Nadaljevanje iz: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [3]

Franc Šetar: Tretji večer so nas prvič privedli na dvorišče, h kotlu. Vrsta ni ostala ravna, fantje so bili preveč lačni, saj ob prihodu nihče ni smel pri sebi zadržati hrane. Spredaj se je intendant (pozneje sem ga srečal v armadnem domu v Novem Sadu kot slovenskega kapetana Cvetka) očitno ustrašil. Izvlekel je pištolo, jo usmeril v nas in ustrelil. Blizu mene se je zgrudil v trebuh zadet 16-letni fant, baje iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem. Odnesli so ga v sobo poleg naše dvorane. Vso noč je glasno moledoval: »Mama, vode!« Ob petih zjutraj je umrl.

Vidnejše fante so vodili v grajsko klet, kjer so jih pred smrtjo mučili

Tudi naslednje dni smo dobivali enkrat ali dvakrat na dan, brez pravega reda, včasih tudi sredi noči, zajemalko čudne juhe iz posušenih listov pese in krompirjevih rezin, brez kruha in maščobe. Začelo je močno deževati. Iz sobe v stolpu je prišlo sporočilo, da bosta dva gorenjska četnika ponoči ušla, da čimprej javita beguncem na Koroškem o strašni prevari. Spomnil sem se, da sem ju prej opazil, kako iz stranišča gledata h kotu v stolpu. Morala sta priti nadstropje više doseči strelovod in se po njem spustiti na tla. Za njima jih je ušlo še devet. Zaradi močnega deževja se je stražar s strojnico na zidu umaknil v notranjost, prav tako tisti, ki je patruljiral ob zidu. Pobudnik pobega je pozneje postal kanadski državni olimpijski telovadni reprezentant, gradbeni inženir in velik lovec na več celinah /Franc Grmek, Orli pod Triglavom, str. 137–140/. Drugi dan je Snopkov Anžon besnel češ, jih bomo že dobili. Še bolj se je znašal nad zaporniki. Vidnejše fante so »znanci« vodili v grajsko klet, kjer so jih pred smrtjo mučili.

Franc Grmek, Orli pod Triglavom, Ljubljana, 1995

Sovaščani so jih pretepli, neredko tudi odgnali

Na telovo smo iz gradu opazovali procesijo z rešnjim telesom in poslušali zvonjenje. Vsak izmed nas je veliko molil, zase in za druge, za domovino. Kongreganisti iz župnije Devica Marija v Polju smo se med drugim zaobljubili, da poromamo vsaj eno stran peš na Brezje, če pridemo živi iz tega pekla.

Glavno opravilo dneva je bilo čiščenje obleke in telesa od uši, bolh in stenic. Prej tega mrčesa nisem poznal, tudi v vetrinjskem taborišču ga ni bilo. Dan za dnem so hodili novi obiskovalci »pozdravljat« fante iz Gorenje vasi, Kamne Gorice, iz Loke in drugih krajev. Nevarno je bilo javiti se, še bolj, če so koga prepoznali, ki se ni javil. Sovaščani so jih pretepli, neredko tudi odgnali.

Partizan se je obrnil in odšepal. Brez udarca ali grožnje.

Prišel je tudi mlad partizan, s samokresom ob pasu in s poveljniškimi našitki na rokavih. Na eno nogo je šepal zaradi trdega kolena. »Je tu ta in ta?« Poklicani fant je zakoračil naprej in obstal v pozoru: »Tone, zakaj si takrat streljal name?« Kazno je bilo, da sta se bivša vrstnika ponovno srečala, vsak na svoji strani revolucije. Gorenjski domobranec je molčal, pripravljen na vse. »Ni ti treba stati mirno. Na mestu – voljno!« V vseh nas je živčna napetost naraščala. Pričakovali smo najhujše. Vendar ... »Tone, še bova prijatelja!« Partizan se je obrnil in odšepal. Brez udarca ali grožnje. Ob vsesplošni moriji in stalnem razočaranju nad slovenstvom je dogodek na nas deloval kot balzam. Nekdo je domobrancu celo oponesel, da ne bi smel streljati na prijatelja.

Krogla je lačneža zadela skozi hrbet v pljuča

Morali smo izpolniti podatke na razmnoženih obrazcih in kdaj je kdo stopil v protikomunistične oddelke. Poslali so jih na domače rajone in kvarte. Posamezni partizani so nekaterim fantom vzeli hlače in čevlje, v zameno so jim vrgli svoje strgane ali sploh nič. V zboru na dvorišču so nas večkrat prešteli, nekatere slikali, vse pa razdelili v kategorije A, B in C. V A smo bili mladoletni do 18. leta, ločili so nas od starejših. Tudi Poljci smo odšli v manjšo sobo v pritličju. Strogo so kaznovali, če je kdo izmed nas gledal skozi okno. Vsaj štirje so bili obstreljeni zaradi takega prekrška, ki jim je stregel že omenjeni Gorazd v ambulanti. Tekoča hrana brez cinka maščobe nas je zgolj ohranjala pri življenju, od slabosti smo se sesedali na stopnicah, ko smo šli ponjo. Ko smo pri nekem obroku mladi pritiskali za ponovno porcijo, nas je oficir v rjavem nagnal in streljal. Zopet je krogla lačneža zadela skozi hrbet v pljuča, tokrat se je menda odbila od vodnjaka. 10. junija je ranjeni (Janez Bernik) v ambulanti umrl.

Prišli so novi stražarji, ljubljanski mobiliziranci, znatno bolj surovi

Mladoletniki smo se smeli iti naslednje dni umivat, vendar v naglici. Tudi na stranišče smo morali po hodniku teči. Večkrat smo morali ribati sobo, pri tem se nam je meglilo pred očmi. Prišli so novi stražarji, ljubljanski mobiliziranci, znatno bolj surovi. Starejše in mlajše civilne zapornike so nekam odgnali. Število ujetnikov se je znatno zmanjšalo, odmerki juhe so postali večji, tu in tam je bil primešan krompir ali fižol. 11. junija so nekaterim Gorenjcem delili pakete od doma, ki so prej zanje pisali.

Naslednji dan je po jutranjem umivanju prišel politkomisar in vsem zbranim mladoletnikom govoril o prevzgoji. Zdaj je potreben strog red, pozneje pa veliko truda, da popravimo svoje grehe, kajti »sodelovanje z belo gardo je zgodovinski madež na slovenskem narodu. Poznejši rodovi se bodo še skozi stoletja spraševali, čemu je brat dvignil roko zoper brata. Vsi boste morali iti skozi ozko rešeto. Zdaj razpolagata z vami VDV in VOS.«

7. novembra 1993 je Društvo za ureditev zamolčanih grobov na Travni gori ob grobišču, kjer so partizani jeseni 1943 umorili ujetnike iz Kočevja, postavilo večji križ. Blagoslovil ga je p. Franc Šetar. Ob njem so z leve: Franc Perme, Janez Šporar iz Podgorice in Stane Jakič. Foto: Ivo Žajdela

Skupino gorenjskih pripadnikov SNV so odgnali po cesti proti Poljanam

Deževnega večera so odgnali skupino gorenjskih pripadnikov SNV po cesti proti Poljanam. Gorenjevaščan mi je nekoč pozneje iz avta z zamahom roke pokazal na Lovrenško grapo, ki kmalu prehaja v slepo sotesko: »Tu so jih ustrelili!«

12. junija je neki partizan po sobah pobiral pošto od tistih, ki so komu pisali, in zagrozil z bunkerjem takemu, pri katerem bi odkril kakšen listek. Stražarji so nam obetali, da nas bo nova oblast mobilizirala. 14. junija zjutraj smo dobili redko juho. V ozračju je bilo čutiti, da se pripravlja premik. Večerja je bila zgodaj, nato smo se v zboru zopet razvrščali. Dali so kakšne hlače tistim, ki so jim jih prej vzeli, enako čevlje. Gorazdu, sinu kočevskega šolskega nadzornika, je nekdo odtujil dobre gojzerice, zaradi večje številke je ostal bos. Čez dve leti se je smrtno ponesrečil na triglavskem smuku.

V razredu s številko devet se je drenjalo čez 120 mladoletnikov

Z našim odhodom so zavlačevali vse do teme. Izbrali so noč brez lune. V peterostopu smo krevsali hudo izčrpani skozi Godešič proti Šentvidu, kamor smo prispeli ob enih zjutraj. Naselje je bilo mirno, brez luči. Nasproti Škofovih zavodov smo posedli na hišne stopnice in brž zadremali. Morali so nam pripraviti prostor. Po premoru so nas mimo ležečih ujetnikov na prepolnem prednjem vrtu odgnali v stavbe in nas nagnetli v bivše učilnice brez opreme in že nastanjenimi jetniki, kjer smo v šestih vrstah nagneteni na podu odspali preostalo noč. V teh učilnicah se bomo prav tako otepali obilnega mrčesa, vedno pa nam bo primanjkovalo zraka in prostora. V razredu s številko devet se je drenjalo čez stodvajset mladoletnikov, zato so morali nekateri spati stoje; brez prerivanja ni šlo.

Vse pogosteje so nas obiskovali zlikani oficirji, z naloščenimi škornji

Prvi dan po prihodu, 15. junija, smo šele zvečer dobili svoj odmerek kolerabe, sicer pa je bila hrana enaka kot v Škofji Loki, brez vsakršne maščobe in brez kruha, enkrat ali dvakrat na dan, drugič nemalokrat že pozno ponoči. A so si ob tem kuharji (ali intendant?) privoščili še svoje šale. Nekaj obrokov so dali povsem neslanih, nato pa en večer vso tisto sol stresli v kotle. Lačni in žejni smo preslani obrok vseeno pojedli. Kmalu nas je začelo žgati v trebuhu, silno nas je žejalo. Na spanje se sploh ni dalo pomisliti. Na hodniku so oboroženi stražarji zastražili vodovode. Rapušev Bogo je skril čutaro v civilne pumparice in potem ko se je stražar oddaljil, natočil vodo in jo prinesel. Tvegal je še drugič in tretjič. Šele po odžejanju je soba zaspala.

Vse pogosteje so nas obiskovali zlikani oficirji, z naloščenimi škornji. Vsakokrat smo morali brž vstati. Nekateri so omedlujoč cepali na tla, meglilo se je pred očmi tudi meni, starešina sobe pa je oddal raport. Tu so nas pogosto premeščali. Ko smo nekoč tako stali na hodniku v stroju, me je starejši čokat oficir z dokaj rumenimi črtami in zvezdicami na rokavu, gotovo kar sam Žan More, sunil v prsi in z dolenjskim naglasom dejal: »Kaj pa ti tu delaš, kristuš?« Prišel je iz neke sobe s šopom seznamov.

P. Franc Šetar ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2021. Foto: Ivo Žajdela

Zopet smo dobili grižo, ki nas je dodatno izčrpavala

Zobje so mi začeli izstopati, ležali so križem, lahko bi jih z roko izpulil. Kruh smo videli le v stražarjevih rokah. Skupinica višjih se je nek prazniški večer ošabno razkazovala s krofi, med njimi so bili tudi iz domače fare. Sredi julijske vročine sem se znašel s številnimi starejšimi vojaki in civili v prostorni semeniški kapeli. Kakšno razdejanje! Oltarja ni bilo več, ne klopi in ne križa, ne svetih podob in križevega pota. Orgelske piščali so bile razbite, polomljena tudi lesena oprava kora. Sredi kapele je velik kotel služil za stranišče, za veliko in malo potrebo. Na urejena angleška stranišča smo smeli le proti koncu, mladi. A še tega kotla v veliki vročini niso pustili redno iznašati na vrt. Zopet smo dobili grižo, ki nas je dodatno izčrpavala. Meni je pomagala žlica goste usedline od ječmenove kave. Ob vsej nesnagi, ki jo je v zatohli vročini raznašal mrčes, je po zavodih začel razsajati trebušni tifus. Po hodniku so vse pogosteje prenašali v dekah hudo bolne in že mrtve jetnike.

Odšli so izpraznit Brezarjevo brezno v Podutiku

Vsaj nekatere nas mladoletne so začeli cepiti proti tifusu. Bil sem zgolj kost in koža. A mladi bolničar ali medicinec v sami srajci je spretno porinil iglo na desni strani prsi skozi kožo in tekočino iztisnil navpično navzdol. Nekateri so pri tem omedleli. Nekaj dni smo s težavo vstajali, še težje dvigovali roko. Zaleglo pa je, hvala Bogu.

Neki dan smo opazili v vrtu skupino zapornikov v sivo zelenih hlačah, ki se je z orodjem spravljala na tovornjake. Želeli smo se jim pridružiti misleč, da gredo nekam na prisilno delo. Nismo pa videli, da bi se delavci vrnili. Odšli so izpraznit Brezarjevo brezno v Podutiku, kjer so zaradi trohnečih do tisoč trupel in okužene vode, tekoče v Glinščico, ugovarjali okoliški kmetje. Prekopali so jih v Kucjo dolino. Po pričevanju Alberta Svetine - Erna so teh 60 nemških ujetnikov na ukaz Ivana Mačka po opravljenem delu ustrelili v Kočevskem rogu.

Konec v: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [5]

1/3