Nadaljevanje iz: Partizani 1942: Samoobramba pred NOB

Prvi bataljon Tomšičeve brigade je isto noč napadel postojanko v Devici Mariji v Polju. Vodil jih je Ludvik Praznik - Suljo. »Vzrok« za napad naj bi bil, kot je nespretno zapisal Franci Strle v drugi knjigi Tomšičeva brigada (2. del, Ljubljana, 1986, str. 274), ker so bili partizani obveščeni, da so imeli vaški stražarji zaprto ženo in hčerko Franca Leskoška - Luke. Toda kot je Strle zapisal v opombi na isti strani, sta bili takrat na svobodi. Resnica je, da so ju vaški stražarji ujeli in zaprli pet dni po napadu, ko so prav zaradi uničujočega partizanskega napada na Polje, Dobrunje in Bizovik 20. oktobra 1942, v katerem so ti ubili veliko ljudi ter uničili veliko infrastrukture, prečesali okolico in ju odkrili v bunkerju glavnega partizanskega poveljstva na Obrijah. Strletu oziroma tistim, ki so ga informirali, je prišlo torej vse prav, samo da opravičijo in zakrijejo partizansko morijo.

Leta 1942 so partizani v Polju pri Ljubljani ugrabljali in morili domačine; župnijska cerkev. VIR: Družina

Strletovščina

Poglejmo spet Strletov norčavi jezik oziroma vzroke, ki so tokrat preprečili partizanski uspeh v Polju (str. 279): »Kljub nalivu je nenadoma zažvenketalo kolo. Poganjala ga je dolga postava, ki je opletala še z bolj dolgo puško. Partizani so onemeli. Ko je brezskrbni dolgin pridirkal mimo, se je Milan Našič kakor ris pognal nanj. Povalil ga je po mokri cesti, da presenečeni belogardist ni mogel niti pisniti. Tako je bil ujet Franc Govže starejši, ki je bil namestnik komandanta vaške straže v Ljubljani-Polju. Praktični partizani iz 2. čete 1. bataljona Tomšičeve so hoteli ujetnika zabosti, da ne bi imeli opravka z njim.«

In nekaj naprej: »Zvezali so ga, mu v usta zatlačili robec in ga gnali pred sabo proti postojanki. /.../ Partizani so ga znova ujeli in podrli na tla. Zupančič ga je mahnil dvakrat s kopitom po glavi. Mislili so, da mu je dovolj, toda dedec je bil trden in je vseeno ušel. Tako je bilo vse pokvarjeno ...«

Kulturna ustanova in čaščenje revolucionarjev. V Mostah knjižnico še vedno imenujejo po komunističnem zločincu, kar je bil Jože Mazovec, član KP od leta 1930, leta 1942 vodja obveščevalne službe, leta 1943 namestnik politkomisarja Cankarjeve brigade, leta 1944 načelnik »Narodne zaščite za Slovenijo« (zadnje je v prevodu pomenilo zaščito komunistov, ne pa naroda ali Slovenije). FOTO: Ivo Žajdela

Ena sama morija

Kaj je bilo to, kar »je bilo vse po300pxkvarjeno«? Strle: »Medtem so belogardisti začeli streljati od vsepovsod /.../ Partizani so v hipu imeli hude izgube. Zadeti so bili: Jože Ajdešček, ki je obležal tam z zažigalno steklenico v rokah, Tone Stepančič - Savo, ki ga je Rado Cenčič - Mitja na hrbtu nesel čez Ljubljanico vse do Podlipoglava, in Stanislav Špelič iz Gabrovčca ob Krki. Med umikom, že na desni strani Ljubljanice, je bil smrtno ranjen v prsi še politdelegat Štefan, doma iz Ljubljane. /.../ Druga. četa 1. bataljona Tomšičeve je torej izgubila štiri borce, uspeha pa ni dosegla nobenega.«

Takšnih opisov je v Strletovih knjigah o Tomšičevi brigadi neizmerno veliko. Ena sama morija. Danes pa Slovenci govorijo o »narodnoosvobodilnem boju«. Govorijo na podlagi zgodbic in popolnoma prirejene zgodovine, ki so jim jo vse življenje vlivali v glave. Naj berejo številne in obsežne monografije o partizanskih enotah in v hipu se bodo znašli v nekem drugem svetu – v svetu mračne morilske ideologije, ki je napajala komunistično-partizansko revolucijo. Berite partizanske monografije. Tistih o Vosu in Ozni ne morete, saj jih naši zgodovinarji niso napisali. Kaj bi brali šele tam?!

Levičarski narobe svet

Poglejmo samo en primer pisanja povojne komunistične propagande, s katero so hoteli čim bolj očrniti svoje medvojne žrtve in s tem opravičiti svoja zločinska dejanja, Leta 1988 je občinski odbor zveze borcev v občini Moste-Polje izdal 2. izdajo izjemno propagandne publikacije z naslovom Iskra in plamen (Ljubljana, 1988, 635 strani). Le v kakšnem zveriženem duhovno-vrednostnem svetu so živeli ljudje, ki so pisali takšno literaturo? Bili so pač dediči in otroci največje morije v novejši slovenski zgodovini.

Marjan Moškrič je napisal eno od osrednjih poglavij v knjigi. Dal mu je tipični naslov Revolucionarno gibanje pred drugo svetovno vojno in narodnoosvobodilni boj v današnji krajevni skupnosti Zadvor. Naj navedem samo en odlomek (str. 260–261): »Tako so belogardisti že s prvim nastopom pokazali svoje pravo lice. Taki so ostali do konca vojne. A ne samo ubijanje, sestavni del njihovega 'boja proti komunizmu' je bilo tudi ropanje, pri čemer so celo prekašali Italijane. Povsod, kjer so koga aretirali, so oropali domove in si plen med seboj razdelili ter ga preprodajali. Drugače tudi ni moglo biti, kajti jedro belogardistov so sestavljali zagrizeni člani Katoliške akcije, ki so postali s svojimi zločini v razvpitem 'štajerskem' bataljonu okoreli zločinci; del njih pa je prihajal iz vrst kriminalcev in delomrznežev, ki jim je bil edini smoter življenja živeti čim bolje na račun drugih. Oboji so bili brez vsakih predsodkov ter za denar in plen pripravljeni storiti vse.«

Tako so komunisti 45 let Slovencem prikazovali resnico. Kako naj nekateri potem danes razmišljajo drugače, če so jim vcepili popolnoma napačno podobo o medvojnih dogodkih?! Ta resnica je bila čista izmišljija. Stvari so postavili na glavo. To, kar je Moškrič v navedenem odlomku pripisoval protirevoluciji, je res veljalo, toda za komunistične partizane. Ti so leta 1941 in 1942 ubijali Slovence, ropali njihovo premoženje, svoje zločine opravičevali z izjemno lažno propagando, načrtno izzivali okupatorja, da se je potem ta znašal nad nedolžnim prebivalstvom. Ti so bili kriminalci in delomrzneži, ne pa njihove žrtve.

Spominska plošča v Sostrem za komunističnega zločinca, »narodnega heroja« Jožeta Moškriča. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani nad Urha

3. bataljon Tomšičeve brigade je v noči na 22. oktober 1942 z zažigalnimi naboji obstreljeval papirnico Vevče. Uspelo jim je zanetiti požar. Hkrati ko so drugi deli brigade napadali postojanke vaških straž v Bizoviku, Dobrunjah in Polju, je ena skupi­na, vodil jo je politkomisar Vasja Kogej, napadla postojanko pri Svetem Urhu. Toda ker je tudi ta komaj nastala in še ni bila dovolj utrjena, so se branilci, takoj ko so zaslutili nevarnost, umaknili. Franci Strle je v knjigi o Tomšičevi brigadi (str. 282) napad opisal z naslednjimi besedami: »Vasjevi udarniki so jo zavzeli brez boja. V njej so zasegli, kar je bilo koristnega, nato pa so v mežnarijo nanosih slame, klopi in drugega lesa ter belogardistično postojanko požgali. Cerkve se pa niso dotaknili /kako so bili uvidevni, op. I. Ž./. Pri Lenartu in pri Rožniku je bataljon kazensko zasegel precej oblačil in živine, prašičev, žita in druge hrane pa še za dva voza.«

Brezumna napadalnost in morija torej, hkrati pa še ropanje. Poleg tega takrat o kakšni pravi postojanki na Svetem Urhu sploh še ni bilo mogoče govoriti. To so organizirali šele po partizanskem napadu na Bizovik in Dobrunje. Njen poveljnik je bil Lojze Dežman. Dežman je 17. maja 1942 s sedemnajsterico četniške ilegale iz Bizovika odšel na Dolenjsko. Konec oktobra se je vrnil domov in se pridružil vaški straži v Dobrunjah.

Sveti Urh (leta 2003, pred obnovo cerkve), po vojni glavno svetišče komunistične propagande v Sloveniji. Toda učenci, ki so jih tovarišice vodile tja desetletja dolgo prat možgane, tam niso mogli nič izvedeti o partizanski moriji v podurhovskih vaseh leta 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Levičarji so na Urhu zamolčali vse bistveno, to je partizansko morijo leta 1942

Mimogrede, Strle je omenil, kako so partizani požgali mežnarijo na Urhu, kjer je bila samoobrambna vaška straža. Mežnarije v denacionalizacijskem postopku levičarski sodniki niso vrnili Cerkvi oziroma župniji Sostro, ampak so v njej levičarji postavili razstavo, ki je še hujše nadaljevanje razstave iz časa komunizma v cerkvi na Urhu, saj je avtor gladko zamolčal vse bistveno, to je partizansko morijo na širšem območju Urha leta 1942.

Štab Tomšičeve brigade je 24. oktobra poslal partizanskemu poveljstvu poročilo o napadih na protirevolucijo. V njem je med drugim za­pisal: »Ker smo izvedeli, da se name­rava pri Sv. Urhu nad Dobrunjami naseliti večje število belogardistov, smo tudi tam rekvirirali in nato zažgali, ker je bila prava trdnjava.«

Kakšna trdnjava neki. Poleg tega sem prej iz Strletove knjige (str. 282) navedel, da je 3. bataljon Tomšičeve brigade pod vodstvom Vasje Kogeja napadel postojanko vaške straže na Urhu, v prej omenjenem poročilu štaba Tomšičeve brigade pa je ta navedel, da so akcijo izvedli »preventivno« in da na Urhu postojanke še ni bilo (Jeseni 1942, str. 101). Kakana resnica neki, samo da se je nekaj pisalo. O Urhu, ki je bil izrazit propagandni projekt, so pač lahko pisali karkoli.

Kardeljevi pokovci

In kako se je na »narodnoosvobodilno« akcijo odzvalo glavno partizansko poveljstvo, ki je Tomšičevo pravzaprav poslalo nanjo? Strle je zapisal (str. 282), da jo je »ocenilo slabo«, in nadaljeval: »Vzroke za premajhen oziroma slab uspeh je valilo na nezadostne in neustrezne priprave. Taka ocena pa ni bila stvarna. Bila je še zmeraj nasledek želja, da bi z belogardisti opravili na hitro, in posledica jeze zaradi izgubljene priložnosti za velik uspeh, ki se je brigadi izmuznil v Bizoviku.

Posebno nejevoljen je bil Edvard Kardelj, ki je menil, da so belogardisti nedorasli pokovci /4. novembra v pismu Ludviku Smrekarju, komandantu 3. bataljona ZDO, op. I. Ž./. Toda bil je v hudi zmoti, saj je pozabil, da sovražnika ni mogoče premagati tako, ako ga podcenjuješ. Belogardisti niso bili nič drugega kot domači fašisti, do konca prepojeni z versko nestrpnostjo in z voljo ohraniti razredne koristi za vsako ceno. Zato so se zavestno utrjevali in zagrizeno bojevali. Take sovražnike pa je težko premagati. Boj z njimi je težaven in dolgotrajen ...« Tako je Strle opisal pogled komunistov na Slovence, bili so fašisti, ki jih je treba uničevati.

Sprevržena logika

Kaj ima tu opraviti »verska nestrpnost«? Strleta bi to rade volje vprašal, če bi še živel, vendar se je še pred dokončanjem svoje monumentalne pisarije o Tomšičevi brigadi ustrelil (leta 1991). Prav zanima me, kako bi upravičil uporabo te svoje sintagme. Zapisal je, da so se vaški stražarji »zavzeto utrjevali« in »zagrizeno bojevali« zato, da so branili svoje »razredne koristi«. Značilen besednjak komunistov, ki so posegali po vsem mogočem, da bi opravičili svoje početje. Kdo pa je koga napadal? Kdo je v moriji leta 1942 ubil na stotine nedolžnih civilistov?

Partizanska logika je bila naslednja: če so »sovražnika« – za nasprotnika so dosledno uporabljali ta izraz – uničili, je bilo vse v redu, če pa niso bili najbolj uspešni, je bilo treba po njem natresti veliko verbalnega žvepla oziroma ga skrajno demonizirati. Tiste bralce, ki še vedno mislijo, da »NOB« ni bil tak, naj znova napoti­m na partizansko literaturo. Berite jo! Samo Strletova knjiga, ki jo tu navajam, Tomšičeva brigada (2. del), ima 950 strani, 950 plaht enega samega sovraštva. Sovraštva, ki seveda temelji na tistem sovraštvu, ki ga opisuje. Opisuje pa vodilno partizansko brigado, ponavljam, partizansko, ki ni počela skoraj ničesar drugega, kot svojo uničujočo ost uperjala proti notranjim političnim nasprotnikom. Okupator je bil povsem v drugem planu. Vse to pa je bilo ves čas natančno krmiljeno z najvišjega par­tizansko-komunističnega vodstva oziroma od Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča.

Cerkev Svetega Urha, komunistični romarski kraj v času diktature. FOTO: Ivo Žajdela

Moškričeve rdeče rože

Jože Moškrič, komunist že od leta 1927 in zaupnik CK KPS, je 4. oktobra 1942 poslal CK KPS daljše po­ročilo o partizanskih napadih na protirevolucijo v Bizoviku, Dobrunjah in Polju. V njem je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 97–98): »Domove pa so našli prazne, razen enega, kjer se je aktiven belogardist, kovač Rožnik Anton branil s sekiro in bil ubit na mestu. Rekvirirali pa so živino, žito in obleko. Zažgali so tudi farovž pri Sv. Urhu ... /.../

Še najbolje je stvar uspela v Bizoviku. Tu se je posrečilo zažgati glavni stan bega. Ljudje govorijo o 20 do 40 mrtvih oziroma zgorelih. Moralo jih je biti precej, ker so bržkone imeli neko konferenco. Luksuzni avto, s katerim se vozijo komandanti, ki po navadi spe v Ljubljani, je bil še tu, da jih odpelje, zato je zelo verjetno, da so bili ubiti tudi ti navzoči in so poginili.«

Kot lahko vidimo, gre za poročilo tipičnega revolucionarnega terorista. V njem je svojemu partijskemu vodstvu z užitkom poročal o partizanskem uničevanju in z gnusom do svojih žrtev. Seveda je večina navedenih podatkov daleč od resnice. To strupeno pismo je pisal Jože Moškrič, oseba, ki so jo po vojni razglasili za »narodnega heroja« in po kateri se je še v globoka 90. leta imenovala Tiskarna Jožeta Moškriča v Mostah (na koncu so jo novolevičarji podrli in na njenem mestu dali postaviti supermarket tujega lastnika) in ulica na Kodeljevem.

Nadaljevanje v sedmem delu: Partizani 1942: Kardeljevo sovraštvo