Nadaljevanje iz: Franc Šetar, domobranci, taborišče Vetrinj, grad Škofja Loka, taborišče Šentvid, Škofovi zavodi [4]

Franc Šetar: Končno so nas prvič klicali na zaslišanje. Marsikdo se je vrnil pretepen in zabuhel. Tudi Bogo, ves rdeč in objokan. Dejal je, da je moral z glavo butati v priprta vrata. Mene je visoki, vitki zasliševalec v rjavi uniformi vprašal, kje točno je naša hiša. Zelo verjetno je bil Vinko Pangeršič iz Zaloga, ki so ga spoznali tudi drugi, in se je v taki vlogi izkazal že ob turjaški predaji leta 1943. (Omenjajo še zasliševalca Džonija, Sama Dostala, v vlogi tožilca, Janka Pečarja, pa tudi nekega Staneta Južniča kot selektorja). Povedal sem mu točno lokacijo, zato so dostikrat preiskali hišo od podstrešja do kleti. »Zakaj si bežal na Koroško?« »Ko sem prišel 5. maja domov iz šole, me je že čakalo obvestilo, da popoldne duhovniki s številnimi Poljčani odidejo na Koroško. Povabili so tudi mene, ker sem bil v dijaški Marijini kongregaciji.« »Zakaj si bežal pred nami?« »Govorili so, da precej pobijate.« Ostro me je motril. Skušal sem mu mirno gledati v oči. Zamislil se je in molčal. »Kako si zašel med domobrance?« »V Vetrinju so zadnje dni premestili nekaj fantov iz civilnega v vojaško taborišče češ, da bomo šli v Italijo. Za mizico v kotu blizu naju je dekle v partizanski obleki zaslišanje tipkalo na stroj. Medtem je v sobo vstopilo več vedevejevcev v temno rjavih uniformah. Imeli so nalogo še za dodatne prijeme. Zasliševalec je z očmi in glavo mignil proti meni češ, saj vidite, da je že skoraj mrlič. Oni so odšli; zame je bilo zaslišanje končano, brez grobosti.

Vse bolj mi je začela otekati in me boleti leva noga

Vse bolj mi je začela otekati in me boleti leva noga. Žila je pordečila. Dovolili so mi, da grem v zaporniško ambulanto. Iz več sob nas je nekaj odšlo tja v gosjem redu, pod stražo. Iz učilnice na levi je na hodnik prodiralo strahotno stokanje in osoren glas: »Priznaj, da si bil pri črni roki!« Stisnilo me je pri srcu, zastal sem. »Mirno naprej!,« je za mano opozoril starejši jetnik. V ambulanti je polno zaprtih zdravnikov zbijalo šale. So morda le skrivali zaskrbljenost? »Fant, prišel si še pravočasno. Glej, ranica na peti od žeblja v čevlju! Noga je zastrupljena.« Zdravnik je razkužil rano in jo namazal z jodom. Menda je dal tudi injekcijo proti tetanusu. »Še malo potrpi! Mladi kmalu odidete domov,« se je oglasil neki zdravnik iz ozadja.

Med skupno molitvijo angelovega češčenja je stražar zunaj ustrelil v okno

Večino druge polovice julija sem preživel z mladimi v pritličju. Spet nas je bilo skupaj več Poljcev. Pridružil se je še Vrečarjev France, sin očetovega in mojega krojača. Sešla sva se tudi s sošolcem Radom Habjanom (bratrancem savinjskega Vlada), revnim ljubljanskim proletarcem, bil je plemenit in pobožen. Natlačeni smo bili kot vžigalice; če se je obrnil z boka na bok eden, se je morala vsa vrsta. Koža na bokih je že otrdela, nismo več čutili golega poda. Za vzglavje so služili čevlji ali menažka. Po silnem življenju z Bogom in sodarovanju trpljenja s Kristusom smo najbrž prekosili katerikoli razred poprejšnjih zavodarjev. Zjutraj smo že v poltemi brali mašo iz molitvenika, ki je šel od rok do rok in obudili duhovno obhajilo. Med skupno molitvijo angelovega češčenja je neki opoldan stražar zunaj ustrelil v okno in zagrozil, da bo streljal med nas, če ne prenehamo. Odslej smo molili pri zaprtem oknu.

Z razoroženo slovensko vojsko so polnili podzemeljske roške jame

Nekako ob tistem času smo zvečer opazili, da so na vrsto tovornjakov pehali domobrance, zvezane na hrbtu. Luč smo morali ugasniti pa tudi tovornjaki niso imeli prižganih žarometov. Nihče ni smel stati pri oknu, a so nekateri vseeno oprezovali od strani. Takrat še nismo vedeli, da komunisti z razoroženo slovensko vojsko, in z drugimi, polnijo podzemeljske roške jame, kraške vrtače, zasipavajo opuščene rudnike in gnojijo Krško polje. Le slutili smo, da se odpeljanim ne obeta nič dobrega. Nalagali so ves teden, brž ko se je dovolj stemnilo. S tistim rodomorom branilcev vere in kulture se je začelo umikanje Slovencev iz zgodovine. Milovan Đilas bo kasneje po prelomu s Sovjeti v splošnem razgovoru pripomnil (Tabor, 9–10, 1990, 213), »da smo šli takrat predaleč, ker so bili med pomorjenimi tudi taki, ki so bežali samo iz ideoloških razlogov«. Tito ga je zavrnil: »Opravili smo enkrat za vselej! Kaj hočemo ... Imeli smo pač taka sodišča.«

Leta 1993 je Društvo za ureditev zamolčanih grobov v Mozlju, kjer so partizani jeseni 1943 umorili ujetnike iz Kočevja, postavilo večji križ. Na spominski slovesnosti so sodelovali Ljubo Sirc, Žitnik, Branko Rozman, France Šetar, Franc Perme, Franci Vrhunc, Marjam Lampreht. Foto: Ivo Žajdela

Goreče sem prosil Boga in Marijo, da zmorem doseči cilj

Po končanih večernih odgonih smo morali temeljito zribati sobe. Zavode si je prišla bojda ogledat nekakšna angleška komisija. Še ena burka več. 26. julija sem obhajal svoj 16. rojstni dan. Goreče sem prosil Boga pa Marijo, da zmorem doseči cilj, ki sem ga zapisal v slovensko nalogo v tretji šoli pri pesniku Bogomilu Faturju: postati Kristusov misijonar. Redno sem poprej prebiral Katoliške misijone, ki mi jih je dajala naša botra Ocvirkova Lojzka, poleti 1944 pa sem se v Ljubljani tudi udeleževal tridnevnega misijonskega tečaja o Bengaliji z geslom »Bangla Cristi« ... Čim bolj je raslo upanje na prostost, tem pogosteje smo govorili v sobi o močnih, nasitnih jedeh in si beležili recepte, npr. o matevžu, zmečkanem krompirju s fižolom in slanino.

»To smo klali! Če bo treba, bomo še.«

Prve dni avgusta so nas preostale segnali na prostrane vrtove za zavodi. Fotograf je drugega za drugim slikal od spredaj in od strani. Poleg imena je vsakdo dobil tudi številko. Odprto se je govorilo o amnestiji. Več Gorenjcev je v sobi dejalo, da po izpustu ne gredo domov, ampak nemudoma čez mejo. 6. avgusta je prišel v sobo neki oficir in uradno razglasil, da nas bodo s Titovo milostjo izpustili; nato je prebral nekaj imen – poklicani so morali oditi z njim. Med njimi tudi fant v razparanih angleških hlačah, ki je prej večkrat predaval poljskim kongreganistom delavcem. Le pomenljivo nas je pogledal, češ: Molite zame!

Zadnje tri dni šele smo dobili malo koruznega kruha. Oditi smo morali tudi na hodnik z razgledom na notranje dvorišče, kjer je čokati operni pevec, Radovljičan Orel sijajno zapel narodno Vsi so prihajali, njega ni b'lo ... Očitno je posebno sporočilo veljalo nam. 8. avgusta ponoči je prišla na vrsto za neposredno pripravo na prostost tudi naša soba. Prvič so nas odgnali pod tuše, vso obleko smo morali dati v paro. V kotu notranjega dvorišča je bila lesena uta, parna komora. V dokaj hladnem jutru po dežju smo stali zunaj goli in čakali. Od nekod se je vzel nizek, šestnajstletni fante v beli srajci, se vstopil pred oficirja in zroč na nas dejal: »Treba jih je rezati!« (Po tridesetih letih sem ga opazil v Vatikanu, kjer je kot tajnik, udbovec jugoslovanske ambasade pri Svetem sedežu, »na vsakem koraku nadziral« veleposlanika Kolmana. Pozneje pa je ljubljanski druščini opit priznal: »To smo klali! Če bo treba, bomo še.« Končal je Rankovićevo šolo v Beogradu, pravi janičar revolucije.

Čez 40 so jih ubili na travniku pred gozdom v Zapogah pri Vodicah

Popoldne so nam podelili lističe o pomilostitvi in zraven še potrdilo o cepljenju proti trebušnemu tifusu. Ukaz o splošni amnestiji je zvezni urad v Beogradu izdal 3. avgusta, ko je bilo vse glavno ubijanje že mimo. Za poveljnika povojnega taborišča v Šentvidu v nekem času omenjajo Vasja Kogeja, čigar mati me je učila v ljudski šoli, umrl pa je kot upokojeni general VDV poleti 2007.

9. avgusta zvečer sva se z Bogotom in drugimi znašla na ulici. Večina je ubrala pot na gorenjsko stran. Nekateri so takoj pod drevesi pobrali zelena jabolka in jih jedli. Bil jim je zadnji obrok pred smrtjo, kajti čez 40 so jih s poljskim orodjem ubili na travniku pred gozdom v Zapogah pri Vodicah, ofarji, moški in ženske. Tudi marsikateri v drugih smereh niso prispeli domov. Številni »terenci« so že med vojno postali Kajni.

P. Franc Šetar ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2021. Foto: Ivo Žajdela

Že sem pri ljubljanskih frančiškanih naročila mašo zate

Z Bogotom sva stopila v tramvaj, hotela plačati z denarjem, ki nama ga je dal starejši mož pri Zavodskem izhodu, a ga voznik ni sprejel. Prisotna dekleta so zajokala, njihovo sočutje mi je olajšalo srce. Malo niže od bivše mitnice, kjer se stekata Fužinska in Zaloška cesta, sva srečala odkrit velik tovornjak s poljskimi fanti in dekleti. Kam so se peljali proti mestu, ponoči? Midva sva bila v obnošenih civilnih oblekah, kakor sva bila odšla od doma.

Ob pol enajstih zvečer sem potrkal na okno roditeljske spalnice. Odprla je mati in presenečena vzkliknila: »Hvala Bogu! Že sem pri ljubljanskih frančiškanih naročila mašo zate. Kuharjev Polde je rekel, da te je kot stražar videl na tovornjaku za Kočevje, kamor so jih toliko vozili v smrt.« Tedaj še ni povedala, da bi medtem skoraj pristala v zaporu tudi sama. Nekaj je bila pripomnila na rovaš komunistov, pa jo je železničar Omahen prišel aretirat na njivo h kmetu, kjer je žela. S srpom je pohitela nadenj, levinja. Moral se je umakniti.

Objeli so me še oče in sestre, jokali in me nejeverno gledali, kot bi pravkar vstal iz groba.

Videl sem, kako je po končani vojni trpel in izginjal cvet slovenstva 

Na kratko sem opisal trimesečno dogodivščino. Oče, ki je prebil štiri leta na galicijski in soški fronti, je kar preveč skromno pribil: »Več si prestal kot jaz v prvi vojni!« Eno drži: to, da sem po končani vojni videl, kako je trpel in izginjal cvet slovenstva, me je krepko zaznamovalo za vso mladost. Da sem zmogel iti na veliki šmaren v cerkev, je oče, bolničar v psihiatrični bolnici, položil nekega mrtveca v krsto zgolj v perilu, njegovo črno obleko, ki se ni dala zlikati, pa je prinesel meni. Iz srca sem se zahvalil Bogu in Mariji za rešitev in molil za ubite. Naj mogočna Zavetnica izprosi po Sinu nebeškega Očeta, da slovenski narod ne bi odšel povsem z odra sveta!

1/3