Nadaljevanje iz: Franc Zorec, domobranci, Polhov Gradec, Bastič, Šentjošt, vaška straža, Janko Maček [1]

Takoj po prihodu v Šentjošt je Zorec živo za­čutil, da se je začelo neko posebno obdobje, da se je začel boj, ki mu doslej ni bilo para v slovenski zgodovini. Nihče tedaj ni razmiš­ljal, kakšen bo izid tega boja. Branilci Šentjošta si ga niso želeli, ampak so bili vanj po­rinjeni. Niso bili vsi junaki, toda vsi skupaj so vztrajali in vzdržali pritisk. Nobenega vzroka niso imeli, da bi sovražili partizane, vendar je sam od sebe rasel njihov odpor, ko so videli, kako se jim mudi, da bi jih uni­čili.

Kakšno zvezo je to početje imelo z bojem proti okupatorju?

Res ni mogoče mimo dejstva, da so partizani vaško stražo v Šentjoštu napadli že po enem tednu njenega obstoja. Kot da partizani bližnje in daljne okolice niso imeli drugega dela, kot da nikjer ne bi bilo okupatorja, kot da so že od zgodnje pomladi 1942 čakali na ta trenutek. Pri nedavnem razgovoru o napadu na Šentjošt je nekdo vprašal, koliko Italijanov je bilo tedaj v postojanki. Odgovor je popolnoma jasen. Nobenega. Niti ob ustanovitvi in ne ob napadu in še nekaj časa potem nobenega Italijana. Franc Zorec je takoj po prihodu v Šentjošt videl, da so okrog njega sami domačini – prostovoljci. In vendar partizani pred napadom niso poslali nobenih parlamentarcev, da bi se morda dogovorili, da bi videli, kaj se da narediti brez boja. Ko izid boja sploh še ni bil znan, so že zažgali več stavb. To­rej je bil njihov namen že od začetka uničiti­ postojanko in njene branilce – pač v smislu znanega ukaza, da je treba belo gardo uni­čiti z vsemi sredstvi. Toda kakšno zvezo je to imelo z bojem proti okupatorju?

Konec julija 1942 so partizani ugrabili vrsto ljudi in jih umorili

Tisti dnevi po napadu, ko je Zorec prišel v Šentjošt, so bili za branilce in njihove somišljenike najtežji. Ne le, da so se bali ponovnega napada, ampak so nanje z neizmerno težo pritiskala tudi teroristična grozodejstva, ki so jih izvajali partizani v okolici; rop, požig in umor so bili na dnevnem re­du. 26. julija 1942 so partizani ugrabili več fantov in mož iz Smrečja, Podlipe, Rovt in Zaplane. Sedem so jih ubili v bližini taborišča v Češirkovem gozdu, Antona Leskovca, ki se je skušal rešiti, pa kar v bližini domače hiše. 30. julija so odgnali osem Možinetovih iz Potoka pri Šentjoštu: gospodarja Jakoba in njegovo že­no Marjanco ter njeno sestro Albino, deklo, dva hlapca in dva dninarja. Spotoma so ugrabili še soseda Kogovška, očeta desetih otrok. Vse so ubili v bližini taborišča nad Kajndolom in jih zakopali v skupen grob.

Partizansko uničevanje v Šentjoštu leta 1942 je zaznamovalo življenje Franca Zorca. Foto: Ivo Žajdela

Prizor, ki mu je bil 1. avgusta 1942 priča na Koglu pri Šentjoštu

Zorcu se je iz tistih dni najbolj vtisnil v spomin prizor, ki mu je bil v ranem jutru 1. avgusta 1942 sam priča na Koglu pri Šentjoštu, kjer je tisto noč divjala udarna četa dolomitskega odreda – v sodobnem jeziku bi rekli skupina teroristov – pod vodstvom komandirja Petra Cafuta - Gada. Požgali so šest domačij, pri dveh so tudi ubili mater in očeta. Vaški stražarji se ponoči niso upali iz postojanke, ob prvem svitu pa so se vendarle podali na kraj groze. Povsod je gorelo, pravzaprav je ogenj že dokončal svoje delo, le tu in tam se je še pokazal kak plamenček in svetel dim se je sukljal nad pogorišči.

Partizanski pomor pri Bradeškovih in Jesenovčevih

Pri Bradeškovih – Šte­fancovih, kjer so imeli pet otrok, so našli očeta ustreljenega tako rekoč na hišnem pragu, zato je bil tudi močno ožgan, mati je pa ležala nekoliko vstran z veliko vrezno rano na vratu. Poleg nje sta sedeli mlajši hčerki in »varovali« šest tednov starega brat­ca. Da bi ga zavarovali pred hladno jutranjo roso, sta ga pokrili z okrvavljeno ma­terino ruto. Nista razumeli, zakaj se ma­ma ni zmenila zanju, čeprav sta jo klicali. Najstarejša dva sta že ob prihodu teroristov zbežala k sosedu.

Pri Jesenovčevih – Cvekovih sta ob mrtvem očetu in materi, ki sta ležala nekoliko vstran od nekdanjega doma, jokala 4-letna Julči in 6-letni Ludvik, ostanke dveletne Ljudmile so pa našli na po­gorišču. Zorec je dejal, da so mu ti prizori ostali kot pečat za celo življenje.

»Jaz se ne bom dal kar tako ubiti. Jaz se bom branil.«

Med posamezniki, ki so v tistem času podobno kot Franc Zorec prišli v Šentjošt in se pridružili vaški straži, naj omenim še Alojza Bastiča, kasnejšega poveljnika 43. domobranske čete, ki jo je vodil tudi na poti na Koroško in na usodnem povratku, kjer pa so ga od fantov ločili, še preden so jih po­gnali na trdi šoder teharskega taborišča. Prav on je po pogrebu svojih staršev – cel mesec pred začetkom vaške straže v Šentjoštu – izrekel znane besede: »Jaz se ne bom dal kar tako ubiti. Jaz se bom branil.«

Komaj štirinajst dni po pogrebu so Italijani za­radi nekaj partizanskih strelov iz bližnje­ga gozda požgali celo Ljubgojno in med drugim tudi Bastičevo domačijo. Šele po tem je Alojz začel svoj obrambni boj. Ko se pa po vrnitvi iz Vetrinja ni več mogel braniti, se ni skrival, ni skrival svoje triletne obrambe,­ ampak je na prvi poziv stopil iz vrste, čeprav je vedel, kaj ga čaka.

Poveljnik kapetan Pavel Vošner - Vidmar

12. avgusta 1942 je kapetan Pavel Vošner - Vidmar prignal v Šentjošt 40 oboroženih mož iz Rovt in Zaplane. Nekateri izmed njih so bili člani Slovenske legije, Vošner pa član Sokolske legije, neposredno povezan z ma­jorjem Novakom, ki je bil tedaj Mihajlovićev namestnik za Slovenijo. S prihodom Rovtar­jev so izginili pomisleki, da Šentjošt mor­da ne bo vzdržal in šentjoškemu zgledu samoobrambe so sledili tudi drugi kraji. Vošner je med dotedanjo šentjoško posadko kmalu opazil Franca Zorca in ko je bil jeseni­ 1942 ustanovljen »1. bataljon legije smrti«, v katerega so bile vključene posadke vaških straž Šentjošt, Rovte, Zaplana in Hotedršica, Vošner pa določen za poveljnika, ga je pritegnil v svoj štab. Čeprav je Zorec tedaj preživel v Rovtah le nekaj mesecev, je spo­znal­ precej domačinov, med njimi tudi svo­jo bodočo življenjsko sopotnico Marijo Kogovšek. Čakale so ga pa še mnoge, včasih skoraj neverjetne preizkušnje in nevarnosti, ki jih je moral prebroditi, preden je bila vojna tudi zanj končana in je končno lahko zasidral svoj čolnič v družinskem pristanu.

Franc Zorec je postal četniški ilegalec z vzdevkom Kocelj

Med vidnimi predstavniki protirevolucionarnega odpora v Rovtah je bil Franc Kogov­šek, ki je bil že od začetka tesno povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze v Ljubljani. Proti koncu leta 1942 je Kogovšek poiskal Franca Zorca – menda je bil tedaj v Horjulu, kjer je bila na novo ustanovljena vaška straža – in mu razložil pomen ter cilje Slovenske zaveze, kot tudi potrebo, da se poleg od Italijanov dovoljenih vaških straž formirajo tudi ilegalni protirevolucionarni oddelki. Zorec je pristal, da postane član takega oddelka. Kmalu po novem letu 1943 ga že najdemo med sedmimi ilegalci, ki so se zbrali na Zaplani pri Vrhniki. Dobil je ilegalno ime Kocelj, po katerem ga nekateri še danes poznajo. Kmalu so se premaknili v bližino Šentjošta in se ustavili na Stovnikovi domačiji. Ljudje so jim rekli četniki. Smatrali so se za kraljevo vojsko in tudi ljudje so to vedeli in niso ime­li nobenih slabih predstav o njih. Do sredine marca se je njihovo število povečalo na približno 25 in pripravljali so se za pohod na Primorsko, da bi tudi tja prinesli vest o novi Jugoslaviji, ki ne bo komunistična in v katero bodo vključeni tudi Primorci.

Pri Smrečju so pristali trije padalci

Še preden so pa odšli na ta pohod, so v noči na 19. marec na travniku med Vrhom sv. Treh Kraljev in Smrečjem pričakali angleško letalo, ki je priletelo iz Severne Afrike. Za to priliko je prišel k njim major Novak, prisotna sta pa bila tudi odredni zdravnik dr. Lavrič in vrhovski župnik Ramšak. Ko so sredi noči zaslišali, da se približuje letalo, so prižgali pripravljene ognje in signalist je z baterijo oddajal dogovorjene svetlobne znake. Letalo se je približalo in nekajkrat zakrožilo, da je ugotovilo, kje naj odloži svoj tovor. Tisto noč so goreli ognji tudi pod Grmado pri Polhovem Gradcu, kjer je Vidmar preganjal partizane, pri postojanki vaške straže na Petkovcu so bile prižgane tri žarnice in tudi partizani na Krimu so imeli neki ogenj. Zaradi znakov z baterijo so letalci določili pravega »odjemalca«: najprej so odvrgli tri tovorna padala, odskočili so trije padalci, nato pa je letalo nadaljevalo pot pro­ti Primorski. Četniške straže so bile razpostavljene v širokem krogu in čakale. Zorec je povedal, da so pred začetkom akcije še en­krat zaprisegli, da bodo molčali o vsem, kar bodo to noč videli in doživeli.

Eden od padalcev je bil radiotelegrafist Tone Božnar

Slučaj je hotel, da je radiotelegrafist Tone Božnar, ki je bil doma iz Polhovega Gradca, doskočil v bližini kraja, kjer je bil na straži Franc Zorec - Kocelj. Malo nad tlemi se mu je pada­lo zataknilo v smrekove veje. Zorec je prvi pritekel k njemu, da bi mu pomagal sestopiti. Hitro sta se sporazumela, da sta oba Polhograjca in se prepoznala. Seveda sta bila presenečena in vesela. Tone Božnar je tedaj dobil ime Blaž. Drugi in tretji padalec: Vencelj Ferjančič in Bojan Koler sta bila doma iz Idrije. Ferjančič, star 24 let, je bil po poklicu sedlar, Koler po domače Bricov, star 22 let, pa kmečki sin. Ferjančič je dobil ilegalno ime Adam, menda zato, ker je pr­vi prišel na tla, Koler pa je postal Črtomir. Po Zorčevem pripovedovanju so četniki z omenjenimi tremi padalci proti jutru prišli v župnišče k Sv. Trem Kraljem;. S seboj so odnesli dve radijski postaji in v krat­kem jim je uspelo vzpostaviti zvezo s Kairom. Padala in nekaj drugega materiala so skrili v eno izmed zapuščenih utrdb Rupni­kove linije, ki jih v okolici Vrha ni manjkalo.

Padalce je v Kairu organiziral Ivan Rudolf

O padalcih Božnarju, Ferjančiču in Kolerju je obširno pisal Jože Vidic v knjigi Angleški ob­veščevalci, vohuni ali junaki. Med drugim je navedel dobršen del pisma, ki ga mu je leta 1988 iz Argentine poslal Venčeslav Ferjančič in v njem opisal okoliščine prihoda v Slovenijo in dogodke, ki so temu sledili. Drugi Vidičev pričevalec je bil Miroslav Križmančič, ki je prišel v Slovenijo z istim letalom kot že omenjena trojka. Prisluhnimo najprej njegovi zgodbi: »Okrog 10. marca 1943 nas je poklical profesor /Ivan/ Rudolf in nas razporedil ob navzočnosti majorja Millerja po skupinah za odhod v Slovenijo. Božnar naj bi šel po navodilu dr. Miha Kreka sam z radijsko postajo. Vodja naše trojke bo Radoslav Semolič, jaz bom radiotelegrafist in Nikolaj Sever moj pomočnik. Spustili se bomo na Nanosu z nalogo, da kontroliramo tržaško luko in ladjedelnico ter letališči v Trstu in Gorici. Zvedeti moramo, kje je pilotska šola in pomožna letališča in poročati o vojaških transportih po železnici. Navodila so bila zelo natančna, naloge iste, kot smo se jih učili v šoli. Ferjančič in Koler naj bi se spustila pri Črnem Vrhu nad Id­rijo z isto nalogo kot naša trojka. Semolič in Sever se nista strinjala z Nanosom, zato sta predlagala Banjško planoto, ki sta jo poznala. Meni je bilo vseeno, ker nisem bil nikoli na Nanosu in ne na Banjški plano­ti. Za Tonija Božnarja je bilo rečeno, da se bo spustil v Polhograjskih dolomitih, kjer ga bo pričakal neki kmet. Ta bo zakuril ogenj kot znamenje za pilota in padalce. Svetlobna znamenja so že dogovorjena z begunsko vlado. Pozneje smo zvedeli, da je beseda 'kmet' pomenila četniški štab.«

Drugi so pristali na Banjški planoti

»Dva ali tri dni po tem pogovoru smo zapustili Kairo. Za vedno. Z avtomobili so nas pre­peljali na letališče Derna v bližini Tobruka v Libiji. Z nami so šli profesor Rudolf, poročnik Clark in še neki oficir ISLD, ki je bil strokovnjak za radijske zveze. 17. marca­ smo v skladišču dobili padala in obleke za spuščanje, medtem ko je tehnično osebje pregledovalo letalo in vkrcavalo kontejner­je z materialom in radijske postaje. Vsaka ekipa je dobila dve: eno na elektriko, drugo­ na akumulator. Komandantu letališča je bi­lo ukazano, da določi najboljšega pilota, pa je rekel, da nas bo peljal kar sam s še enim pilotom.

Tega dne je Bojan zbolel. Zdravnik je rekel, da s tako visoko vročino ne more na pot. Naj odložimo odhod za nekaj dni. Clark se s tem ni strinjal. Bojan je končno dosegel, da je kljub bolezni šel na pot. Zaradi njegove bolezni je Clark pilotu ukazal, naj vse tri (Tonija, Venclja in Bojana), če bodo ognji, spusti nad Dolomiti. Tam naj se Bojan pozdravi, nato pa naj z Vencljem odideta proti Idriji. Med razdeljevanjem dokumentov nam je profesor Rudolf rekel: 'Odhajate v domovino, da nas obvestite, kakšno je tam stanje. Ne družite se z nobeno vojaško ali politično organizacijo, ker sicer ne boste več gospodarji ne sebe in ne radijskih oddajnikov'. – Nad meni neznanim krajem je leta­lo začelo krožiti. Spodaj smo videli signale in trije padalci so drug za drugim odskočili. Potem smo leteli naprej proti Soči. Nad Desklami je letalo zavilo proti Banjški planoti. Srečno smo doskočili in se kaj hitro dobili z oponašanjem čuka. Imeli smo pa težave s prtljago. Šele opoldne smo našli prvi kontejner, v katerem je bilo orožje in električni radijski oddajnik. Radijskega apa­rata na akumulator, ki bi ga bolj potrebovali, kljub iskanju nismo našli. Naš cilj je bilo naselje Avšček nad Avčami, kjer je živelo Severjevo dekle. Bil je prepričan, da ga bo ona seznanila s položajem v okolici.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci ..., str. 47.)

Nadaljevanje v: Franc Zorec, domobranci, padalci, Tone Božnar, Venčeslav Fer­jančič, Bojan Koler [3]