Nadaljevanje iz: Franc Zorec, domobranci, Polhov Gradec, Šentjošt, vaška straža, Franc Kogovšek, Tone Božnar [2]

Sodelovali bomo v boju pro­ti fašizmu v dveh različnih odporniških gibanjih

Pa poglejmo zdaj še pripoved Venčeslava Ferjančiča: »Odpotovali smo z letališča pri Tobru­ku v Libiji. Našo trojko bi moral pričakati jugoslovanski major Antić. Ker si ni upal iz Ljubljane, je zaprosil majorja Karla Nova­ka - Strica, naj nas počaka s svojimi četni­ki. S seboj smo imeli dva oddajnika na izmenični tok in enega na baterije. Vsak od nas je imel brzostrelko, pištolo, ročne bombe, potrebno obleko in perilo, denar, hrano za mesec dni in drugo prtljago.

Bojan Koler in jaz sva dobro pristala, Tonetu Božnarju se je pa padalo zataknilo v smreko. Približali so se neki oboroženi ljudje in mu pomagali na tla, nato pa nas odgnali v župnišče pri Svetih Treh Kraljih. Že čez dva dni smo iz tega župnišča poslali prvi radiogram v Kairo. Vse okoli nas je bilo zavito v skrivnost. Niso nam povedali, kje smo, kje imajo taborišče, kje so italijanske postojanke, kakšna je razlika med njimi in belogardisti.

Križmanči­čeva trojka bi morala pristati na Nanosu. Z njimi smo se tajno sporazumeli, da se bomo čez teden dni povezali na dogovorjeni valovni dolžini. Klicali smo jih in kli­cali, a nikoli priklicali. Bili smo prijate­lji, prepričani, da bomo sodelovali v boju pro­ti fašizmu, le da bomo v dveh različnih odporniških gibanjih.«

Ker Novak ni sodeloval sta poiskala partizane

»Koler je bil doma iz Idrije. V obveščevalni te­čaj v Kairu je bil sprejet pod imenom Rejc, pri četnikih je pa dobil ime Črtomir. Njegova žena in hčerka sta živeli v vasici Gore nad Spodnjo Idrijo. Ni bil radiotelegrafist. Dodelili so ga nam kot vodiča, ker je poznal vsako stezo od Idrije do Ljubljane. S Kolerjem sva s težavo prepričala majorja Novaka, da sva v Kairu dobila nalogo, da poročava o železniških transportih, o sovražnikovih postojankah, o vojaških tovarnah in ladjedelnicah tja do Tržiča pri Trstu. On nama teh podatkov ne daje, zato si bova sa­ma poskušala najti obveščevalce. Predvsem sva se na ta način hotela znebiti četnikov.

Odšla sva do Zavratca in od tam v bližino Idrije. Bojan je obiskal svojo staro mamo in nato še ženo, jaz pa tudi sorodnike. Po tednu dni sva spoznala, da po tej poti ne bova dobila nobenih podatkov. Bojan je imel nešteto načrtov, ki me niso preveč navduševali. Ostal bo v Žirovnici, je pribil kot samoumevno odločitev, to je razpotegnjenem naselju ob istoimenskem potoku, ki ni daleč od naselja Gore. Tam bo organiziral obveščevalno bazo, se povezal s partizani in skušal od njih dobiti potrebne informacije. Spremljal me je do naselja Ravne, nato se je vrnil v Žirovnico, jaz sem pa nadaljeval pot do Sv. Treh Kraljev.«

Padalci so se znašli sredi državljanskega spopada

»Že naslednji dan sva bila z Božnarjem premeščena v neko hišo sredi vasi Pijava Gorica (ob cesti Ljubljana–Turjak). Brez ovir sva redno vzdrževala radijsko zvezo s Kairom. Iz Ljubljane sva vsak dan dobivala kopijo poročila o celotnem železniškem prometu tistega dne. Čez dva tedna so naju poslali nazaj v četniško taborišče, ki je bilo v bližini Šentjošta nad Horjulom. Tu se je šuš­ljalo, da Koler v Žirovnici zbira orožje za partizane. Po patrulji, ki je odšla v Žirovnico, sem mu poslal šifriran listek z obvestilom, da je njegovo življenje v nevarnosti. Naslednjega dne sem se prostovoljno javil v patruljo, ki je šla ponj. Rekel mi je, da mo­jega obvestila ni prejel; v taborišče se bo vrnil, ko bo dobil podatke, ki jih pričakuje od nekega zaupnika. Z Božnarjem sva šla k Novaku in mu povedala, kaj se govori o Ko­lerju. Prepričevala sva ga, da on opravlja svojo nalogo in da bi njegova smrt okrnila četniški ugled pri Angležih.«

Bojan Koler, žrtev državljanskega spopada

»Čez teden dni se je četniški odred premaknil na Krim. Pred odhodom je Jože Hlebec - Krpan s patruljo šel v Žirovnico po Kolerja. Patrulja se je vrnila opoldne, Hlebec z dvema četnikoma pa šele zvečer, toda brez Bojana. – Po naključju in v zaupanju sem od ne­kega četnika zvedel za Kolerjevo smrt. V Žirovnici je četniški odred imel svojo zaupnico, obveščevalko, ki je poročala o Kolerjevem protičetniškem delovanju, kar pa on ni vedel. Takrat, ko je Hlebec šel ponj in se vrnil brez njega, ga je ustrelil v Smreč­ju, točno na kraju našega pristanka s padali marca 1943.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci ..., str. 13) Križmančičevo in Ferjančičevo pripoved, ki sem ju povzel iz Vidičeve­ knjige, sem namenoma vpletel v Zorčevo zgod­bo, saj se v bistvenih točkah ujemata z njegovim pričevanjem. Verjamem, da ju je Vidic pravilno citiral.

Ozna jih je več po koncu vojne ubila

Omenil sem, kako je Franc Zorec prvi pritekel k smreki, v katero se je zapletlo Bož­narjevo padalo, in mu pomagal zlesti na tla. Hkrati sta se tudi spoznala, saj sta bila ta­ko rekoč sovaščana. Od tedaj pa do tiste septembrske noči, ko je Božnar padel v ro­ke partizanom, je bil Zorec skoraj stalno v njegovem spremstvu, zato ni čudno, da je ohranil veliko spominov nanj.

O angleških padalcih – obveščevalcih je pre­cej pisal Ivo Jevnikar v reviji Mladika. Večinoma so bili to primorski Slovenci, ki so jih Italijani mobilizirali in poslali na fron­to v Severni Afriki, kjer so prišli v angleško ujetništvo. V ujetniških taboriščih so bili najprej pomešani z Italijani, kasneje pa so imeli svoje odseke. Tiste, ki so se odločili, da se pridružijo boju za osvoboditev Primorske, so poslali Angleži na posebne tečaje in jih izučili za radiotelegrafiste, obveščevalce, diverzante in podobno. Kasneje so jih večinoma z letali spravili na zasedeno­ ozemlje. Čeprav jih je velika večina pristopila k partizanom in so se nekateri celo včla­nili v partijo, jih je povsod spremljala senca nezaupanja in Ozna jih je več še po koncu vojne ubila, češ da so zahodni vohuni. Nekateri so se pred tem še pravočasno umaknili čez mejo. Tako je Ferjančič leta 1946 odšel v Italijo, dve leti kasneje pa emigriral v Argentino.

Za partizani je leta 1942 v Šentjoštu ostajalo opustošenje. Pogreb umorjenih 2. 8. 1942 pri Kajndolu, Možinetovi iz Potoka. Vir: I. Ž.

Radiotelegrafist Tone Božnar

Tone Božnar je med temi padalci poseben primer, zato mu bom posvetil nekaj več pozornosti. Precej podatkov o njem imamo od Franca Zorca, še več pa od Iva Jevnikar­ja, ki se je zelo trudil, da bi raziskal njegovo izginotje septembra 1943 po kapitulaciji Italije. Uspelo mu je najti zapisnike njegovih zaslišanj, ne pa tudi kraja in datuma nje­gove smrti.

Tone Božnar je bil rojen 7. septembra 1909 v družini lesnega trgovca Pavla Božnarja na Pristavi v Polhovem Gradcu. Po končani­ ma­li maturi je eno leto obiskoval gradbeni­ški oddelek Srednje tehnične šole v Ljubljani, leta 1928 je pa vstopil v podoficirsko šolo jugoslovanske vojne mornarice v Splitu. V vojni mornarici je služboval več kot sedem let in se poleg drugega usposobil za radiotelegrafista. Leta 1937 je prestopil v trgov­sko­ mornarico. 3. aprila 1940 se je v Gibraltarju vkrcal na tovorno ladjo Četvrti, ki je bila last neke sušaške družbe. Decembra iste­ga leta je ladjo ob zahodni obali Irske napadla nemška podmornica in jo tako poškodovala, da so se morali izkrcati na Irsko. Dogodki so se hitro vrstili in nekaj mesecev kasneje je bila Jugoslavija že okupirana in razkosana.

Božnar je bil najprej v Londonu pri Kreku

Po prihodu jugoslovanske vlade v London je bil Božnar pisar v kabinetu vojnega ministrstva. Le kakih štirinajst dni je bil telefonist pri dr. Mihi Kreku. Menda je bilo to njegovo službovanje tako kratko zaradi ne­kega nesoglasja z dr. Kuharjem. Vendar pa je kasneje ravno s posredovanjem dr. Kre­ka in dr. Kuharja odšel v Kairo z namenom, da ga bodo od tam poslali v Slovenijo. Na partizanskem za­slišanju v Dolenjskih Toplicah je Božnar iz­javil, da mu je Krek ob odhodu iz Londona naročil, naj doma pove, da se bori (Krek) za federativno Jugoslavijo, da se Srbi niso prav nič poboljšali in da je Simović odletel, ker je pometal s hrvaškimi in slovenskimi ministri. V Kairu je Božnar spoznal dr. Rudolfa,­ ki mu je govoril tudi »o razmerah doma, o nastanku bele garde in mu odsvetoval, da bi se ji udinjal. Bil je simpatizer partizanov. Zbiral je primorske Slovence, ujetnike iz italijanske vojske, in jih uvrščal v jugoslovanske oddelke«.

Naj pošilja podatke o prometu in okupatorskih vojaških silah v Sloveniji

V Kairu je Božnar delal kot inštruktor radiotelegrafije; poučeval je v glav­nem tečajnike tujih narodnosti. Kot telegrafist je bil vključen v Intelligence service, odsek za zveze. Njegova predstojnika sta bila major Miller in kapetan Clark. Ob odhodu v Slovenijo mu je prvi naročil, naj pošilja podatke o prometu in okupatorskih vojaških silah v Sloveniji. Imel je tudi dovo­ljenje sprejemati depeše za London. Pošiljal mu jih je nekdo z imenom Prikazen, ki ga ni poznal, je pa domneval, da je Miloš Stare.­ Prikaznine depeše so menda prihajale šifrirane, zato Novak, ki je hotel imeti pregled nad vsem, ni bil zadovoljen in se je pogosto jezil, da delajo proti njemu. (Mladika, št.10, 1997, str. 238)

Ob dogodkih na Turjaku so Božnarja zajeli partizani

Božnar je sam pripovedoval, da je bil po prihodu­ v Slovenijo tri tedne pri Sv. Treh Kraljih, nato pa na Logu v gostilni Mesesnel in v neki neznani hiši v Notranjih ali Vnanjih Goricah. Iz Goric je šel v Smrečje in ostal tam do odhoda četniškega odreda v Iško vas. Aparat je tedaj nekdo peljal z avtom, menda Ris ali dr. Zajec. Z odredom je šel do Otočca, od koder ga je Novak poklical v Ljubljano in ga poslal k Sv. Pavlu blizu Orl, kjer so se zbirali »beli četniki«. Do kapitula­cije Italije, je ostal pri tej skupini in med­tem so drugi četniki šli v Grčarice. S četni­ki z Orl je prišel na Turjak, toda že po enem dnevu odšel v Zapotok in nato v Želimlje, kjer so ga zajeli partizani. (Mladika, št. 1, 1998, str. 20)

Zorec o Božnarju: »Nikdar več ga nisem videl.«

Ni dvoma, da se je Tone Božnar s svojimi izjavami na zaslišanju skušal rešiti, moral pa je upoštevati, da imajo partizanski zasliševalci v rokah njegove zapiske, kopije depeš in drugo. Menda je takoj ob zajetju povedal, da je angleški padalec. Menda je upal, da si bo s tem izboljšal položaj. Odgovor, ki ga je na to dobil,­ je bil nenavaden: »A ti si tisti, ki ga že toliko časa iščemo?«

O tem, kako in kje so ujeli Božnarja, se posamezna poročila nekoliko razlikujejo. Franc Zorec - Kocelj se je tisto noč s Cerkvenikovo skupino umikal od Zapotoka proti Igu. V Želimljah jih je pri­čakala močna partizanska zaseda. Zorec je dobil povelje, naj s težko bredo obstre­lju­je zvonik, s katerega so partizani ogrožali umik. Ko mu je pošla municija, se je hotel umakniti in prav tedaj je naletel na Božnar­ja. Naj pripoveduje sam: »Umikal sem se v smeri proti Turjaku. Kar nenadoma naletim na Blaža. Zgrabim ga za bluzo in mu rečem: 'Tone, tu morava iti v vodo in priti na drugo stran na cesto, sicer sva izgubljena.' Blaž je hotel vedeti, kje je njegova ra­dijska postaja. Ko sem mu povedal, da so jo odnesli naprej, medtem ko smo se mi borili, se mi je iztrgal iz rok in jo ubral proti Že­limljam. V tem trenutku nekdo zakliče: 'Stoj!' Skočim v vodo, Blaž pa, ki je nekaj trenutkov prej odšel proti vasi, je padel v roke partizanov. Nikdar več ga nisem videl.«

Tone Božnar je slabo poznal razmere v Sloveniji

Profesor Janez Grum je zapisal, da je bil ta spopad v noči od 14. na 15. september 1943 med 3. in 4. uro zjutraj. Prebijali so se k cesti Škofljica–Ig. »Ko sem med zadnjimi prišel do tja, sem opazil na travi zraven ceste sedečega Božnarja z radijsko postajo in kovčki. Ta­koj sem ga začel prepričevati, naj gre vendar z nami naprej. Da poznamo zanesljive ljudi blizu Ljubljane, kjer bomo skrili njega in radijsko postajo. Večkrat sem mu ponovil to, a on je dosledno odgovarjal: 'Ne smem v bližino Nemcev!' Ti so res bili že nekaj dni v Ljubljani, ni pa še bilo nemške oblasti.« Ker se je medtem kolona premaknila proti barju, je moral profesor Grum za njo. Še enkrat je pozval Božnarja, naj gre z njimi, vendar brez uspeha.

Nadaljevanje v: Franc Zorec, domobranci, pogajanja partizani Nemci, padalci, Tone Božnar, Polhov Gradec [4]