Nadaljevanje iz: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [2]

Franc Šetar: Prisopihal je dolg vlak z živinskimi vagoni, le ob lokomotivi je bil osebni voz za častnike. Kakor je bil zvijačni cilj »Palmanova«, tako je bila finta oddeliti poveljnike od vojakov. (Srbski oficir za zvezo z Angleži pri tem vračanju je junija istega leta v Rimu zapriseženo izpričal, kaj so počeli s častniki iz osebnega vagona že na Hrušici pred Jesenicami.) Strojevodja je imel na kapi rdečo zvezdo, zato je nekaj fantov odšlo v ozadje vlaka v hosto, kjer so jih najbrž pričakali znani partizani, kot je v knjigi Druga stran meseca napisal Janez Vipotnik.

Razlegla so se srbohrvaška povelja in turške kletve

Na železniškem križišču pri Podrožci (Rosenbachu) vlak ni zavil proti Beljaku, marveč proti Jesenicam. Mnogi so se vznemirili, a so se spet oglasili naivneži: »Progo proti Beljaku so zadnje dni bombardirali, zato gremo čez Jesenice na Postojno in v Italijo! V karavanškem predoru se je vlak ustavil. Razlegla so se srbohrvaška povelja in turške kletve. Ko smo prispeli na Hrušico, so bivši slovenski četniki skozi majhne, zamrežene line opazili na stopnicah in strehah vagonov titovce s kratkimi ruskimi hitrostrelkami (z okroglimi bobni za strelivo) v rokah. Starejši Mihailovićev četnik Brko, ki je bil v tej enoti verjetno za zvezo, je začel peti: »Marširala, marširala kralja Petra garda ...« Le malo je manjkalo, da ni razsrjeni Bosanec ali Srb šaržiral v nas iz avtomata. Fantje so utišali Brka in s tem partizana zadržali. Ob tistih trenutkih mi je srce čudno razbijalo.

Angležem nikoli ne bi smeli verjeti!

Na Jesenicah smo stali nekaj časa, verjetno so tu, če ne že prej v Hrušici, odgnali častnike iz osebnega vagona. Poslušali smo, kako so partizani sunkovito odpirali od zunaj zapahnjene vagone, tudi našega, zahtevali ure, nas sramotili in pretepali, kogar so dosegli. Prišla sta dva slovenska vedevejevca in zakričala: »Kdo je bil gorenjski četnik? Javila sta se dva. Odgnala sta ju. Poveljnik Janko, ki je bil med nami brez epolet, je svetoval: »Nihče več naj se ne javi!« Ko se je vlak začel pomikati, so devet takih fantov ustrelili ob progi. Skozi okence so to opazili in pozneje je zgroženi očividec inž. Frenk Grmek v knjigi Orli pod Triglavom /Ljubljana, 1995, str. 133/ nekatere znane nesrečnike poimenoval /Rant, Gabrič/. (Tudi domačinke so ob zadnjem ljudskem misijonu opozorile, da so na njihovem območju še neoznačeni in neblagoslovljeni skupinski grobovi.) Nato je bilo še nekaj podobnih postankov in končno je vlak obstal okoli pete ure popoldan na tovornem odseku škofjeloške postaje. Kdor se je dotlej še slepil s »tranzitom«, je tu moral razočarano vzdihniti: Angležem nikoli ne bi smeli verjeti! /To je tipična »trditev« za nazaj, ko že veš za potek dogodkov, op. I. Ž,/ Sprejem, ki so ga uprizorili izključno slovenski partizani, verjetno tudi mobilizirani zadnje dni, je bil prav peklenski. Odpahnili so zapahe in zakričali kot najhujši divjaki: »Izskočite, bele svinje! Švabobranci!«

Že po treh skokih bi me lahko s kopitom po glavi ubil

S puškinimi kopiti in usnjenimi prepasnicami, med obilico kletev in pljunkov, so udarjali po Slovencih. Oni, »predstraža Stalinove Rdeče armade« (Churchill). Po vojni, v miru, 28. maja zvečer. Za drugimi sem stekel proti osmerostopni koloni. »Spusti kovček!,« se je nekdo zadrl nad mano. Napol sem se ozrl v diru. Dohiteval me je zoprn dvajsetletnik s polizanim obrazom in srednje rasti. Imel je visoko dvignjeno nemško hitrostrelko, ki jo je držal za cev. Že po treh skokih bi me lahko s kopitom po glavi ubil. Izpustil sem kovček z zakmašnima oblekama, boljšim perilom, Vrečarjevim molitvenikom Kristus kraljuj, v katerem je bil žig s popolnim naslovom, pa tudi portret s svinčnikom, ki mi ga je naredil v dvorani Vzajemne vlakar Izidor Mole, poznejši izvrstni akademski slikar.

Morali smo padati na zemljo in peti domobranske pesmi

Pomešal sem se v gost sprevod. Malo pred mostom čez Selščico sem zagledal komandirja, inž. Janka Habiča. Pod pazduho držeč sta ga gnala dva partizana, za njim je vozil motorist s hitrostrelko čez prsi in prižganim žarometom. Za prvimi hišami so se razlegli obupni klici na pomoč. Po vsemu sodeč so mu s hudim mučenjem vzeli življenje. Niso mu dali priložnosti, »da bi prijateljsko tekmoval v orodni telovadbi s Sokoli«. Sprevod ujetnikov so ob straneh na gosto spremljali stražarji, s puškami v rokah. Morali smo padati na zemljo, peti domobranske pesmi, nato steči in zopet padati na tla, v prah. Videl sem, da so pred številnimi hišami ali za okni jokale žene in dekleta.

Razočarani v dno duše, lačni in žejni

Na strmi stezi med vogaloma dveh hiš je stal orjaški partizan z visoko dvignjenim kopitom mavzerke. Za cev je držal z obema rokama. Razklal mi bo glavo, me je prešinilo. »Skoči, sine!,« je zaklical tedaj za mano Brko. »Dal bom tebi 'skoči'!,« je zagrozil silak in zadržal zamah. Brž sem ga obšel. Z dobrim Srbom se nisva več videla. (Prostovoljni bolničar 16-letni Peterlinov Gorazd je pozneje v ambulanti videl Srba z zdrobljenim zapestjem.) Vstopajoč v spodnjo dvorano sem odvrgel nahrbtnik z dvema kocema in zajetno aktovko z arhivom dijaške fantovske Marijine kongregacije. Že sem snemal z ramen tudi torbo, ko me je Gorenjec za mano vprašal: »Kaj imaš notri?« »Angleške piškote.« »Obdrži!« ... Povzpeli smo se v drugo nadstropje, šli skozi daljšo dvorano in se po nekaj stopnicah znašli v okrogli sobi stolpa. Najbrž je tu bila bivša kapela. Ko se je vse umirilo, je nekdo dejal: »Pol polnoči je.« Razočarani v dno duše, lačni in žejni fantje so se zleknili po tleh, da s spanjem obnovijo moči. »Odstranite fanta z odprtega okna!,« je nekdo ukazal, »zaspal bo in se zvrnil v globino.« Mladenič je ubogal in se ulegel poleg okna. Stisnjeni so bili ko sardine v škatli, preveč jih je bilo za ta prostor. Kakor nepristranski opazovalec sem neznajdljivo obstal le jaz, nazadnje zgolj na eni nogi, z drugo se pa previdno oslanjal na ležečega ob sebi. Kako dolgo? Luč so ugasnili. »Lezi na moje mesto!,« mi je odstopil svoj prostor postavni kranjski telovadec Grmekov Broni /Franc Grmek/. Sam se je zavihtel na visoko peč in se na njej zvil v klobčič. Pobegnil je iz celovške bolnice in se pridružil gorenjski enoti JVvD. Druga polovica noči je vsaj v tej sobi minila dokaj mirno.

Stopil je nanj in mu teptal trebuh in prsni koš

Naslednje dopoldne nas je v spremstvu oprod obiskal sam poveljnik gradu, širokopleč, močno škilasti major Miha. Gorenjci so ga brž prepoznali za Snopkovega Anžona iz Račeve vasi v Žireh /Janez Kavčič – Snopk iz Račeve/. Z lista je prebral več imen: tiste, ki so se odzvali, so njegovi spremljevalci odgnali, bržkone v kletne bunkerje. Nato je vsakemu na obeh straneh prehoda nastavil velik revolver na čelo in pri tem brundal neko partizansko pesem. Zaudarjal je po žganju. (Pozneje se mu je zmešalo; z roko je kopal povsod, tudi v postelji po vzglavju, češ da mora »pokopati tiste, ki jih je postrelil«. Obesil se je). Čez dan sem se mimo stranišča po nekaj stopnicah spustil v daljšo dvorano; tu se nas je zbralo vseh šest rojakov. Družno smo delili piškote in jih počasi grizli. Vetrinjska griža me ni več pestila. Čez dan so prihajali rdeči veljaki z oboroženim spremstvom, se znašali nad znanci in jih tudi odgnali s seboj. Prišel je tudi tisti, ki mi je ugrabil kovček, z njim sta bili še dve partizanki. Ustavili so se pred Jožetom Pernetom /1911/ z Loma nad Tržičem, ki je bil poveljnik kovorske postojanke. Junak z brzostrelko ga je dvakrat močno brcnil med noge. Brez vsakega stoka se je Jože zvrnil po tleh, oni pa ga je še kar brcal v glavo, v ledvice, po nogah. Odvlekel ga je prav nasproti mene, le dober meter proč. Stopil je nanj in mu teptal trebuh in prsni koš. Za njim sta na Pernetu odplesali svoj kan-kan še obe tovarišici. V meni je vse vzkipelo od te grobosti, še par mesecev mi je manjkalo do šestnajstih let. Skoraj bi že skočil na divjake, zadržal me je preblisk skozi možgane: Pomagalo ne bo nič, le takoj bo po tebi! Bi se fantje dali v goloroki odpor? Obvladal sem se in se takoj čutil umazan, ker pristajam na hudobijo sveta.

Še tri dni so ga vodili po Tržiču, zasramovali, pretepali in končno ubili

Ker na tleh živeči ni kazal znakov življenja, so prinesli vedro mrzle vode in jo pljusknili po njem. Ni se zganil. Prišli so drugi partizani z deko, ga zavalili nanjo ter ga odnesli. Menil sem, da mrtvega. Šele veliko kasneje sem zvedel, da so ga nato še tri dni vodili po Tržiču, zasramovali, pretepali in končno ubili. Za »hrabrega« maščevalca so fantje rekli, da je bil poprej frizerski pomočnik Drago Vraničar, pozneje pa se je slišalo, da je bil prvi povojni škofjeloški župan. Gotovo z mojima zakmašnima oblekama, s perilom, srajcami in kravato. Kam pa je dal misale s polnim naslovom in moj (Moletov) portret, ne vem. Dejali so, da je njegov sin pozneje varoval pridobitve revolucije. Pokojni, razgledani sošolec Miro Bonča pa je za dekleti omenil, da sta »izbranim ujetnikom v grajski ječi rezali moda«. »Maščevat« so se prihajali še drugi. Pernetov mlajši in močnejši brat je moral z deseterico ujetnikov obrnjen v zid klicati na pomoč škofa Rožmana in generala Rupnika. Nekateri so se morali med seboj klofutati. Nekaj fantov je tedaj poočitalo: »Dajte nam orožje pa se bomo zopet pomerili!« Kar čutil sem, da je pri državljanski vojni bilo nekaj tudi tega fantovskega tekmovanja, poleg že poprej znane kakovosti življenja, značajev, predvsem pa vzorov, za katere so se bili borili. Veličina domobrancev se mi je razodevala še zlasti v tem, kako so mali prenašati vsa ta poniževanja, trpinčenja in ubijanja.

P. Franc Šetar ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2021. FOTO: Ivo Žajdela

Slišati je bilo le kletve silakov in presunljive stoke sojetnikov

Druga noč je bila strašna. Skupina partizanov je vdrla kar v temi, šla naprej v okroglo sobo stolpa in tam divjala s puškinimi kopiti. Slišati je bilo le kletve silakov in presunljive stoke sojetnikov. Nato so se spustili v našo dvorano in nadaljevali s svojim ubijalskim besom. Poljubljal sem svetinjico Brezmadežne, ki nam jih je bil razdelil prisotni prijatelj Vinko, čigar sestra je odšla k redovnicam, in goreče molil, da morilska druščina ne bi dospela do nas, ki smo bili za omarami, omejujočimi dvorano na dva dela. Pa so se na dnu dvorane že lotili tudi te polovice. Neki možak je dobil močan udarec s puškinim kopitom po hrbtu, da je prav zahreščalo. Bolesten stok je rezal v dušo. »Pustite ga, ranjen je bil na ruski fronti,« je nekdo posredoval zanj. »Kaaaj, svinja švabska? Ravno take je treba!« In že je brezsrčnež svojo žrtev ponovno udaril. Mahoma pa so se nevidni zlikovci obrnili in odšli. V temi, neosvetljenih obrazov. Brez dvoma so bili to sicer znani izobraženci in nedokončani študentje, ki se bodo pozneje pridušali, da niso bili ne v tem ne v onem povojnem taborišču smrti (Škofja Loka, Kranj, Šentvid, Teharje, Kočevje itn.) – namreč, stalno »zaposleni«. So pa prihajali tiste dni v vse te kraje in se kdaj odkrito, kdaj pa prikrito znašali nad slovenskim človekom, ki ni delil z njimi enakih pogledov na »rdečo zarjo in svobodo«. Spovedovali se bodo ob pijači in ženski, psihiatru, v snu, malokdo pa v zakramentu sprave.

Nadaljevanje v: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [4]

1/2