo partizani, sva jo z Bogdanom mahnila nazaj proti predoru. Kmečko dekle z Ježice ali Savelj nama je zaupalo par težkih konj pincgavcev, sama pa je vzela z voza nekaj najpomembnejših reči, jih zvila v deko in ponesla. Ob vračanju skozi predor smo zopet doživljali nepopisno gnečo, v kateri sva morala stalno umirjati konja. Takoj po izstopu na ljubeljski strani so naju obstopili esesovski oficirji in grabili za povodce. Zaman sva se upirala. Dekle je obupno zakričalo proti nekaterim domobrancem v bližini: »Ste figovci ali kaj?!« Pristopili so, toda kaj ko je šest, sedem esesovcev že uperilo vanje težke parabelume. Koliko gorja in krivic so slovenskemu ljudstvu, poglavitnemu trpinu, junaku zadnje vojne, prizadejali naduti nacisti še ob sesutju nemškega rajha!

Naduti Nemec je smrtno zadet v čelo padel

Ob neki drugi priliki se je pred vhod v predor ustopil višji nemški častnik, s samokresom v roki. Na obeh straneh vrh predora sta ga s puškomitraljezoma varovala dva vojaka, ko je v predor spuščal le nemško vojsko. Tedaj je z nekaterimi Srbi predenj stopil zagoreli, visoki Rudi Hiršeger iz Device Marije Polja (kasneje uspešen podjetnik v Argentini) in odločno zahteval prost prehod za civilne begunce. Oni je trmasto vztrajal pri svojem. Srb je ustrelil. Naduti Nemec je smrtno zadet v čelo padel; takoj se je tudi nemška zaščitnica zgoraj umaknila. Slovenci so zopet vdrli v predor.

Domobranec je skočil na stopnico prvega tanka in s pištolo grozil šoferju

Opazil sem, kako so nemški oficirji na ploščad vrh serpentin postavili minometalec in začeli izstreljevati mine v smeri Tržiča. (Doli, v kotlini, je prijatelj Srečko S. videl, da je bilo tedaj nekaj mrtvih in ranjenih ter, da je nekaj žensk znorelo.) Priskočil je domobranec in jih zaustavil: »Bedaki! Tolčete po naših ljudeh!«

Z zaglušujočim hrupom je prigomazela po klancih na vrh kolona težkih tankov »tigrov«. Nek domobranec je skočil na stopnico prvega tanka in s pištolo grozil šoferju, naj ne pelje naprej, ker bo zakrčil pot pešcem. Vseeno so se odvalili dalje, neslavnemu koncu naproti.

Pod večer sva se srečala s Poljčanom tankistom Ivanom Stibričem. Poiskala sva deske in si pripravila ležišče na prostem. Moja koca sta prišla kot nalašč za odejo. A sem se vseeno upiral trdnemu spancu, boječ se, da mi raznobarvne signalne rakete, ki so jih Nemci pogosto izstreljevali v zrak, švistaje ne poškodujejo obraza.

P. Franc Šetar ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2021. FOTO: Ivo Žajdela

Končno je 11. maja dopoldne prispel udarni bataljon Vuka Rupnika

Po dveh dneh nestrpnega čakanja je končno 11. maja dopoldne prispel udarni bataljon Vuka Rupnika. Na čelu dolgega sprevoda okoli sedemstopetdeset vojakov (z Borovniško četo vred) sta stopala Vule in njegova žena, oblečena v temne smučarske hlače. Radovedno sem opazoval mlade fante, ki so jim čez razpete srajce viseli pasovi z naboji, v rokah pa so stiskali puške in hitrostrelke. Mule in konji so tovorili težke strojnice in minomete. Nekaj vrst fantov je v dvoje nosilo protitankovske pesti. Kakor vse druge domobranske enote pri umiku, je bila tudi Vuletova brez vsakega nemškega oficirja. Vsi vojaki so bili oblečeni v svetlomodre obleke, s kokardami na kapah in slovensko trobojnico na rokavih.

Redki preživeli iz te enote zatrjujejo, da so se vseskozi trudili vojskovati se viteško. Pod častjo jim je bilo, da bi streljali kleče ali leže. Praviloma so z ujetimi nasprotniki ravnali plemenito, vse dokler jih niso oddali na Rakeku, kjer so se ustavljali le za krajši čas. Delovali so od Jelovice do Trnovskega gozda, čez Cerknico in Bloke do Velikih Lašč, Ribnice in Kočevja.

Ustavili so se za četrt ure, le toliko, da so zajeli sapo, se odžejali, zvedeli za stanje in nalogo. Nato so se zagrizli v planino levo in desno nad predorom, drugi pa jo mahnili skozenj.

Ob stezi smo naleteli na svež grob, označen s križem

Naslednji dan smo se čez goro, nad predorom, povzpeli še mi, tisočeri civilisti, družine s priletnimi in otroki. Ob stezi smo naleteli na svež grob, označen s križem, opazili tudi še kadeče se pogorišče neke hiše. Spuščajoč se skozi Borovlje k dolini Drave smo opazovali angleške spitfireje, ki so v nizkih naletih obstreljevali že omenjene tanke »tigre«, v dolinici levo pod serpentinami. Ko smo šli mimo njih, so bili le še goreče spake.

Vule se je izkazal kot izvrsten strateg

Slišali smo, da se je Vule dan prej izkazal kot izvrsten strateg. Izkušeno je vodil frontalni napad na ravnem, »očiščene« stranske vasi pa zavaroval, vse pred očmi Angležev onkraj Drave. Most je zavzel v enem samem naletu. Partizanski branilci so sami skakali v Dravo, nedvomno upajoč, da izplavajo in se rešijo. Nasprotnik je ob tistem preboju imel okoli dvesto mrtvih, izgubil je štiri tanke in dva oklepnika. Partizani so zaprosili za pomoč sovjetskega maršala Fjodora Ivanoviča Tolbuhina, ki je tačas v Gradcu že praznoval s svojimi rdečearmejci konec dolgega vojnega pohoda. Prošnji, naj pomaga pri Borovljah, ni hotel ne mogel ustreči. (»Bros! Eto nevazmožno. Tam Angličane.«; glej Franci Strle, Veliki finale na Koroškem, samozaložba, Ljubljana, 1977, str. 216.)

Nadaljevanje v: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [2]

1/2