Pred kratkim /leta 2005/ smo na televizijskih zaslonih gledali spominske slovesnosti ob 60. obletnici uničenja Hirošime in Nagasakija. Tudi na­ša 60. obletnica konca druge svetovne vojne ne more mimo žrtev slovenskega holokavsta in začetka skoraj polstoletne dobe komunističnega totalitarizma. V naši javnosti še vedno ni ovržena razlaga, da je komunistična partija šele po vojni uzurpirala ob­last, ukazala množične poboje in uvedla svoj totalitarizem, ves čas vojne pa naj bi požrtvovalno vodila osvobodilni boj. Kot da nikoli ni bilo revolucije in njenega terorja, ki je že med vojno povzročil toliko žrtev!

Vsa temeljna dejstva so že znana

Eden slovenskih zgodovinarjev je pred nedavnim na vprašanje, ali so za medvojno dogajanje na Slovenskem potrebne še kakšne temeljne raziskave, odgovoril, da so vsa temeljna dejstva že znana, da je vse le še stvar bolj ali manj ustrezne interpretacije. Drugi zgodovinar je na to pripomnil, da prav začetki tega dogajanja – v letu 1942 – le še niso dovolj znanstveno raziskani in analizirani. Ne domišljamo si, da bi naš Kako se je začelo mogel zapolniti to vrzel, je pa morda lahko pripomoček znanstveniku pri njegovem delu, predvsem pa spodbuda ljudem za oživljanje pomanjkljivega zgodovinskega spomina.

Navadno pišemo v naši rub­riki o ljudeh, ki so že pred mnogimi leti po­stali žrtev revolucijskega ali okupatorjeve­ga nasilja, danes pa bi radi odgovorili na nekatera vprašanja ob zgodbi Franca Zorca, ki še živi /leta 2005, umrl je leta 2015/ v Buenos Airesu in je pred dvema letoma praznoval 80-letnico. Povzemam jo delno po njegovih že objavljenih člankih v Vestniku, delno pa iz njegove pripovedi ob letošnjem obisku pri nas. Zaradi lažjega ra­zumevanja smo tu in tam dodali še kak drug vir.

Franc Zorec se je rodil leta 1925 pri Šumljakovih v Dvoru pri Polhovem Gradcu

Naša zgodba oziroma zgodba Franca Zorca se začne že 25. septembra 1923. Ta dan je namreč pri Šumljakovih v Dvoru pri Polhovem Gradcu prijokal na svet četrti otrok, ki je potem pri krstu v Pol­hovem Gradcu dobil ime Franc. Za njim sta bila v Šumljakovem mlinu rojena še dva otroka. Čeprav skromna merica – plačilo za mletje žita – družini ni omogočala razkošja, jim vsaj kruha ni manjkalo. Za tisti čas, ko so bili ljudje še vajeni skromnega življenja, to seveda ni bilo zanemarljivo. Razmere pa so se popolnoma spremenile, ko sta le ne­kaj let po Francetovem rojstvu umrla oče in mati. Mlin se je ustavil in za šest osirote­lih otrok so poskrbeli sorodniki. France, ki je bil izredno bister in je imel veselje do uče­nja, se je sicer vpisal na klasično gimnazijo, toda po dokončanem drugem razredu je moral zaradi pomanjkanja finančnih sredstev obesiti šolo na klin in postati mizarski vajenec. V začetku druge svetovne vojne je kot mizarski pomočnik živel pri Primčevih na Šujici pri Dobrovi.

Neki pleskar, ki je ob vsaki priliki govoril o revoluciji in osvoboditvi

Že kot otrok je Franc nekaj časa živel v vasi Šujica, zato je tam in v okolici poznal precej­ ljudi. Iz prvih mesecev vojne mu je ostal v spominu neki pleskar, ki je ob vsaki priliki govoril o revoluciji in osvoboditvi. Med okoliškimi fanti je bilo kar nekaj njegovih somišljenikov. Franc Zorec se pa z njihovimi pogledi ni strinjal. Precej jasnosti glede tega mu je dal tečaj, na katerem so obravnavali socialno vprašanje v luči krščanskih načel in se pri tem seveda dotaknili tudi komunizma. Vodil ga je duhovnik Križ­man. Vendar Zorec na Dobrovi s svojimi pogledi na svet in življenje ni bil osamljen. Sicer pa v začetku razlike med pleskarjevim in Zor­če­vim krogom niso bile tako izrazite ali pa morda nanje niso bili tako pozorni. Kasneje se je Zorec pogosto spomnil besed takratnega dobrovskega kaplana Mozetiča: »Nacisti, fašisti in komunisti so trije bratje in nji­hova mati je diktatura.« Leta 1941 in v za­četku 1942 so se ga te besede komaj dotaknile, kasneje je pa na lastni koži občutil njihovo resničnost in pomen.

Nekega večera je prišel k njemu Bizjanov Slavko in ga vprašal, kje spi

Prva Zorčeva neposredna izkušnja s partizani je bila v zgodnji pomladi 1942. Nekega večera je prišel k njemu Bizjanov Slavko in ga vprašal, kje spi. Niti pomislil ni, da bi bilo lahko v tem vprašanju kaj nevarnega. Zakaj bi skrival, da je njegovo ležišče v senu – pri Primčevih. Povabil je Slavka na hlev in mu pokazal svoj »brlog«. Takoj ko je Slavko odšel, je pa Zorca zaskrbelo: Zakaj je spraševal za ležišče in ga celo hotel videti? Le kaj tiči za tem? Iz previdnosti tisto noč ni spal na senu, ampak je šel v hišo k Primčevim in se zleknil na klop pri peči. Že po nekaj urah se je izkazalo, kako upravičena je bila njegova zaskrbljenost. Okrog polnoči se je zaslišalo streljanje s strojnico in puškami; na strehi Primčevega hleva je ropotala opeka. Očitno je nekdo streljal tja. Zakaj? Zorcu je kljuvalo v glavi, vendar še ni imel odgovora. Hitro je vstal in šel naravnost na Bizjanov pod, kjer sta navadno spala Slavko in Ivan. Slavka ni bilo in Ivan je povedal, da je menda šel v partizansko patruljo.

Kdo je torej na Dobrovi za­čel?

Nasled­nji dan je šel France gledat, od kod so prišli­ streli. Našel je tulce strojničnih nabojev na desnem bregu Gradaščice ob gozdičku nad Peklom, kot so rekli tistemu kraju. Italijani­ tja niso šli niti podnevi, kaj šele ponoči, in naboji niso bili italijanski ampak jugoslovanski. Ko je še isti dan govoril s Slavkom, mu je bilo vse jasno. Naj­večji dokaz, da išče v pravi smeri, pa je bila streha na Primčevem hlevu, ki je bila prav nad njegovim le­žiščem vsa preluknjana. Kaj bi bilo z njim, če bi tisto noč spal na kra­ju, ki ga je bil zvečer pokazal sosedu, za katerega do tedaj še ni pomislil, da je pravzaprav njegov sovraž­nik, ki mu je pripravljen zaradi ciljev in načrtov svoje organizacije vzeti življenje. Kdo je torej na Dobrovi začel? Mar Franc Zorec, ki bi ga bili tisto noč hladnokrvno ubili, še preden se je zares začelo, če ne bi s svojo pronicljivostjo posumil v njihove dobre namene in se s tem rešil?

Zorec je ujel neki pogovor, da bodo »likvidirali« Prekovega Ivana

8. maja 1942 okrog enajstih ponoči so partizani mobilizirali Franca Zorca in še nekaj njegovih tovarišev. Razporedili so jih in od­gnali v napad na dobrovske karabinjerje, ki so imeli postojanko v hiši zdravnika Puca. Le redki novinci so tedaj dobili orožje. Zorec je ujel neki pogovor, da bodo »likvidirali« Prekovega Ivana. Čeprav ga je na vsa­kem koraku spremljal znanec iz Dole­nje vasi, je uspel posvariti Prekove in Ivan se je še pravočasno umaknil. Podobno svari­lo je poslal tudi Ambrožiču v Gaberje, ki so se ga tudi že tedaj nameravali znebiti.

Pri napadu na dobrovske karabinjerje je Zorec pokazal svoj odpor proti Italijanom, saj jih zares ni maral, zato si je pridobil nekaj zaupanja pri nadrejenih in po približno štirinajstih dneh dobil dovoljenje, da gre k Primčevim po nekaj perila in drugih potrebščin. Seveda je to priliko izkoristil in takoj odšel v Rokodelski dom v Ljubljano.

Ko so partizani junija 1942 v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo

Nameraval se je pridružiti nacionalni ilegali, ki je že pred njegovim prihodom v Ljub­ljano odšla na Dolenjsko. Ko so partizani sredi junija v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo, je kljub nevarnosti šel na Dobrovo in s še nekaterimi fanti somišljeniki so šli v Hor­jul kropit, da bi pokazali protest proti takemu »osvobajanju« slovenskega naroda. Ba­stič je bil celo desetletje pred vojno hor­jul­­ski župan. Njegova funkcija ni bila preki­njena niti v času Živkovićeve diktature, ko so manjšo šentjoško občino ukinili in priključili Horjulu. Ko se je čas diktatu­re iztekel, se je Šentjošt vrnil na svoje in de­lo horjulske občine se je nadaljevalo v prejšnjih tradicionalnih okvirih. Bastičeva politična in kulturna usmerjenost se desetletje in več ni spremenila. Bil in ostal je ugle­­den somišljenik slovenske ljudske stranke, preudaren gospodarstvenik – zavzet za dobrobit vsakega svojega občana, navdušen prosvetar in cerkveni pevec. Ma­lo pred začetkom druge svetovne vojne se je moral spopasti celo z vprašanjem ciganov, danes bi seveda rekli Romov. Izgledalo­ je, da je to vprašanje vsaj začasno zadovoljivo rešil, toda vse to je postalo nepomembno, ko so partizani njegove »varovance« neke poletne noči 1942 odgnali na žažarske Rupe in so tam za vedno izginili. Kdo je bolj razdelil prebivalce Horjulske doline – žu­pan Bastič, ki se je trudil, da bi sicer mučni vendar neizogibni čas okupacije preživeli s čim manjšimi posledicami – ali dr. Cene Logar, ki je pod neposrednim vodstvom Borisa Kid­riča organiziral osvobodilni boj, ki je pomenil predvsem spremembo družbenega reda, zaradi česar sta morala že zgodaj umreti tudi Bastič in njegova žena.

Ko je Cene Logar v Horjulu pripravljal komunistični prevrat

Kdo je bil kriv ali zaslužen, da se je dobršen del Horjula, nek­daj navdušenega za Orle, katoliško prosveto in Krekovo zadružništvo, naenkrat odvrnil od teh slovenskih gibanj in se uvrstil za zastavo internacionale z rdečo zvezdo, srpom in kladivom? Komunisti so tedaj na ves glas oznanjali, da je osvoboditev izpod okupatorja možna samo v tem znamenju. Celo slepec bi videl, da je župan Bastič vedel za partizansko taborišče pri Lešnjaku, ki so ga oskrbovali iz Horjula in je nemoteno delovalo od jeseni 1941 do marca 1942, ko so partizani z lastno neprevidnostjo priklicali Italijane, da so požgali del Korene, ljudi pa odpeljali v internacijo. Dr. Logar se je še tri mesece po tem sprehajal po Horjulu, se s kolesom in avtobusom vozil v Ljubljano na sestanke s Kidričem, njegovo ženo in drugimi vodilnimi partijci, nazadnje pa mimo italijanskih straž odšel iz zastražene vasi in naenkrat postal politkomisar dolomitskega odreda. V enem letu njegovega »javnega« delovanja v Horjulu ga ni nihče izdal. In vendar so partizani ubili Bastiča kot izdajalca.

Kmalu za tem so neke noči k Malavašičevim pridrveli partizani

Toda vrnimo se nazaj k Francu Zorcu. 17. julija 1942 je v Šentjoštu nad Horjulom nastopila vaška straža. Ko se je v Ljubljani za to zvedelo, je menda inženir Martinjak Zorcu namignil, da bi bilo dobro, če bi namesto k nacionalni ilegali na Dolenjsko odšel v Šentjošt. Branilcev Šentjošta je bilo v začetku malo in bili so kot osamljen otoček sredi­ razburkanega morja. Zorec se je odpravil v Polhov Gradec in nato preko Suše, kjer je živel njegov brat, prišel v Butajnovo. Od tam ga je v Šentjošt pospremil Pavel Malavašič, ki je malo pred tem za las ušel partizanski krogli. V njegovi hiši je namreč stanoval duhovnik Srečko Huth, ki je skrbel za vernike obmejnih župnij, od koder so Nem­ci pregnali duhovnike. Neke junijske nedelje 1942 so Italijani med mašo v Butajnovi obkolili cerkev in prijeli precej moških. Huth se je tedaj pogumno postavil za­nje. Ko so Italijani vztrajali in jih odgnali v Horjul, je šel z njimi in na poveljstvu dosegel, da so večino izpustili. Kmalu za tem so neke noči k Malavašičevim pridrveli partizani. Duhovnika Hutha tisto noč ni bilo doma, gospodar Pavle pa se v zadnjem trenutku rešil pred njimi. Preiskali so hišo in v Huthovi sobi celo razrezali blazine. Men­da niso mislili, da je duhovnik tam skrit, zagotovo bi pa tako njemu kot gospodarju trda predla, če bi ju našli.

Otroci sirote, ki so jim leta 1942 partizani v Šentjoštu umorili starše. Partizanski zločini so zaznamovali življenje Franca Zorca. Vir: I. Ž.

Partizansko uničevanje v Šentjoštu

Torej je Zorec že pred prihodom v šentjoško postojan­ko začutil, v kakšne razmere je prišel. Le en dan pred tem so Šentjoščani odbili napad veliko močnejšega nasprotnika. Ko bi partizanski napadalci vedeli, da so bili Šentjoščani proti koncu boja že skoraj brez streliva, bi gotovo še nekaj časa vztrajali in nato zmagoslavno zavzeli komaj en teden staro postojanko, toda na kaj takega niso pomislili in ob prvem svitu je vodstvo skupaj s politkomisarjem dr. Logarjem in partijskim sekretarjem Kavčičem odredilo umik. Za neuspešnimi napadalci se je valil dim gorečih poslopij, ki so jih zažgali med napadom. Branilci so sicer imeli dober občutek, da so vzdržali, vendar jih je glodala skrb, kaj bo, če se bodo taki in morda še hujši napadi po­navljali. Ni dvoma, da jim je prihod Franca Zorca vlil nekaj upanja. Ko so slišali, da pri­haja iz Ljubljane, so si pač mislili, da bi jih lahko prišlo več in med njimi tudi kak izkušen vojak, toda »Dobrovčanov« pogum – tako ime se ga je kmalu prijelo, nekateri so mu pa rekli kar Franček – in iznajdljivost v vsaki situaciji sta tudi nekaj pomenila.

Nadaljevanje v: Franc Zorec, domobranci, Polhov Gradec, Šentjošt, vaška straža, Janko Maček [2]