Nadaljevanje iz: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [1]

Franc Šetar: Ponosni Vuk /Rupnik/ je torej s svojimi orliči izpolnil še zadnjo nalogo, odstrl je /s prebojem partizanske blokade pri Borovljah/ prosta obzorja ljudem, ki niso marali živeti pod komunizmom. Hoteli so še naprej misliti s svojo glavo in ostati zvesti veri svojih očetov ter krščanski kulturi.

Ozaveščeni narodnjaki so partizane imeli za »boljševiško kugo«

Četudi bi naši ljudje takrat vedeli, da je Tito - Broz, ki je poprej zavrnil predvideno izkrcanje anglo-američanov v Dalmaciji in Istri, veleizdajalsko priklical v Srbijo, Hrvaško in Slovenijo sovjetsko Rdečo armado in dovčerajšnje nemške kvizlinge Bolgare, da edinole z njihovo pomočjo in prekomorskih brigad pripelje na oblast svojo stranko in s tem zadovolji tudi svoje osebne cesarske skomine, čeravno s stotisoči po vojni ubitih ljudi, tega vseeno ne bi priznali za zakonito, še manj za »osvobodilno« narodnostno dejanje. Potrebe in pričakovanja Slovencev, kakor tudi drugih jugoslovanskih narodov so bila tistikrat vse drugačna. Ozaveščeni narodnjaki so to skupaj s Churchillom imeli za »boljševiško kugo« (prim. knjigo dr. Vladimirja Velebita Jugoslavija u II. svetskom ratu, 13. poglavje, str. 126, zaupno Churchillovo pismo Edenu 11. marca 1945).

Brez petdnevnega pravega spanja sem taval od voza do voza

Civilni begunci, župljani iz Device Marije v Polju, smo popoldne prekoračili most /čez Dravo/; na levi strani so stali angleški vojaki. Domobranci so odlagali orožje na kup z desne strani. Ne vem, kako jim je bilo tedaj pri srcu? Rahlo smo se dvignili, nato pa se usmerili po ravni cesti proti Celovcu. Nasproti nam je tedaj prijahalo na konjih nekaj partizanov, ti so nas brez besed spremljali ob straneh. Mračilo se je po sicer lepem dnevu 12. maja. Src se je vnovič polaščal nemir in čudna otožnost, saj je domovina ostala za nami. Mnogim za vedno.

Že v temi smo prispeli na Vetrinjsko polje. Brez petdnevnega pravega spanja sem taval od voza do voza, da najdem svoje koce, brez katerih se nisem upal leči na zemljo. Približal sem se ognju, ki ga je obdajala gruča ljudi. Dr. Marko Bajuk, ravnatelj klasične gimnazije, je tu z belokranjsko gostoljubnostjo pekel krompir za lačne begunce. Začenjalo se je njegovo nezamenljivo poslanstvo med zdomci, saj bo mladini z urejenim šolstvom omogočil prodor v izobraženski tuji svet. Tu je bila tudi kmetica, ki je imela na vozu moje osebne reči. Ovit v deki sem na travi trdno zaspal, prepustivši se božjemu varstvu in zaščiti Angležev.

Včasih so ponoči splašeni konji bežeč preskakovali šotore

Z Rapuševim Bogdanom sva naslednji dan, posnemaje druge, v gozdu na bližnjem hribu nalomila smrekovih vej in zgradila precejšen šotor. V enem kotu sva si uredila ležišči midva, v drugem njegovi dve sestri.

Pri skupnem kotlu smo dobivali enolončnico. Možje so ponoči večkrat ujeli konja ali mulo, ki jih je vse polno tekalo okrog taborišča, žival zaklali in razkosali, gospodinje so pa skuhale svojevrstno obaro ali meso kar spekle. Dobra žena cestarja Černača je nekajkrat k številnim lačnim ustom mlade družine povabila še mene. Včasih so ponoči splašeni konji bežeč preskakovali šotore, vmes so se iz polsna razlegali prestrašeni kriki.

Pitno vodo je bilo dobiti na nekaj krajih v velikih, rumenogumijastih »bazenčkih«, močno klorirano. Vseeno je kmalu prišlo do epidemične griže. Sprva mi je bilo hudo neprijetno v straniščih na planem sedati na brv obenem z uglednimi veljaki in domačo duhovščino, toda izjemnim prilikam se je bilo treba prilagoditi z manjšo občutljivostjo. Za visoko in gosto smrekovo ograjo so bile latrine za ženske.

Približala sva se manjšemu taborišču nemških častnikov

Bogdan me je povabil, naj greva v lov za hrano. Približala sva se manjšemu taborišču nemških častnikov SS in Wehrmachta. Imeli so se prav izletniško. V gumijastih čolnih raznih živih barv so veslali po jezeru vrh bližnjega nizkega hriba. S tovornjaki so si pripeljali samih dobrot. Pod velikimi, nepremočljivimi šotori so imeli pravcata skladišča. Ravnokar je njihov oficir odpodil starejšega begunca z brco v zadnjico, ker je hotel njim izpred nosa odvleči večjo škatlo. Bogdan se je rajši spravil k zadnjemu delu šotora. Nalahno je spodvihal šotorsko krilo in počasi vlekel k sebi nekakšno vrečo. Stal sem kakih deset korakov proč, z nemirno utripajočim srcem. Kaj bo, če ga opazijo? Niso ga, tako so bili založeni. Plen sem mu pomagal odnesti v naš šotor in dobil za nagrado čokolado. Z drugo vsebino pa sta zagospodarili kar njegovi sestri, ki sta odslej po večerih povabili v goste svoja fanta vojaka.

Neko popoldne se je nanagloma pooblačilo, začela je padati toča, debela skoraj kakor kokošje jajce. V življenju takšne nisem doživel ne prej ne pozneje. Pokritega s kocem čez glavo na odprtem so me občutno udarjale ledene kepice po hrbtu. Ko je toča prenehala, sva brž morala šotor temeljito obnoviti z novimi vejami.

Že med vojno smo se imeli za prijatelje Angležev

Sošolec z ljubljanske klasične, poznejši zdravnik, pokojni Kerkočev France, me je povabil, da si ogledamo Celovec. Oditi iz velikanskega taborišča, v katerem je bilo več 10.000 civilnega in vojaškega ljudstva, sploh ni predstavljalo kakšne težave. Že med vojno smo se imeli za prijatelje Angležev. Štirje doraščajniki, med drugimi tudi poznejši torontski kardinal Lojze /Ambrožič/, smo se torej odpravili v mesto, dobre pol ure hoda. Spotoma smo ocenjevali ljudi in kraje, z nejevoljo gledali na stavbah obešene jugoslovanske in slovenske zastave z rdečo zvezdo, marsikatera pa je bila kar vsa rdeča, s srpom in kladivom. Znaki so nam jasno pomenili mednarodni rdeči komunizem. V hotelu Evropa smo za majhen denar pošteno obedovali. Praktični France s krtačasto pričesko si je na poti čez Gorenjsko naprosil grošev in mark. Za naše pojme je bilo kosilo zelo poceni.

(Tudi France je sam odšel z doma; kmalu nato je iz Vetrinja ubral pot pod noge in odšel čez Trbiž v Trst, kjer ga je po čudnem nagonu našel oče. Skupaj sta odšla domov. Po končani gimnaziji je France diplomiral medicino in se usposobil za otroškega zdravnika, obenem pa si zgradil lepo družino.)

V Angleže smo neomajno zaupali

Že po 20. maju je nekega dopoldneva nastal v odseku Poljčanov /Devica Marija v Polju pri Ljubljani/ glasen vrišč. Ženske so kričale: »Proč! Ta je komunist! Provokator!« Kar s pestmi so udrihale po kmečko oblečenem možakarju srednjih let. Od nekod je prišel angleški stražar, ga brcnil v zadnjico in odgnal. Iz razdalje 30 metrov sem to opazil, vendar temu nisem pripisoval večje pomembnosti. Naših žensk takrat nisem vprašal, s čim jih je tako vznemiril. V slovensko civilno in vojaško vodstvo, kakor tudi v Angleže, smo neomajno zaupali. Šele dosti pozneje sem nekje bral, da jih je koroški kmet prišel opozorit, naj ne nasedajo Angležem, ki so Jugoslovane že vračali titovcem, ti so jih pa odvažali v Slovenijo. Po mojem je res prišel zato. Za svojo požrtvovalno dobroto pa je prejel brce in klofute. Ženske niso hotele verjeti, da bi mogli biti gentlemanski Angleži takšni prevaranti. Bi se izšlo bolje, če bi se dobri Korošec rajši obrnil na samo civilno, oziroma vojaško vodstvo? Dvomim.

Če bi takrat upoštevali kmetovo opozorilo, prav verjetno ne bi prišlo do tako množičnega vračanja in rodomora. Številni vojaki bi se preoblekli in se razšli ponoči. /Ti dve »trditvi« sta tipično idealiziranje oziroma poenostavljanje nadvse zapletenih in težkih razmer, op. I. Ž./ Vodstvo je o zviti izdaji uspel prepričati šele iz Pliberka rešeni kirurg dr. Janez Janež 30. maja ob 13. uri.

Primer nadporočnika Janka Habiča

Z Bogotom, sinom načelnika postaje, so naju odgovorni Slovenske legije »prestavili« 24. maja iz civilnega v vojaško taborišče Slovenske narodne vojske. V četi domačina, strojnega inženirja nadporočnika Janka Habiča, bivšega orodnega telovadca, se nas je zbralo šest mladoletnih kongreganistov iz D. M. v Polju.

Janko je bil prej inženir strojnik na Vevčah (višjo strokovnost je pridobil v Pragi). Kot vaški stražar je ob partizansko-laškem (Cerutti) pogromu 15. septembra 1943 ušel z Velikega Osolnika čez Zapotok v Ljubljano. Po častniški šoli in službi so njega in številne druge Nemci jeseni 1944 zaprli na Ljubljanski grad, češ, da se pripravljajo na sprejem anglo-američanov. V hudi zimi je z gradu ušel, preplaval Ljubljanico niže vevškega mostu. Stražarji Hitlerjugenda so streljali nanj, vendar ga niso zadeli. V nedeljo je prišel k nam na sestanek dijaške Marijine kongregacije, v ponedeljek pa odšel na Gorenjsko, v ilegalo.

Tiste tri dni je bil pri vajah na travniku zahteven, sicer pa družaben in prijateljsko sproščen. V soboto 26. maja popoldne nas je z lahkim tovornjakom popeljal po celovških ulicah. Zastav z rdečo zvezdo pa s srpom in kladivom po hišah ni bilo več. Ob vrnitvi v taborišče je z nami pokramljal: »Ko se vrnemo, bo marsikaj čisto drugače. Nobene nestrpnosti več! Med Sokoli in Orli bo le prijateljsko tekmovanje ... Isti večer sem zataval v velik šotor (jedilnico). Vojaki so se že razhajali. Ujel sem opozorilo, da se nekateri »odpravljenci« že vračajo, zato se je ponoči bolje kar raziti.

Nova maša Vinka Žaklja iz Šentjošta 27. maja 1945 v cerkvi v Vetrinju. FOTO: Ivo Žajdela

Maša novomašnika Vinka Žaklja iz Šentjošta

Naslednji dan, v nedeljo, 27. maja dopoldne, je bila vojaška maša na prostem. Evharistično daritev je mladi Vinko Žakelj /iz Šentjošta/ opravil na tovornjaku, nato je sledila parada skozi Vetrinj. Iz špalirja so nas drugi Slovenci v angleških in kanadskih uniformah s slovensko oznako na rokavih vabili, naj stopimo v njihove vrste. Popoldne sem obiskal Poljčane v civilnem taborišču. Srečala sva se tudi s sošolcem Lojzetom Ambrožičem. Povabil me je: »Pridi k nam, boš kar član družine. Pri dr. Marku Bajuku bova polagala malo maturo. »Hvala za povabilo, Lojze, pridem v Italiji, kamor moramo vsi. Saj ne mislim biti vojak,« sem odvrnil. To je bilo slovo, za dolga leta. Razšla sva se na pota, ki ju je Bog od vekomaj predvidel.

Angleški tovornjaki za prevoz so bili pripravljeni

Drugo jutro, v ponedeljek, 28. maja, se je polovica 4. polka, pretežno Gorenjcev, okrog osmih zbrala blizu ceste. Tovornjaki za prevoz so bili pripravljeni, vojaki pa se zaradi utemeljenih sumov niso hoteli vkrcati. Angleški častnik je bil vidno nestrpen, še bolj pa višji oficir Nace Čretnik. Ponovno so nastopile nekatere Poljčanke, zlasti ena Omanovih deklet z Vevč: »Fantje, le pogum! Kmalu bomo za vami v Palmanovi (zaradi lažjega vračanja je bil po Simi Dubajiću tak dogovor med angleškim in Titovim poveljnikom 1. brigade). Blizu so stali tudi domači duhovniki. Šoferji so na videz neprizadeti čakali. Čez tričetrt ure so se končno povzpeli na tovornjake prvi, s čudno tovariško vzajemnostjo še vsi drugi. Tedaj pa je domačin, štabni major prof. Janez Grum zaklical: »Janko, kaj vse to za Tita?!« Prepozno. Po cesti se je razvila kolona, ki jo je vodil in zaključil po en manjši angleški tank. Izkrcali smo se na travniku ob železniški postaji Podgorje (Maria Elend), tu je bil oddelek angleških vojakov, njihovi oficirji so hoteli našim pobrati usnjene torbice z zemljevidi, vendar so se jim odločno uprli: »Smo zavezniki ali ne?«

Nadaljevanje v: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [3]

1/2